Polet, 17. april 1955
Imeti v tem času pravo predstavo o zimski alpinistiki, je pač težko, kajti v dolini je pomlad že v polnem razcvetu, visoko v gorah pa še prava — to pot prav strupena zima za dva mlada ljubljanska alpinista Toneta Jegliča in Milana Pintarja, katera sta naskočila 1250 m dolgo Prusik-Szalayevo smer (glej sliko!) v Severni Triglavski steni ter jo… No, o tem naj povem tole …
Smeri v Triglavski steni prištevamo med one, ki imajo svojstven sloves, to zaradi dolžine, še posebej pa jih je nekaj, ki slove poleg dolžine tudi po svoji težavnosti. S spoštovanjem gleda človek impozantno Triglavsko steno iz doline Vrat, še posebno pa gledaš v času, ko je stena zasnežena in vzbuja nekak strah že samo ob pogledu nanjo, kaj še, če bi se z njo spoprijel kot plezalec.
Tudi pozimi so alpinisti že stopili v njo ter premagali najprej Slovensko smer, Zimmer-Jahnovo, Skalaško, poizkusili z Gorenjsko, nato Jugov steber in Bavarsko, toda Prusik-Szalayeva smer pa je vse dotlej predstavljala »veliko dejanje«.
Običajno se vstopa v steno ob lepem vremenu in tako sta tudi Jeglič in Pintar prejšnji četrtek ob lepem sončnem vremenu vstopila v Prusik-Szalayevo smer z namenom, da jo premagata ter tako afirmirata slovenski alpinizem. Dobro opremljena sta prvi dan uspešno napredovala. Tudi sneg je bil trd — idealen za plezanje. Prvi bivak pod perlonskimi šotorskimi vrečami, z bencinskimi kuhalniki, zadostno hrano in z vero, da bo naslednji dan prav tak, sta zadovoljivo prestala. Zamislite si, kako dolga mora biti takšna noč. Naslednji dan se je vreme poslabšalo, toda dejstvo, da sta imela za seboj že nekaj težkih detajlov, ki so prestavljali problematičen povratek nazaj, ju je pripravilo do odločitve, da nadaljujeta s plezanjem.
Sedaj pa naj pripoveduje o drugem dnevu v steni plezalec Pintar? »Ko sva zjutraj občutila nad seboj neko, doslej nepoznano težo, sem pogledal ven in videl, da je naju zamedel sneg. Res, kaj neprijeten občutek. S plezanjem nisva mogla nadaljevati, kajti še vedno je zelo snežilo. — Stena je bila nepregledna, preko na ju so leteli plazovi, tako da sva bila takrat, ko so se trgali plazovi v pravcati temi. In tako sva ves dan prebila v bivaku.«
Nad njima strma stena pod njima prepad, obsojena sta bila na milost in nemilost stene in vremena. Vendar to pot stena ni terjala davka in tako sta mogla po drugem bivaku (drugi dan sta prebila v bivaku, v katerem sta preživela tudi drugo noč) tretji dan nadaljevati s plezanjem. Snežiti je prenehalo, plazilo je še vedno, med plezanjem pa sta imela tudi težave z motor globokim svežim snegom, ki se jima je vdiral. Spričo izredno slabega snega za plezanje sta napredovala izredno počasi (glej točko 3. bivaka!).
Četrti dan plezanja bi bil kmalu usoden za oba, kajti najprej je plaa kakšnih 10 m daleč odnesel jegliča, ki ga je na srečo zadržal klin. Nato pa je še Pintarja ob prečenju zelo izpostavljene police oplazila velika skala, tako da je za hip izgubil zavest, vendar ga je Jeglič zadržal. Veter je bril z blazno hitrostjo (meteorološka postaja na Kredarici je ta dan zabeležila hitrost vetra 100 km na uro!) ter metal kosce ledu, tako da nista videla ničesar. Od mraza (-20° C) se jima je koža lepila na jeklene kline.
ČETRTI BIVAK — IGRA S SMRTJO
»Četrti bivak je bil najtežji,« pripoveduje Pintar, »kajti bila sva popolnoma premočena. Bencinska kuhalnika sta nama eksplodirala, še zadnje štiri vžigalice nama je zmočilo, tako da nisva mogla zavžiti ničesar toplega, sploh pa nama je zmanjkalo hrane. Temperatura je padla tako nizko, da je iz naju nastal en sam kup živega ledu (Na filmskem platnu bi bilo to zanimivo gledati v resni pa je le za las manjkalo, da ni pomenilo katastrofo dveh mladih alpinistov). Začutila sva prve zmrzline na rokah in nogah, pod šotorskima vrečama, se je sopara, ki sva jo povzročala z dihanjem, sprati spreminjala v ledene sveče. Čim bi za trenutek zaspala, bi bila brezpogojno izgubljena. In tako sva prepevala ter si podila že tako prepotreben spanec. Tone me je vprašal koliko je ura. Odgovoril sem mu, da je pol treh čeprav je bila šele enajst. Toda razveselil se je z vzklikom: Kmalu bo jutro in rešena sva! In tako sem tudi sam sebe prepričal, da je ura pol treh, čeprav v resnici ni bila.«
Ali ni čudno, kaj sta si želela to noč: še enkrat videti zelenje, cvetlice — teloh. Povsem razumljivo. Borba s trdo zimo v steni bi vsakemu vcepila to željo. Morda je bila to tudi njuna poslednja želja, ki pa se na srečo ni uresničila. Zadnja dva dneva sta živela izključno ob glukozi, ki sta jo na srečo vzela s seboj.
STOTA URA JE PRINESLA ZMAGO
Peti dan plezanja jima je prinesel zmago. V ponedeljek ob pol dvanajstih dopoldne sta izstopila iz stene. Stena je bila premagana, vendar jima je ob skrajni izčrpanosti tudi sestop predstavljal resen problem. Njuna izčrpanost je bila tako velika, da kljub prešerni radosti nad zmago nista mogla izdaviti iz sebe več kot tihega glasu, podobnega vzkliku dojenčka ali betežnega starčka. Popolnoma izčrpana sta po 4 preživetih nočeh v steni in 5 dneh borbe s steno stopila v kočo na Kredarici, se zgrudila in v sekundi zaspala. Tu jima je izredno gostoljuben meteorolog nudil vso naklonjenost. Ob srečanju z gorskimi reševalci je Jeglič zaklical: »Janez, hvala lepa za nasvet. Glukoza nama je rešila življenje!«
In tako je bila prejšnji teden preplezana Prusik-Szalayeva smer, ki se v teh danih pogojih lahko uvršča ob Eigerja in Grandes Jorasses. Ali se je ob vsem tem še sploh potrebno vprašati, kako naporen in nadčloveški je trening alpinistov za razliko od drugih športov, če gre za pripravo na vzpone v Centralnih Alpah ali na vrhove drugih kontinentov? Za nami je veliko dejanje ob katerem je bil človek močnejši od prirode.
Janez Drnovšek
Pripomba uredništva: Na gornji članek moramo s strani uredništva pripomniti samo toliko, da se popolnoma strinjamo z mnenjem vseh strokovnjakov, da je bil ta vzpon edinstven podvig dveh slovenskih alpinistov. Vendar smo mnenja, da bi mladi alpinisti v bodoče nekoliko zreleje pretehtali svoje odločiti pred težkimi vzponi, kajti kot vidimo, je pri zgoraj opisanem podvigu samo za las manjkalo, da ni prišlo do tragičnega konca.
