Tedenska tribuna, 19. september 1966
PETKOVO PRVO POROČILO IN PRVA FOTOGRAFIJA IZ BOHINJA V ZNAMENJU SONČNIC IN V UPANJU, DA BO LE SONČNO: 105 ŽENSK IZ VSE SLOVENIJE SE JE ZBRALO V BOHINJSKEM JEZERU«, NAJSTAREJŠA IMA 70 LET – TODA TELEFONSKI KLIC V SOBOTO NAVSEZGODAJ, ANTE MAHKOTA: »OBUPAN SEM. LIJE KOT IZ ŠKAFA… ŠLI BOMO, KAJ PA HOČEMO.«
Petek v našem uredništvu ni bil samo črn dan, temveč tudi obupen. Zaključevali smo redakcijo in se obupano odpravljali na Triglav. Sto žensk na Triglavu! Zadnje organizacijske priprave so šle h kraju in bolj ko se je bližal čas odhoda, bolj se je temnilo. In bolj je pel telefon: »Bo kaj s Triglavom ali nič?«
Bo, zakaj pa ne bi bilo!« smo zagotavljali otožnim nežnim glasovom.
»Ali nimate oken, da ne vidite, kako dežuje? Že. Toda za dežjem vedno pride sonce!« smo bodrili naše bralke tako prepričevalno, da smo se zasmilili celo vremenarjem.
Dežurni sinoptik, tovarišica Paradiževa nam je za soboto in nedeljo obetala paradiž: »Seveda vzemite napoved z rezervo, zakaj Bežigrad že vse dopoldne nima toka in nismo prejeli zadnjih podatkov. Naj vas ne moti, da je bila dopoldne na Triglavu ploha in opoldne snežna nevihta. Do nedelje pa se bo vreme popravilo!«
»Naj torej vzamemo dežnike na pot?«
»Ne, z njimi si v gorah ne bo ste kaj prida pomagali. Jaz bi se na vašem mestu toplo oblekla, kajti severni vetrovi vedno pripihajo mraz.«
Sicer pa tovarišice Paradiževe raje nismo več nadlegovali, saj je bila že vse dopoldne na tesno s časom. Neprestano ji je zvonil telefon. Udeleženke našega pohoda je namreč zelo zanimalo vreme.
Še preden smo odložili slušalko, se je znova ulilo. In tožno oko je ošinilo velik kup pisem, ki smo jih prejeli od naših bralk. Zdaj nam ni bilo več tako zelo žal tistih, ki jim žreb ni bil naklonjen in so nam pisale, kako hudo jim je, da ne morejo z nami: »Zbolela, določite drugo.«
»Žal, ne morem z vami. Ata ni bil nič proti, toda ko je zvedela mama, da sem bila izžrebana, je bil takoj ogenj v strehi.«
»Triglav se menda ne bo podrl, če bi po njem plezala sto in ena ženska? Se žal vam bo, ker me niste vzeli s seboj.«
»Stara dvajset jaz sem let, videti želim triglavski svet, a če polno je število, ženskam mnogo razvedrila.«
Takšnih in podobnih žalostink imamo poln predal. Pa ni bilo več časa, da bi bili sentimentalni in tudi dež nas ni smel ugnati. Triglav čaka. Na vrhu očaka pa knjiga, v katero je neznaní hudomušnež že prejšnjo nedeljo takole podvoril Triglavu in mu na teme napisal:
»Oj, Triglav, kako si lep!
Le na tebi malo je deklet.
Oj, kaj pa takrat bo,
ko jih bo na tebi sto!«
Tako smo torej hiteli v Bohinj, zgodaj v petek popoldne. Pa nismo bili prvi. Že ob pol enajstih se je naša bralka Vida Balon z Bizeljskega zaman ozirala za sončnimi rožami v Bohinju: »Prva sem prišla, ker sem imela odlično zvezo.« Toda popoldne so prišle že druge.
Ob petih popoldne jih je bilo pred nami v hotelu Jezero že sedemnajst. In kakor se sončnice obračajo za soncem, tako so se tudi udeleženke našega izleta ozirale za sončnico TT, ki je bila dogovorjeno spoznavno znamenje.
Ob pol osmih zvečer je bilo v Bohinju že 105 žensk! Nekatere so bile razočarane, saj je sončnica TT zrasla samo na njivi našega risarja. Lepo pobarvana in narisana prsih naših sodelavcev, jih je sprejela.
Kaj hitro se je naših vrlih planink v Bohinju prijelo ime »sončnice«. Spoznavno znamenje se je že spremenilo v prikupno omako. Najbrž tudi zato, ker v Bohinju ne govorijo drugega kot o soncu, ali bo ali ne bo. Vsekakor pa pohod na Triglav bo. Tako pravi tudi najstarejša udeleženka, čila 70-letna mamica iz Hrastnika, ki bo kmalu praznovala zlato poroko in hoče prej videti Triglav.
Največ zanimanja zbujajo seveda gorski vodniki. Naše planinke naj torej dovolijo, da jim se mi rečemo sončnice – so želele spoznati naše slovenske alpiniste, gorske vodnike, himalajce in kavkazce, ki jim bodo pomagali pri vzponu najvišjo jugoslovansko goro.
Da ne bo zmede, smo medtem vsaki udeleženki pohoda pripeli trak z znamenjem TT. Da pa bi v soboto in nedeljo laže zmagale pot, je vsaka prejela zavitek bonbonov, ki jim jih je za popotnico podarila tovarna Šumi.
»Ali je zelo strma pot? spraševale vsevprek Cica Štupnika in Martina Gričarja, ki sta se pravkar vrnila z jugoslovanske odprave na pettisočake v Kavkazu. »Pridemo gor, pa če bodo tudi ošpičene prekle letele,« sta se smejala.
Himalajca Marjan Keršič Belač in Tone Sazonov sta jim izčrpno pripovedovala, kako uhojena je steza, ki vodi do koče »Planika«, in jim zatrdila, da bodo varno in z malo znoja, že dosegle vrh.
Plezalci, ki so zmagali že veliko strmih sten, Andrej Kalar, Jože Repič, France Ekar in Jože Hočevar, so se našim planinkam zdeli zagotovilo, da bodo kos gorenjskemu očaku. Pa smo jim povedali, da prideta še znana gorska vodnika Tone Jeglič in France Zupan, na »Planiki pa pričakujemo še himalajca Aleša Kunaverja in Ljuba Juvana.
»Za zdravje pa bo on skrbel,« smo predstavili dr. Evgena Vavkna, kirurga in zdravnika Gorske reševalne službe.
»Če je petek slab začetek, bo nedelja dober konec,« so nam zatrjevale nekatere, ki so se ozirale v nočno nebo. »Ali jo vidiš?« so kazale prvo zvezdo, ki se je pokazala za bohinjskimi vrhovi.
»Jaz sem doma s Primorske, in od tam prihaja lepo vreme, je vzkliknilo dekle.
Pa so jo preglasile druge: iz Prlekije, z Gorenjske, s Štajerske, iz vseh krajev Slovenije. In vse so trdno verjele, da jim bo sijalo sonce. To jim je brati tudi z obrazov na sliki pred hotelom Jezero. Predstavnikom škofjeloškega Transturista, ki so nam pomagali pripraviti prenočišča v Bohinju, se je kar samo smejalo: Tako prijetnih gostij pa še ne Transturistov voznik avtobusa pa je pribil: Jutri zjutraj ob sedmih odhod!«
In tako smo predpisali horo legalis: Ob pol desetih počivat. Pa čeprav je bil v petek zvečer v Bohinju ples. Za sončnice TT so ga bili bohinjski godci posebej pripravili.
EDI HRAUSKY
ANTE MAHKOTA
