Slovenske novice, 16. september 2018
Alpinisti so se v 17 dneh plezanja še bolj povezali.
TRŽIČ – »Ni šlo za tradicionalno odpravo z visokimi cilji, temveč za tako imenovani plezalni road trip z ogromno improvizacije. Sestavili smo dve navezi, ki sta si postavili zelo enostavna cilja: dobro se imeti in čim več plezati,« je orisal vizijo Slavko Rožič iz Alpinističnega odseka Tržič, z njim so bilo v ZDA še dva tržiška člana, Miha Zupan in Jernej Kuhar, ter Miha Zupin iz AO Kranj. Plezalni popotniki niso imeli formalnega vodje, a so si razdelili naloge in zadolžitve, za cilj pa so si izbrali zvezni državi Colorado in Wyoming ob vznožju Skalnega gorovja. Tam se je pisala bogata plezalna zgodovina Amerike z nekaj pomembnimi mejniki tako za Ameriko kot vso plezalno srenjo.
Sprva so si vzeli dva dneva za ogrevanje v Boulder Canyonu, kjer so plezali na stenah Castle Rock, Cob Rock in Elephant Rock, nato so se odpravili v Eldorado Canyon, kamor je vstop plačljiv, saj je zaseben. Plezali so v Bastille Wallu in Redgarden Wallu ter preplezali skupaj šest smeri.
»Popularnost ima svojo ceno in v najbolj plezanih smereh se težko izogneš gneči,« razgrne Rožič: »Soočili smo se z etiko ameriškega plezanja, pravili neprehitevanja, vljudnostnega čakanja, spodbujanja in sproščenosti.« Pred napovedanim slabim vremenom so se umaknili na sever, v Wyoming, v Vedauwoo.
»Milijardo in pol let stare kamenine so obrušene od vetra in peska. Ocene so resne, plezanje ravno tako,« povedo fantje, Miha Zupan pa je dodal, da v njih skoraj izpustiš dušo in porabiš toliko energije, kot če bi preplezal Triglavsko severno steno. Plezali so v stenah Mother, Nautilus in Turttle Rock. Spet jih je pregnalo slabo vreme, zato so se napotili proti Hudičevemu stolpu na severovzhodu Wyominga.
»Po dnevu počitka in nekaj nevihtah smo splezali na vrh Devils Towerja po smeri Durrance. Najprej smo bili razočarani, ker smo pričakovali težje plezanje. Zato sta naslednji dan Miha in Miha splezala El Matadorja, midva z Jernejem pa Solerja in El Cracko Diabla,« razloži Rožič.
Čas med nevihtami so si krajšali z obiskom mesta Hullet, ikonografskim mestecem v slogu Divjega zahoda, ki premore skupaj 250 duš: »Sobotni večer smo se namenili raziskat nočno življenje v značilnem ameriškem baru. Izkušnja je bila zanimiva, ponudba piva tudi, le predstavnice nasprotnega spola niso predstavljale naših idealov. Ker je začelo kazati na pretep, smo se umaknili v varno zavetje šotora pod Hudičevim stolpom.«
Plezalni popotniki so se nato usmerili proti Južni Dakoti, le nekaj ur vožnje proč. »Ker vreme ni sodelovalo z nami, smo se šli turiste in obiskali Mt. Rushmore, v katerega so vklesani štirje ameriški predsedniki, ki so zagnali razvoj ZDA in demokracije. Vsaj tako piše, ali je res, pa ne vemo,« povedo popotniki po Divjem zahodu.
Vreme se je namenilo pokazati dobro voljo, zato so se odpravili na prečenje Cathedral Spires. »Splezali smo na tanko, trideset metrov visoko kamnito iglo in uspešno izvedli sinhroni spust po vrvi, kar je precej običajen način spuščanja s težko dostopnih igel, kjer je na vrhu le za dobro rit prostora. V praksi to pomeni, da se plezalca vsak po svoji strani stolpa hkrati spuščata po vrvi, ki je zgolj položena čez rob. Trije alpinistični inštruktorji smo se zavedali odmika od stroge slovenske tehnike in neskončnih pravil, s katerimi pa si v tej situaciji ne bi mogli pomagati,« razgrne Rožič in dodaja: »Pošteno povedano me je na začetku precej stiskalo pri srcu, ko pa sva bila z Zupanom na tleh, sva ugotovila, da je zadeva varna in zabavna, predvsem pa praktična. Enako sta ponovila še Zupin in Kuhar.«
Fantje niso odnehali, ob hrupu neskončnih procesij ostarelih hipijev in priložnostnih avanturistov na motociklih tipov harley-davidson in indian so splezali še na Sandberg Peak in med plezalci slavni Totem Pole.
Odločili so se, da obiščejo še Wind River oziroma Cirque of Towers: »Do mesteca Farson nas je Garminovi Micki še uspelo pripeljati, nato smo se izgubili. Z avtoceste je bil odcep na makadamsko cesto, ki je vodila nekam proti puščavi. Kje so kakšne gore? Pa vodo moramo še dobiti in hrano za na hrib! Težave sta začasno rešila domačina z velikima kamionoma, ki sta nas usmerila proti Big Sandy Campgroundu.
Po skoraj 50 miljah makadama in prahu smo se znašli na koncu ceste, sredi gozda in skoraj 2600 m visoko. Pa kje so gore? Sama gmajna in komarji! Kakšne pol ure smo potrebovali, da smo dojeli. S hrano bo šlo na tesno, preklopili smo na šparovni program, motivacije je bilo kljub temu zadosti.«
Še bodo šli čez lužo Štirje plezalci so bili na poti po ZDA tri tedne, od tega so plezali 17 dni. Niso lovili rekordov, ne morejo se pohvaliti s kilometrskimi stenami in najtežjimi smermi. So pa bogatejši za nove izkušnje in dogodivščine in po odpravi so še boljši prijatelji. »Poči in čvrst granit se usidrajo v še tako trdo alpinistično dušo. Zato že na poti domov ni manjkalo idej o naslednjih podvigih in verjamemo, da bomo imeli še kdaj priložnost potipati ameriški granit.«
Z vso plezalno in kamp opremo so se odpravili na dostopni marš. Slišali so že o njem, a si niso mogli prav predstavljati teh dimenzij. »Kaj pa je teh 11 milj, pa to mi v treh urah …« so si govorili. »Po šestih miljah nas je tik pred jezerom Big Sandy ujela močna nevihta s sodro. Vsak po svoje smo vedrili med drevesi, zavit v astrofolijo sem bil navdih Mihu Zupanu za zgodbo o v gozdu izgubljenem vesoljčku E.T.-ju.«, se smeji Rožič. Mokri in premraženi bi se najraje obrnili.
»Tu se izrazi ekipa. Če eden omahuje, drugi premakne. Gremo naprej! Ko smo nad jezerom Longsome postavili tabor ter skuhali juho in pogreli fižol iz konzerve, se je razbesnelo neurje. V šotoru je vse frfotalo in molili smo, da nam ne polomi že tako polepljenih opornih palic. Pozno ponoči je nehalo deževati, pihalo pa je skoraj kot v Patagoniji,« se spominjajo fantje in plastično razložijo: »Najprej tuljenje v daljavi, nato bum v šotor. Ampak že drugič nas reši ekipni duh, ki premaga šibko voljo posameznika.«
Vreme se je kmalu stabiliziralo in po manjši rošadi v navezah so uspešno preplezali North East Face v Pingori. Še več, izstop so začinili s tremi raztežaji direktnega izstopa. »Na koncu se je vse dobro izšlo, po pravi avanturi se bom do konca življenja spominjal vzpona na Pingoro in o njem težil za šankom vsakomur, ki me bo voljan poslušati,« strne vtise Rožič.
Boštjan Fon
