umetnik, alpinist in portretist slovenskih legend
Na zadnji oktobrski dan leta 2025 je v Celju umrl Stevan Djukić – Stiv, umetnik, risar, kipar, markacist in alpinist, ki je v slovenski prostor prinesel nekaj, česar pred njim ni počel nihče: likovni portret slovenskega alpinizma.
Njegovo življenje je bilo razpeto med dvema svetovoma — med umetnostjo in gorami — in prav v tem razpetju je našel svojo ustvarjalno identiteto.
Od vojvodinskih ravnic do slovenskih gora
Stevan Djukić se je rodil 31. oktobra 1953 v Inđiji v Vojvodini. Diplomiral je na Primenjeni umetnosti v Novem Sadu (1971), kjer je študiral pri prof. Ankici Oprešnik. Po njenem priporočilu je postal risar keramike pri arheoloških izkopavanjih rimskega Sirmiuma, Gomolave in Lepenskega vira. Že v mladosti je razstavljal skupaj z vidnimi jugoslovanskimi umetniki, med njimi Slobodanom Šijanom in Jovanom Sivačkijem.
Ko je prišel v Slovenijo, so ga gore očarale na prvi pogled. Iz ravnic, kjer je horizont neskončen, je stopil v svet, kjer se pogled ustavi na stenah, grebenih in snežiščih. Najprej kot pohodnik, nato kot alpinist.
Leta 1983 se je pridružil AO PD Matica Celje, leto prej pa opravil izpit za markacista (št. 22). Dolga leta je sodeloval pri urejanju poti v Kamniško-Savinjskih Alpah — tihi, predani prostovoljec, kakršnih je v gorah vedno premalo.
Umetnik, ki je slovenski alpinizem ujel v portret
Čeprav je v Sloveniji dolgo ustvarjal manj, se je po letu 2006 vrnil k slikanju, v zadnjem desetletju pa se je skoraj v celoti posvetil risanju portretov. In to ne kakršnihkoli portretov — temveč portretov slovenskih alpinistov, plezalcev in gornikov.
To je bila njegova posebnost. Nihče pred njim ni sistematično in z umetniško predanostjo upodobil ljudi, ki so oblikovali slovensko alpinistično zgodovino. Njegovi portreti so: dokumentarni film, psihološko prodorni, tehnično brezhibni, narisani izključno s svinčnikom, polni spoštovanja do osebnosti, ki jih prikazujejo.
Njegova črta je bila odločna, natančna, živa, kot bi želel z enim potezom ujeti bistvo človeka, ki ga riše. Veliko alpinistov je osebno poznal, druge je spoznal skozi zgodbe, fotografije in legende. A vsem je znal vdahniti izraz, ki presega dokument.
Njegova razstava Iz oči v oči z legendami (Slovenski planinski muzej, 2016–2017) je bila prvič, da je bil slovenski alpinizem predstavljen skozi portretno umetnost — in ostaja edinstven projekt tudi v širšem evropskem prostoru.
Zadnja razstava – teden pred smrtjo
Le teden dni pred smrtjo so na Celjski koči odprli njegovo razstavo portretov udeležencev celjske himalajske odprave 1983 na Gaurišankar (7125 m) — prve društvene himalajske odprave v Sloveniji. Simbolično: Stiv je zadnje dni življenja preživel v družbi ljudi, ki jih je občudoval in upodobil.
Človek, ki je povezal umetnost ter ljudi in gore
Stevan Djukić – Stiv je bil most med dvema svetovoma, ki se redko srečata. Bil je umetnik, ki je razumel gornike, in gornik, ki je znal njihove zgodbe ujeti v linijo, svetlobo in senco. Njegovi portreti so več kot likovna dela — so zgodovinski dokumenti, ki bodo ostali, ko bodo generacije alpinistov že zamenjale drug druge.
Njegova smrt na njegov rojstni dan je simbolična, skoraj literarna. A še bolj simbolno je to, da je za seboj pustil delo, ki bo živelo naprej — v muzejih, v planinskih kočah, v domovih alpinistov in v zgodovini slovenskega alpinizma.
