Planinski vestnik, oktober 1997
Aleksander Sarnavsky
Leta 1879 je dr. Johannes Frischauf zgradil pod Kokrskim sedlom na Suhem dolu prvo zidano zavetišče oziroma skromno planinsko kočo. V zimi 1887/88 jo je odnesel plaz, ostanki koče pa začeli propadati. Društvo DOAV (Sektion Krain) je v letu 1897 postavilo na Kokrskem sedlu novo kočo, In sicer na zemljišču barona Zoisa. Otvoritev koče je bila 29. avgusta 1897., imenovali pa so jo Cojzova koča. Karel Zois (1756— 1799), botanik in raziskovalec rastlinstva v Alpah in Karavankah, je živel in ustvarjal na Brdu pri Kranju. Po njem se imenuje zvončnica Campanula zoisii in vijolica Viola zoisii. Njegov brat, slavni mineralog in plavžar Sigismund-Žiga Zois (1747—1818) je bil v dobi razsvetljenstva mentor in mecen slovenskih literatov. Koča je bila v lasti nemško-avstrijskega društva vse do leta 1918. Deželna vlada je dala na osnovi odloka dne 30. 12. 1918 na ozemlju Slovenije imovino društva DOAV pod nadzorstvo oziroma sekvester (odvzem lastnine). Sama lastnina in zemljišče sta bila omejena v korist Zoisove lastninske družbe. Primopredaja ali prevzem je bil 18. 4. 1919. S sklepom sekvestrske vrhovne oblasti za Slovenijo z dne 7. 9. 1919 in po odobritvi ministrstva za trgovino in industrijo, odseka za tujo imovino, so bile na temelju kupne pogodbe z dne 15. 9. 1919 nemške planinske koče in pritikline izročene v last SPD proti dogovorjeni kupnini, ki jo je to v celoti v gotovini poravnalo.
S kočo je upravljal Osrednji odbor do leta 1941.
Leta 1941 so okupacijske oblasti pobrale vse planinske postojanke in jih zemljiškoknjižno prepisale na nemška planinska društva Cojzova koča na Kokrskem sedlu je tako pripadla v last DAV, Zweig Oberkrain-München (1941/1945),
Po vojni je Fizkulturna zveza skupaj s Planinskim društvom Slovenije 24. 2. 1946 kočo na Kokrskem 440 sedlu dodelila v upravljanje PD Kamnik,
Leta 1948 je bila v Ljubljani ustanovljena Planinska zveza Slovenije, kamniška podružnica pa se je preimenovala v Planinsko društvo Kamnik. Pri prevzemu koč je bilo ugotovljeno stanje na obeh sedlih takole: Cojzova koča na Kokrskem sedlu in koča na Jermanovih vratih sta bili popolnoma izropani; ostali sta sicer, vendar je vsa oprema izginila. Tako je poročal Planinski zbornik za leto 1945 na strani 23.
Leta 1962 so zgradili tovorno žičnico in omogočili transport gradbenega materiala za kasnejšo obnovo. Leta 1966 je bila koča ponovno adaptirana.
Popolna prenova koče je potekala do leta 1988, ko je Planinsko društvo Kamnik 18. 9. 1988 ob praznovanju svoje obletnice odprlo nov planinski dom. Društvo je predlanskim izdalo barvni prospekt »Povabilo v Grintovce«, iz katerega lahko povzamemo vse zanimive podatke o Cojzovi koči na Kokrskem sedlu (1791 m):
»Dom stoji na prevalu dveh dolin, na vzhodni strani Kamniške Bistrice, na zahodni Kokre. Poimenovali so ga po Karlu Zoisu, ljubitelju slovenskih gora, sicer bolj znanem kot naravoslovcu. Prvo postojanko je že l. 1897 zgradilo Nemško-avstrijsko planinsko društvo. Med I. in II. svetovno vojno jo je upravljalo Slovensko planinsko društvo, ki jo je temeljito obnovilo. Po drugi vojni pa je Cojzov dom prevzelo Planinsko društvo Kamnik, Z razvojem in povečanim zanimanjem za planinsko-rekreativne dejavnosti je sčasoma dom postal pretesen in premalo ustrezen sodobnim tokovom življenja, zato so ga l. 1964 posodobili. Iz doline Kamniške Bistrice so l.1962 napeljali tovorno žičnico in l. 1996 zgradili vodovod od 900m oddaljenega izvira. To leto so tudi pričeli z obnovo in razširitvijo doma, ki so ga v novi podobi svečano odprli 18. septembra 1988 ob praznovanju 95-letnice ustanovitve Kamniške podružnice SPD. Sočasno je bil urejen cestni dostop do spodnje postaje žičnice.
Dom je odprt od začetka junija do sredine oktobra. V jedilnem prostoru je 120 sedežev in točilni pult. V 17 sobah je 105 postelj in še 30 ležišč na skupnem ležišču. Zimskim obiskovalcem je na voljo zimska soba z 12 ležišči. Poleg teh prostorov sta še WC in umivalnica z mrzlo vodo Jedilni prostor je ogrevan s pečjo. Električni tok pridobivajo solarno. Na razpolago je tudi radijska zveza
Razgledi: Zaradi izredne bližine visokih gora je razgled v daljave možen le v smereh obeh dolin:
hudourniško grapo, po kateri smo prišli na Kokrsko sedlo, zgoraj kraljujejo obsežni pašniki Velike planine. Proti jugu, tik nad domom, dominirajo stebri Kalške gore. Na zahodu so najprej tik pod sedlom trate in peski, ki se čez Suhadolnikovo planino spuščajo v Kokro, nad katero vlada Storžič. Prostor na severu obvladuje Grintovec, najvišji vrh Kamniško-Savinjskih Alp, rahlo levo ob njem pa deloma vidimo južni greben Kočne. Če zlezemo še na kakšno polico nad dom, pa na eni strani vidimo pol Gorenjske in na drugi tja do zasavskega Kuma in čez.
Dostopi: Z avtomobilom po gozdni cesti iz Kamniške Bistrice mimo Žagane peči do spodnje postaje tovorne žičnice, 4 km, od koder je še 2h 30, ali po gozdni cesti iz doline Kokre mimo kmetije Suhadolnik do konca ceste v Suhem dolu, 5 km, od koder je še 2h. Od doma v Kamniški Bistrici mimo Žagane peči in spodnje postaje tovorne žičnice, 3h 30. Iz Leskovca v Zgornji Kokri mimo Suhadolnika čez Suhi dol, 3h.
Ture: Grintovec (2558 m) 2h; Kočna (2540 m) čez Spodnje, Srednje In Zgornje Dolce, 3h 30; Kalška gora (2047 m), 45 minut; Kalški Greben (2224 m), 2h 15 Prehodi: Dom v Kamniški Bistrici (600 m), 2h 30; Kamniški dom na Kamniškem sedlu (1864 m) čez Sleme in Tursko goro, 6h; Frischaufov dom na Okrešlju (1396 m) čez Sleme in skozi Turški žleb, 5h 30; Češka koča na Spodnjih Ravneh (1542 m) čez Dolce in Dolško škrbino, 5h: ali čez Velike Pode, 4h; Planinski dom na Gospincu (1491 m) čez Kalce in Dolgo njivo, 5h, ali čez Kalški greben in Dolgo njivo, 6h. Informacije: Cojzov dom na Kokrskem sedlu, 1242 Stahovica; Planinsko društvo Kamnik, Šutna 42, 1240 Kamnik, telefon (061) 831 345 « Letošnjega julija pa je PD Kamnik v nakladi 500 Izvodov izdalo lično brošuro »Sto let Cojzove koče na Kokrskem sedlu«, v kateri so zbrani malone vsi znani podatki o tem planinskem domovanju.
