Primorski dnevnik, 19. junij 1974
Sloki je že videl padec in preplavil ga je strah. »Drži se!« je zakričal, »ostani na mestu!«
»Padla bom! Ne bom mogla dolgo zdržati.«
Plezal je tja in prav blizu nje zabil klin. Pomislil je, da bi se vrnila v votlino in da bi šel po pomoč.
Sonce je zdrknilo za oblake in senca je še povečala stisko.
Čop je slišal glasove. Vedel je, kaj se dogaja. Maščevalna sla ga je zapustila. Dvajset let se je odzival vsem klicem na pomoč… »Kdo vpije?! Kaj je?!«
Sloki se mu je hlastno odzval. Povsem se je zavedal brezupnega položaja. Ko je namreč lezel k njej, ni čutil nobene moči ne v nogah ne v rokah.
Joža je kmalu priplezal.
»O, Čop! Sam bog te je poslal! Pozdravljen!« ga je Sloki nagovoril tako prijazno in neprisiljeno, kot je znal le on.
»Si se spet zaplezal?« ga je ošinil Joža z nevoljnim pogledom.
»Jaz ne! Karmen! Tvoja klientka ne more prek traverze.«
Ko je Karmen zagledala Joža, so se ji moči vrnile in strah skopnel. »Joža, boš pomagal?«
»Seveda bom! Kdaj pa še nisem? Kar drži se in ne glej v dno!« Priplezal je do nje. Tam, kjer Sloki ni mogel, je naglo zabil klin in jo zavaroval.
Stisnila se je v steno. Tesno ob njej se je Joža izvesil in prešel na drugo stran, kjer je nekaj metrov od nje spet zabil klin in jo zavaroval. Varovana z obeh strani, pritisnjena k steni, je zdelala nevarno gredino. Kmalu so bili vsi na ravnici, kjer se je smer nadaljevala.
Ob Jožu se je Sloki rešil vseh skrbi. Skušal se je opravičevati — nekje v srcu mu je glodala krivica, in vedel je, da sta sedaj popolnoma v njegovih rokah. »Vidiš, Čop, tako je! Šel si v Alpe, jaz pa nisem mogel odreči Karmen… čez mesec dni pojde v Pariz, pa si je zaželela gora. No ja, saj si sam predlagal, da bi vzela za vodnika mene… še branil sem, da bi šla na tvojo polico, pa si jo lani tako navdušil, da je morala tja…« Z gostobesednostjo je skušal prikriti, kar se je dogodilo med njima. Njen obraz pa je bil od smrtnega strahu tako čist, da na njem ni bilo sledu greha.
Strmela sta drug v drugega, preplašena, kriva, pa vendar zadovoljna. Joža si je mislil svoje. Zaradi lepšega je rekel: »Nisem mogel drugače! Fantje so računali name. Sicer pa ni vsak dan priložnosti, da greš v gore onstran meja…« Sklenil je, da vzpona ne bodo nadaljevali. Izplezali so čez Zimmermanov previs in se prek ledenika napotili na Kredarico.
»Kaj, za vraga, te je prineslo, Čop?« je spraševal Sloki, ona pa je molčala. Spomnila se je, kako jo je nosil čez ledenik, in nenadoma se je začela kesati vsega, kar se je zgodilo med njo in Slokim.
»Izvedel sem, da sta šla v steno… pa sem se odpravil… tako, za vsak primer, če bi se kaj zgodilo…«
»Vidiš, Karmen, vidva sta na telepatski zvezi! Kaj vse ne razumemo o človeku… Klicala si ga, ne da bi sama vedela za to, in prišel je… Kakorkoli že, hudo bi bilo sedaj viseti na vrvi ali v Rdeči votlini čakati na jutro. Ponoči bo deževalo… Okoli vrha Triglava so se zbirali gosti oblaki. V daljavi pa se je kar naprej svetlikalo.
V koči na Kredarici so skupaj povečerjali in popih steklenico vina. Čeprav so se pogovarjali, ko da se ne bi zgodilo nič posebnega, je vino pripomoglo, da je napetost med Jožem in Slokim rastla. Karmen je zaslutila, da bi lahko prišlo med njima do spora, zato je vstala in rekla: »Oprosti, Sloki, če te bova s Čopom pustila za nekaj časa samega. Rada bi se malo sprehodila po ledeniku in nekaj važnega pomenila. Da ti bo čas hitreje minil, ti bom naročila še steklenico!«
Sloki se je zarežal, ko so predenj prinesli polno steklenico. Ko sta odšla, si je mislil: »Naj se menita karkoli, kar je bilo, je bilo… Tudi tadva se gotovo nista ogledovala, ko sta plezala skupaj… Sprijazniti se je treba z dejstvom, da ženska za zadovoljitev svojih najglobljih strasti žrtvuje svojo čast in tvega svojo varnost. Saj ni edina — kadar zapre oči in razkreči noge, pozabi na vse in še nase. Vendar, če sem pravičen, ali smo moški kaj drugačni? V bistvu smo prav taki, morda pa še slabši…« Zdaj ko ga je ljubezenska omamljenost minila, je skušal misliti praktično in presoditi svoje razmerje z njo. Kdo je koga ujel, si je zastavil vprašanje. On je svoboden, ona pa je zaročena. Ljubezen je pravzaprav najprej stikališče dveh fantazij, ki jih spočne iluzije. Nekaj si zaželiš, čeprav ne veš, če to res potrebuješ, in niti tega ne, če ti bo v škodo ali korist. Potem trčita skupaj dve samoljubji, kot sta pri njem in pri njej, in se kosata, dokler se eno vsaj navidezno ne ukloni. Potem pa se začne pot k izravnavi. Razočaranje se sprevrže v slo po maščevanju. Če je duh šibkejši, je maščevalna sla večja, čim večji je duh, tem večja je možnost za vzpostavitev sožitja, da se dva vsaj prenašata lahko, ko se drug drugega nasitita. Naj bo kakorkoli, pri njej je spoznal, da so vrata v človeško srce odprta samo tistim, ki imajo posluh za bolečino in skrito težnjo. Kaj je pokopalo Čopa pri njej, ki je bila vsa nora nanj, je bila uganka. Upal je, da jo bo nekoč razvozlal. Če že ne zastran drugega pa zato, da se bo sam znal varovati.
Visoko na nebu so utripale zvezde vijoličaste noči brez vetra. Večernik je razpodil oblake in pod koraki je brstel sneg ledenika. Počasi sta se Joža in Karmen pomikala proti mestu, kjer jo je bil nekoč spustil na tla. Vanju je dihal led, vrh gore pa je metal po snežini težko senco. Ženske so kakor aprilsko vreme, si je mislil Joža in molčal. Hotel je biti vzvišen nad vso stvarjo. Njej je bilo nerodno, gledala je v tla in rekla: »Da ne bo med nama kaj nejasnega, bi rada govorila s teboj. Videla sem, da ti ni prav, da me vodi Sloki…«
»Nimam pravice soditi, kaj je zate prav in kaj ni, in tudi ne sodim. Tvoja stvar je, koga izbiraš in izbereš. Vse drugo ni važno.«
»Hudo mi je, toda čutim, da je zate in zame bolje, da nehava in pokopljeva svoja čustva. Veš, med moškim in žensko je tako: tisti trenutek, ko eden pomisli, da gresta lahko vsaksebi, ljubezen umre. Najini poti se niti srečali nista. Priznaj, ti ljubiš steno močneje od mene in kot boš ljubil katerokoli žensko. Nobena ti ne more dati tega, kar ti daje stena. In prav je tako. Ti pripadaš gori. Dobro, da sem se tega zavedela prej, preden bi bila preveč navezana nate…«
Pogledal jo je očitajoče: »Ne razumem te. Ni ti dovolj, da te imam resnično rad, kot nisem imel še nikogar na svetu.«
