Planinski vestnik 2017/05
V spomin
Gašerbrumu. Foto: Janez Lončar
Alpinistični odsek PD Tržič je leta 1977 organiziral alpinistično odpravo v drugo največje gorstvo na svetu, Karakorum, ki leži na ozemlju Indije, Pakistana in Kitajske. Cilj odprave je bil splezati na vrh Gašerbruma I (v stari tibetanščini Bleščeča stena), 8086 m, za kar so dobili dovoljenje pakistanskih oblasti. Po obsežnih pripravah in predvsem iskanju potrebnih sredstev so 8. maja krenili na pot.
V odpravi Karakorum ’77 je bilo osem udeležencev: Janez Lončar (vodja odprave), †Borut Bergant-Čita, †Filip Bence-Ta črn, Franc Čanžek-Čajs, †Drago Bregar, Andrej Štremfelj, †Nejc Zaplotnik, dr. Martin Košak (zdravnik) in Marinko Pintar (šofer). Imeli so kar precej težav, preden so se s kombijem za ekipo in tovornjakom, ki je prevažal njihovo opremo, v enajstih dneh po slabih cestah pripeljali do Pakistana. Po trinajstih dneh pristopnega pohoda iz Skarduja so 22. junija prispeli do baznega tabora na ledeniku Abruzzi, 5000 m. Že naslednjega dne so na višini 5400 m postavili tabor 1 (dva šotora – poimenovali so ju Peko in Hidromontaža). 28. junija, po petih dneh trdega dela na zahtevnem grebenu, so postavili tabor 2 na višini 6200 m (poimenovan Planinska zveza Slovenije). Vzpon, ki je potekal po ozebnikih in kaminih, so opremili s klini in fiksnimi vrvmi, obenem so tudi dopolnjevali zaloge v višinskih taborih. Tri dni zatem je sledil tabor 3 na 6750 m (Induplati). Pristop do trojke je bil najzahtevnejši, ker so ga ogrožali kložasti plazovi. V naslednjih petih dneh so nadelali pot do višine 7500 m in 7. julija na bornem prostorčku zgornje vršne rampe postavili četrti višinski tabor (Planika). Snežne vesine so le delno opremili s fiksnimi vrvmi.
Nejc Zaplotnik in Andrej Štremfelj sta kljub prihajajočemu slabemu vremenu tvegala naskok na vrh, ki sta ga dosegla 8. julija malo po dvanajsti uri. Vreme se je zelo hitro slabšalo, zato sta se kmalu spustila nazaj v štirko, v katero sta bila iz trojke že namenjena tudi Franc Čanžek in Drago Bregar z namenom, da bi šla naslednji dan na vrh. Ker se je vreme vztrajno slabšalo, se je Čanžek obrnil, Drago pa je kljub njegovemu pregovarjanju nadaljeval do tabora 4. Tisto noč so bili v najvišjem taboru skupaj Nejc, Andrej in Drago, ki je kljub prigovarjanju tovarišev, naj se zaradi nemogočega vremena z njima vrne v bazo, ostal sam v štirici. Kasneje žal z Dragom niso mogli več vzpostaviti nobene radijske zveze. Po neuspešnem poskusu prodreti na vršni del gore in večdnevnem morečem čakanju v slabem vremenu so preostali člani 20. julija težkih src sestopili nazaj proti Skarduju.
»Prav gotovo žrtev ni bila potrebna, noben vzpon ni vreden človeškega življenja,« je v svoj dnevnik zapisal Nejc Zaplotnik. »A to vem sedaj, ko sedim v toplem šotoru z grenko kepo v grlu. Na hribu pa bi ravnal ravno tako, kakor je ravnal Drago, prav gotovo! Odpovedati se cilju je veliko teže kakor doseči ga.« (Zaplotnik, Pot, str. 170)
Drago Bregar (rojen v Višnji Gori 23. avgusta 1952) je bil prvi slovenski alpinist, ki je za vedno ostal v himalajskem pogorju. Zaposlen je bil v takratni tiskarni Ljudska pravica. Umrl je 7. julija 1977 na Hidden Peaku – Gašerbrum I.
Ob ustanovitvi Planinskega društva leta 1979 so društvo imenovali po njem. PD Drago Bregar organizira tudi vsakoletni Bregarjev pohod po Fužinskih planinah, letos bo na sporedu 8. julija 2017, štirideset let po nesrečnem dogodku.
Gabrijel Jelovšek, predsednik PD Drago Bregar
