Polet, 2. maj 1955
Vprašanje, ali je plezanje v gorah utemeljeno in glede na tveganje opravičljivo, je prav tako staro kakor alpinistika sama. Izvira pa iz še danes precejšnje nepoučenosti naše javnosti o alpinističnih stvareh.
Strma alpinistika, t. j. plezanje v stenah, združuje v sebi vse elemente neke športne panoge. Kakor pri vsakem drugem športu si mora tudi tu plezalec privzgojiti tehnično znanje, vzdrževati kondicijo in si osvojiti stil. Ko bo to obvladal, si bo znal iz današnjih plezalnih pripomočkov (vrvi, klini, vponke) ustvariti varovalni sistem, s katerim bo lahko v 90 % primerov zmanjšal nevarnost na minimum. Kot dokaz za to navajamo, da se v naših težkih stenah do sedaj še ni pripetila nobena večja nesreča. Kdor danes obsoja alpinistiko, mora prav tako postaviti negativni predznak smučarskim poletom in še celi vrsti drugih športnih panog. Nesreče, ki so — žal — v naših gorah še precej številne, gredo v največji meri na račun velike množice ljudi, ki zahajajo v hribe in včasih kar neverjetnega podcenjevanja in nepoznavanja nevarnosti in težav pri posameznikih.
V zadnjih letih smo tudi glede opreme stopili velik korak naprej. Danes tudi prenočevanje v zasnežen; steni ne predstavlja več posebnega vprašanja. Plazovi in neuležan sneg pa so seveda še vedno resna nevarnost in prav zato zahtevajo zimske ture več znanja in previdnosti kakor plezanje v poletnem času. Če pa naveza vstopi v steno oh ugodnem vremenu, v trdem snegu ali celo v ledu, pa ji ni mogoče očitat; nepremišljenosti.
Zadnja tura, ki sta jo izvedla ljubljanska plezalca Pintar in Jeglič preko Prusik-Szalayeve smeri v Triglavski steni, je dala povod za mnoga razmišljanja in tudi polemike. S tem v zvezi, posebno pa v zvezi z opombo uredništva »Poleta« k članku tov. Drnovška v 16. številki poleta, daje alpinistični odsek PD Ljubljana-matica naslednje pojasnilo:
Vodstvo odseka ni imelo nobene osnove, da ne bi ture, za katero je seveda vedelo že prej, podprlo. Vzpon je bil skrbno pripravljen, oprema za naše razmere izvrstna. Oba plezalca sta, čeprav še nista izvedla mnogo zimskih tur, razpolagala z večletnimi plezalnimi izkušnjami v suhi skali, saj sta preplezala najtežje smeri v Wettersteinu, nad Okrešljem in drugod. Tura, ki sta se je lotila, je zaradi svoje dolžine seveda velikega formata, podobna največjim činitvam v tujini. Severna stena Eigerja, Grandess Jorrasses in Pic Badile so bili preplezani že pred vojno v prav podobnem stilu. Svetovno znani alpinisti Heckmeier, Kasparek, Cassin, Peters, Herzog in Buhl so tu šele po večdnevnih naporih in po večkratnih bivakih v steni dosegali svoje uspehe. Včasih so bili ti vzponi opravljeni tudi v zelo nemogočih okoliščinah in s teoretično neopravičljivimi napakami. Kljub temu so ta dejanja naletela pri alpinistični javnosti na ugoden odmev, omenjeni plezalci pa so dosegli pozneje največje uspehe v Himalaji in na ameriških gorah. Vzpon Pintarja in Jegliča ne zaostaja mnogo za temi dejanji, razlika je le ta, da so ga izvedli naši ljudje brez večjih napak. Morebiti prav zato danes še ne znamo prav ceniti tega podviga. Nobenega razloga ni bilo, da naša naveza ne bi 7. aprila v ugodnem snegu in vremenu vstopila v steno. Popolnoma pravilno sta ravnala, ko ju je v stenj zalotil vremenski preobrat in sta se odločila počakati na mestu še en dan. Da pa sta pozneje v najtežjih pogojih vendarle dosegla vrh, je dokaz njune izredne fizične in moralne vzdržljivosti, nikakor pa ne nezrelosti, saj tako slabili razmer nihče ni mogel pričakovati. Ob ugodnem vremenu, v kakršnem sta vstopila, bi steno prav gotovo preplezala v treh dneh. kakor sta predvidela. Omenimo naj še, da so take ture odlična priprava za Zapadne Alpe, ki jih bomo — upajmo — kmalu zopet obiskali.
Alpinistični odsek pri PD Ljubljana-matica
