Štefana, ki se je iz ravnice preselil pod gore, je tako kot marsikaterega rojaka prevzel pogled na gore. Hotel jih je spoznati. Skoraj zagotovo je v tistem času prebiral marsikatero novico, knjigo, ki je prihajala večinoma še z zahoda, o podvigih alpinistov. Kot mnogi, je iskal prav posebno in karakteristično obliko neposrednega in pristnega stika ter povezovanja z naravo, ki utegne med drugim za mladega človeka predstavljati edinstveni dialog, ki ga ta lahko z njo začne kot alpinist. Kljub svoji omejitvi (sluhu) je vstopil v svet med Grintovci in zaplezal v stenah. Plezal je s soplezalci, ki jih je našel v kamniškem odseku, vse bolj pa sam. Preizkušnjo svojih sposobnosti je kot vsak dvigoval in tako je prišel tudi usodni vzpon v Centralni smeri (Osrednji steber) v Lučkem Dedcu. Smer, ki sta jo splezala Cic – Ciril Debeljak in Rado Kočevar nad idilično Korošico, je nekaj časa veljala za najtežji preskus plezalčevih sposobnosti in zahtevnost obdržala kljub drobcenim posegi s kladivi. Nekje tam zgoraj, kjer je majhnih oprimkov in stopov na plati najmanj, je Štefan omahnil in obležal pod steno. Tisti dan ga ni nihče pogrešil. Naslednji dan pa je oskrbnik Roman Poljanšek odšel pod steno in našel truplo. Obvestilo je poslal s kurirjem v dolino. Celjski gorski reševalci so se ob priimku najprej ustrašili, da gre za njihovega Dušana, a so kmalu razjasnili situacijo.
Poleti je bilo delo, ki so ga morali gorski reševalci opraviti zelo naporno. Človek kot del narave je podvržen procesom. Reševalci z zdravnikom Četino so se lahko pod steno le primerno poslovili, pospravili truplo in ga prenesli najprej navzgor in potem mimo idiličnih krajev Starih stal, čez Šibje v Lučko Belo, kjer so takrat že potegnili del gozdne ceste, se še danes spomina Silvo Jošt. Štefana so pokopali v rojstnem kraju. Kot zapuščina plezalca pa je pred vami njegov dnevnik, spomin na njegovo nečakinjo Slavko Belaj – roj. Fridelj (1957 – 2019), na srčne gorske reševalce in spominska smer Štefana Kukovca v JV steni Planjave (Lojze Jerman, Bojan Pollak, Franc Vetorazzi in Biserka Žerjav) … Senca v Dedčevi steni in nemi spomin.
Boris Štupar, Podlom 9. februar 2025
Zbornik GRS Celje
Dedec 8. avgust, 1972
Štefan Kukovec, star 25 let, iz Domžal, je sam plezal steber Dedca zdrsnil in padel pod steno. Mrtvega je našel oskrbnik koče na Korošici in obvestil postajo milice v Solčavi. V akciji so sodelovali: Veninšek, Gradišnik, zdravnik, Četina, Prezelj, Dvoršek, Svet, Jošt, Kukovec, Pusovnik, Prelog, Kopušar, Bajramović, Verderber in Ajnig.
Štefanova vrstnika iz kamniškega alpinističnega odseka
Stane Klemenc: Danes sem iskal več ur kakšno fotografijo, na kateri je Štefan …
Bojan Pollak: Nekaj dni po tem sva šla s Štritofom pogledat pod steno Dedca (iz KB čez Kamniško sedlo in nato, čez Šraj pesek dol), kje naj bi se to zgodilo. Glede na sledi sva sklepala, da je zelo verjetno padel s Črne plate. Nisva pa našla ničesar drugega.
PRVA POT V GORE
Foto: Stane Klemenc
Štefan Kukovec: Rodil sem se daleč stran od gora, zato sem o njih lahko samo sanjal. Ob pripovedovanju brata, ki je vnet planin’c, sem se poglabljal v zamaknjenost in brodil po deželi sam. Da, to so bile samo sanje, in prav nič nisem vedel, da bom ta čudoviti svet lahko tudi jaz videl in se opajal z lepotami, ki jih nudi gorski svet. Leta so minila ritem vsakdanjega življenja in moj mladi duh si je zaželel v svet, kjer naj bi bila dežela iz mojih sanj. Zapustil sem rodni kraj ter se ustavil na prelepi Gorenjski. Zagledal sem masive kamniških gora, o katerih sem si delal čisto drugo sliko, kot je sedaj bila pred mano. Bil sem očaran z lepoto te doline, kjer je vsak kotiček po svoje lep. Spet se je začelo vsakdanje življenje v službo in spet domov. Kadar koli je bilo mogoče, sem zrl v te kamnite kupe, ki tako mogočno silijo v nebo. Seveda imajo svoja imena, katera jim je dal človek, ki je našel pot na vrh teh velikanov. Zmeraj sem strmel za tem, da tudi mene zapelje pot enkrat v te višave. Dolgo sem se odločal za to pot, saj mi je bilo vse neznano in tuje. Ko sem si že pridobil razno opremo, katera je potrebna za to pot, in se prijavil k Planinskemu društvu v Kamniku ter imel karte teh gora, sem lepega poletnega dne leta 1966 odšel z avtobusom v Mojstrano. Tam se je le začela moja prva pot v gore, in to na najvišjo goro Slovenije, na Triglav. Ne bi mogel napisati, kar sem čutil in videl na tej poti, saj je vse tako tiho in človek hodi kot po začarani deželi. Pot me je vodila prav do Aljaževega doma v Vratih, od tam pa po strmi poti na Staničev dom, pol ure hoda vstran je koča na Kredarici, nad njo pa se dvigujejo mogočne stene Triglava. Drugi dan sem se povzpel temu ogromnemu masivu na hrbet ter prispel na vrh, 2863 m. Bil sem ganjen do dna duše, saj so redki, ki lahko uživajo te kratke minute tako visoko nad oblaki. Treba je bilo sestopiti v kočo Planika, od tam pa na Sedmera jezera. Sonce je bilo že precej nizko, zato sem končal pot za tisti dan in se odpravil spat. Zjutraj sem že zgodaj nadaljeval pot in doživel nepozabne trenutke vzhajajočega sonca. Pot me je privedla v kočo na Komni, od tam pa čez Vogel na Črno prst. Spet sem prenočil v planinski koči, zjutraj pa odšel v dolino Bohinjsko Bistrico. Zelo skromno sem to napisal, saj je bilo toliko lepega, da je to od vsega nemogoče izrazit in človek lahko verjame le takrat, ko sam to doživi. To je bila moja prva pot v gore, kjer sem videl od rož, živali in drugih lepot ter zdravega, svežega zraka se človek vrača v dolino s polnim srcem radosti in nepozabnimi spomini. Takrat se sklenil, da kaj lepšega na svetu ni, kot je planinski raj, zato prisegam, da pojdem še nazaj, ko bo le čas in vreme za to.
SPET V GORE
Nisem dolgo vzdržal v dolini, ker sem zmeraj hrepenel po lepoti, katero sem spoznal v gorah. Zato sem se spet lepega dne, obložen z nahrbtnikom, znašel v gorah, kjer je vse tako tiho in se sliši hreščanje kamenja pod težkimi gojzarji. Pot me je vodila spet čez našega očaka (Triglav), potem naprej na Bogatina in skozi prelepo krnsko dolino. Seveda sem se ustavil in opazoval to dolino sam, saj se mi je zdelo, da lepše od te še nisem videl na svetu. Čas je hitro tekel in tudi vreme je kazalo zelo slabo, zato sem moral nadaljevati pot in tako zvečer prišel v kočo na Razorju. Drugi dan sem se zgodaj zjutraj odpravil čez Vogel, a smola, začelo je deževati, čez čas pa suha toča in burja, da ti gre skozi kosti. To me je spremljalo cele štiri ure, tako da sem v kočo na Črni prsti prišel čisto premražen. Ko sem se zjutraj zbudil, mi je pogled ušel daleč tja, v Julijce, kjer je bilo vse belo pod preprogo novega snega. A jaz sem pa ubral pot proti novi točki moje poti na Porezen. Bilo je zelo lepo vreme, zato sem še obiskal kočo na Sivki, potem pa se spet vrnil v dolino, od koder me je pot vodila spet domov.
POT NA PRIMORSKO
Spet je minilo leto in tu je sezona, čas, ko človek odhaja v hribe. Tudi jaz sem spet na poti, da pogledam, kakšna je naša Primorska in njeni lepi vrhovi. Tako se znajdem v Idriji, od tam pa čez Hleviške planine na Mali Golak, od tam pa v kočo na Čavnu. Zelo je lep ta hrib, saj mu človek ne more skoraj drugače reči, ker je tako nizek. A vseeno je čudovit razgled z njega, saj lahko vidiš daleč tja, v sosednjo Italijo. Posebno pa še našo lepo Primorsko in dolino, ki se razteza daleč na okrog. Drugi dan sem nadaljeval pot čez Gabrovc na Nanos, potem pa v Postojno, kjer sem se nato ustavil in si ogledal ta prelepi kraj. Prelepa je Postojna s svojimi kraškimi lepotami in z jamo, v katero pride na tisoče turistov in naših ljudi. Spet sem se moral posloviti in odriniti na pot proti Vremščici, od tam pa na Slavnik, kjer sem se malo dalj časa pomudil. Dan se je bližal kraju, zato sem se moral posloviti in priti še ob pravem času v Koper. Tako sem spal v veliki postelji v hotelu Galeb. Zjutraj sem odšel v Anhovo, od tam pa na grad Socerb. Človek mora občudovati te stare spomenike in duh gradbene umetnosti, ki so ga imeli ljudje prej. To so lepi trenutki sreče, jaz pa spet moram proti Ljubljani, saj drugi dan me čaka služba in vsakdanje delo.
NAŠE ZELENO POHORJE
Če človek pogleda od Maribora proti zahodu, se mu pogled ustavi na prelepih gozdovih Pohorja. Kolikor daleč ti seže oko, tako daleč je sama temno zelena barva. Zmeraj sem želel, da si ta čudoviti svet bliže ogledam. Prišel je ugoden trenutek, saj se moja Slovenska transverzalna pot prav tam začne. Zato sem lepega poletnega jutra začel pot pri žičnici. Ker sem se povzpel do zgornje postaje, me je pot vodila najprej do Mariborske koče. Tam je bil moj prvi počitek, potem pa proti Ruški koči in Domu na Pesku. Zmeraj sem hodil po čudovitem svetu tišine in prijetnega vonja po smrekah. Tu in tam se odprejo široke livade ali travniki, kjer ni žive duše, razen kakšen zajček ali pa srna se brezskrbno paseta. Po dobro prespani noči sem zgodaj zjutraj odrinil naprej proti Ribniški koči, potem pa čez Veliko Kopo do konec Pohorja, kjer je tudi Kremžarjev dom. Od tu je prekrasen pogled na Slovenj Gradec in celo dolino, ki se razteza v nedogled. Tu ni skal in strmih poti, saj zmeraj hodiš po lepi poti, obrasli z zeleno travo, imaš občutek, da hodiš po preprogi debeli par centimetrov. Pot se spet konča v mestu, od tu pa nazaj v Belo Ljubljano.
OD KAMNIŠKIH ALP DO POHORJA
Kot se že zapisal, sem zelo vnet planin’c, zato vsak trenutek prostega časa porabim v gorah. Precej sem že prehodil poti po teh višavah, le od Kamniških vse do Pohorja je bila še meni neznana pot. Zato sem sklenil prehoditi to pot in videti spet nove stvari in doživljat trenutke, noči, katere lahko uživa samo planin’c. Bilo je prekrasno jutro, ko sem se začel vzpenjati po že znani poti na Veliko planino. Jutro je bilo prekrasno, slika pomladi in ptičjega petja, tako da človek pozabi na utrujenost, ki te rada nadleguje na začetku poti. Po dveh urah hoje se odpre pogled na planšarije na Gojški planini. To mi je že bilo vse znano, zato se nisem dolgo zadrževal. Mahnil sem kar počez na Dol, kjer je velika kmetija. To je že moja stara postaja, kjer se zmeraj ustavim in popijem skodelico mleka. Spet me priganja čas, zato hitim naprej čez Konja (tako se imenuje planina) na Korošico. Bil sem zelo izmučen, zato sem sklenil, da je za tisti dan poti dovolj. Spal sem še kar dobro, čeprav je po pločevinasti strehi ropotalo, kot da letijo preklje z neba. Namreč, zbrali so se spet tisti črni oblaki, ki tako radi gospodarijo v gorah, in poslali obilico toče ter pravo burjo.
Po še kar za silo prespani noči sem zjutraj zgodaj nadaljeval pot v Robanov kot potem pa v Robanovo Belo. Sonce me je pozdravilo, ko sem že prišel precej daleč. Tokrat sem občutil, da me želodec opozarja, da je čas za zajtrk. Dobro sem se založil in okrepčal, potem pa z veselim srcem mahnil do Robana. Saj človek res nima za bit slabe volje v tem čudovitem svetu, pa če je še tako slabo vreme. Lepa je Robanova Bela in še lepše je pa v dolini. Pri bistrem potočku, kjer stoji stara gostilna, ki povabi prav planince, saj jim je nudila zavetje. Jaz sem moral naprej en čas po še kar dobri avtocesti, ki pelje v Logarsko dolino, potem pa na levo, spet v hrib in proti Grohatu, kjer je planinsko zavetišče. Bil sem precej žejen, zato sem precej vprašal ljudi, ki so bili slučajno tam, če je kaj vode pri hiši. In na moje veliko veselje je bila na planini planšarica, ki mi je za zelo majhen denar dala veliko skodelo kislega mleka. Bil sem pri moči kot že dolgo ne, tako da se do vrha Raduhe, ki tako bdi noč in dan, nad to dolino prav nič nisem ustavil. Da, to je res pravi velikan, saj se njegove stene začnejo skoraj prec od bajte vstran. In še sem imel polno radosti, ko sem se vzpenjal po rebri in hosti sam po nadelani planinski poti. Zelo sem bil razočaran, saj ko sem prispel na vrh, se mi je na drugi strani odprl čudovit položen svet. Po krajšem počitku sem se spustil do koče na Loki pod Raduho. Tu sem spet po stari navadi napisal nekaj razglednic in seveda dal štampiljko v transverzalno knjižico, potem pa sem hitel po poti, ki pelje na Smrekovec. Tu je meja med skalami in okoliškimi hribi takoj vidna, saj sem prišel takoj v smrekov gozd in ga nisem zapustil vse do doline. Tu je spet doma blažen mir, pot pa te pripelje včasih na ogromne travnike, lahko bi rekli jase med gozdovi. Zelo dolga je pot, tako da sem hodil celi dan, in ko je bila že trda noč, koče pa še nikjer. Pripravljal sem se že, da bi prenočil na prostem, ko sem zagledal tako zaželeno luč. Bil sem v utrujen, zato sem se takoj spravil spat.
Drugi dan pa že zgodaj na pot. Seveda zmeraj tudi jaz nimam sreče, tako da sem zjutraj pošteno zašel. Ko sem bil že krepko uro od koče, sem opazil, da to nikakor ni prava pot, kaj sem hotel drugega, kot da sem obrnil in jo ucvrl nazaj. Tako sem zgubil dve dragoceni uri časa. Potem ko sem našel pravo pot, sem pospešil korak proti domu na Slemenu. Malo sem se ustavil, kot je že navada, potem pa nazaj za Uršljo Goro. Že od daleč te pozdravi, ta gospodična, bi ji lahko rekel. Res je lep pogled na njo. Malo sem moral počivati tik pod njo, ker me je ta nepotrpežljivi želodec spet spomnil na lakoto. Z novimi močmi sem ubral pot na to planino in dospel na vrh res v kratkem času. Zgoraj je bil lep dan in stara cerkev Svete Uršule. Zraven pa je že prispevala tudi tehnika nekaj in postavila velik televizijski stolp. Po kratkem oddihu spet ubiram pot v dolino, saj se moja pot končuje in tudi časa ni več, ker me kliče dolžnost. Hitro jo ubiram po smrekovem gozdu, tako da se kmalu znajdem nad kmetijami. Pred mano gre skupina mladih ljudi, jaz pa seveda sledim njim, ker sem prepričan, da gredo prav in da imamo skupno pot. Namreč, jaz sem bil namenjen v Slovenj Gradec, zato sem jim sledil. Ko pridem do prijazne kmetije, vprašam, če je to prava pot, in me razočarajo pa pravijo, da moram nazaj. Žeja me je že hudo mučila, zato sem prosil za malo vode. Dobro, on že ni kmet, kot je lahko tak človek, ki se ubija za vsakdanji kruh in da zelo dobrega jabolčnika. Seveda sem se zelo lepo zahvalil
In se vrnil na pravo pot. Potem pa, kot da mi noge hočejo uiti, drvel po cesti proti končnemu cilju Slovenj Gradcu.
Sem spet z avtobusom šel v Maribor, nato sem se oglasil tudi doma, ker je tam moj rodni kraj. V Ljubljano sem se šele vrnil drugi dan z nepopisno radostjo in prelepimi spomin na nepozabno pot in doživetja.
POSTAL BOM ALPINIST
Dolgo že hodim v hribe in ves ta čas je v meni tlela iskra upanja, da postanem alpinist. Že kot deček sem veliko slišal o tem športu, prebral sem vsako še tako malo zanimivo stvar. Če sem videl kakšno sliko alpinista v steni, je bil to višek moje fantazije. Z mojo prvo potjo v hribe se mi je odprl pogled tudi v ta edinstveni šport. Mnogokrat sem srečal alpiniste v planinskih kočah in opazoval njihovo hrabrost. Tako sem leta 1969 šel plačat članarino v Planinsko društvo Kamnik, katerega sam, tudi član. Sklenil sem, da malo povprašam, če obstaja kakšen tečaj za alpiniste. Na moje veliko veselje me je tovariš sekretar seznanil z vsemi podrobnostmi o tem tečaju. Sledil je prvi sestanek in tudi vpis v Alpinistični odsek. Potem se je začelo marljivo delo in vaje v Starem gradu. Vsak četrtek smo se zbrali, potem pa se učili vse, kar mora vedeti dober alpinist. Po dveh mesecih pridnega dela smo lahko začeli tudi v drugih stenah. Seveda pod varstvom starejših alpinistov. Počasi sem začel tudi samostojno plezanje, seveda s prijateljem, ker sam ne sme noben plezati. Tako sem postal stalni gost planinskih koč, saj se vsako soboto preselim za eno noč v te višave. Ne vem, če obstaja na svetu še lepši šport, kot je to Alpinizem, saj si povezan s skalo na življenje in smrt. Zame lepšega ni, kot biti v hribih in snubiti ter premagovati te velikane tam, kjer drugi ne morejo in kjer ni poti. Planin in skal ne smeš nikdar podcenjevati, ker te lahko razočara in to plačaš z življenjem. Zelo ljubim ta šport, zato sem že naredil precej vzponov, vem pa, da mi ne bo nikdar dosti in bom še hodil občudovat in premagovat stene, saj te tako lepo sprejmejo, če se jim tudi ti približaš z vedrim obrazom. Sklenil sem, da bom od sedaj naprej zapisal vse lepe trenutke in doživetja na poti v planino ali pa v stenah, saj je to moj najdražji spomin na stara leta. Tu bom navedel nekaj vzponov, ki sem jih napravil v moji začetniški karieri alpinizma.
SEZNAM VZPONOV V LETU 1969
Datum – smer (ime) smeri (vzpona) (t) stopnja
11. V. 1969 Kogel – Spominska (sm) V.
25. V. 1969 Planjava – Ipsilon IV.
1. VI. Mali Grintavec – Tanca-Bauman V.
23. V. Brana – Šija II.
29. VI. Kalška gora – Centralna -VI
29. VI. Mali Grintavec – Tanca-Bauman V.
Kalška gora – Gregorin V.
Kalška gora – Belač III.
4. VII. Planjava – Jugova poč V.
4. VII. Planjava – Brinškov kamin III-IV x.
20. VII. Planjava – Centralna VI.
21. VII. Planjava – Jerinova III-IV
21. VII. Brana – Zgornji steber III
7. IX. Planjava – X IV.
Prve moji vtise v steni težko opišem, saj sem se počutil tako velikega, pa čeprav sem bil le majhna pika, lahko bi rekel najdeš tu brezmejno lepoto. Ni se mi vrtilo niti me ni bilo strah, ampak vseeno ima človek mešane občutke, saj je že to le začetek in pred nami je še dolga pot, če bo sreča na naši strani.
SPET V JULIJCE
Dolgo sem se odpravljal na to pot, katero hočem opisati v nekaj stavkih. Vem, da bom zopet zelo skromen, ker spominov in doživetij je toliko, da jih z besedo res ne moreš izraziti. Konec avgusta 1969 sem v zelo slabem vremenu krenil na to pot. Že doma je padal dež, tako da sem dvomil v moj uspeh. Ko sem dospel v Mojstrano, meni zelo dobro znan kraj, sem precej nadaljeval pot naprej v Vrata. Vreme je kazalo zelo slabo, tako da je kmalu začelo deževati. Seveda, da bi obrnil, sploh ni bilo govora, ker če je tako slabo vreme, jaz sem vesel, samo, da sem v hribih. V Aljaževo kočo v Vratih sem prispel kar lepo premočen, čeprav mi je pot prikrajšal kamion, ki me je peljal kar precej poti. Vedel sem, da časa nimam dosti in da bo treba še tisti dan na Pogačnikov dom na Kriških podih. Malo sem se okrepčal, ta čas pa pride k meni starejši planin’c in pravi, da ima isto pot kot jaz in da lahko greva skupaj. Zelo sem bil vesel tega človeka, saj kot se je potem pokazalo, je bil to predsednik planinskega društva Radovljica. Tako sva ubrala pot skupaj čez Sovatnik, kjer naju je pozdravil prvi sneg. Namreč tisti dan je bilo tako slabo vreme in mraz, da je v Julijcih zapadlo kar precej snega.
Po hudem metežu in burji sva si le s težavo utirala pot. Sreča je bila v tem, da je ta moj tovariš poznal dobro pot in sem jaz brez skrbi hodil za njim. Ob prihodu na Kriške Pode so naju bili zelo veseli, saj je tiste dni bilo tako malo gostov. Moj sopotnik je ubral pot v kuhinjo, kjer se je imel pogovoriti o poslovnih stvareh, jaz pa v toplo jedilnico, kjer sem našel nekaj planincev. Zelo sem bil začuden, ko sem spoznal dve dekleti iz svojega rojstnega kraja na Štajerskem. Tako sem v prijetni družbi preživel tisti popoldan in še pozno v noč. Drugi dan zjutraj, po obilnem zajtrku, sem hotel nadaljevati pot. Po dolgem ogledovanju sem spoznal, da ne bo tako lahko, kot sem mislil. Namreč ponoči je zapadlo kar 15 centimetrov snega. Vseeno sem napravil načrt, da grem čez Razor na Prisojnik, od tam pa nazaj proti Jalovcu. Pridružila se mi je še ena punca do Razorja, potem pa bi se vračala, ko bi jaz dal žige v knjižico. S težavo sva si utirala pot po snegu, saj je bil moj nahrbtnik težak kot svinja. Po dve urni hoji sva dospela pod Razor. Tam pa sem odložil nahrbtnik in vzel s sabo samo cepin, brez katerega bi bila pot nemogoča. Po strašnih zametih sem se prebijal na vrh. Bil sem že čisto premočen in utrujen, ampak želja, da dosežem najvišjo točko, me je gnala naprej. Po dolgem času in ob veliki volji sem prispel na vrh Razorja, od koder ni bilo kaj preveč videti, ker je bila megla. Izreden občutek veselja, saj je spet premagan en vrh, na katerem še nisem bil. Malo sem se ustavil in si dal ponosno žig v transverzalno knjižico, potem pa sem se začel previdno spuščati.
Moram priznati, da je bilo zelo nevarno, saj sem pričakoval, da vsak čas zdrčim z novim snegom v dolino. Vrnil sem se do prijateljice in pregledal pot nazaj za Prisojnik. Že precej na prvi pogled se je pokazalo, da je nemogoče, ker so bili vse večji zameti in pot prenaporna za enega samega. Tako sem lahko Prisojnik od daleč opazoval, za katerim se je z belo kapo pokrit bohotil Jalovec, cilj mojih sanj. Vrnila sva se nazaj v Pogačnikov dom, od tam pa po kratkem počitku v Trento. Že od koče sem opazoval te prečudovite, zveste prijatelje planin. Že pri vznožju sem imel težave, saj je bilo precej snega, še huje pa je bil led. Bil sem že kar dobro opremljen, tako da sem z dvojno previdnostjo počasi napredoval. Prebijal sem se po sledi in zametih, ki jih je nanesla burja, sledi pa so pustili planinci, kateri so že poskušali srečo, da bi prispeli na vrh, pa jim ni uspelo. Na pol poti je sled izginila, jaz z jekleno voljo zagrabim v deviški sneg. Z velikim naporom sem meter za metrom pridobival na višini. Izza vrha Prisojnika so me že pozdravljali prvi žarki vzhajajočega sonca. Zelo sem ga bil vesel, saj je bilo kar precej mrzlo in zdelo se mi je, kod da je gora iz tisoč kristalov.
Privoščil sem si kratek oddih, ta čas pa sem občudoval to lepoto, katera je bila tiste dni poklonjena samo meni. Zdelo se mi je, kot da je vrh že čisto blizu, a bil je še tako daleč, zato sem hitro tlačil debeli sneg, saj me je tudi ura že priganjala. Povzpel sem se na greben malo pod vrhom in z žalostjo ugotovil, da je skoraj nemogoča pot naprej. Sklenil sem, da poskusim za vsako ceno, čeprav je to zelo velika napaka v planinah kaj izsiljevati. Povzpel sem se po ledenih skalah kos poti, potem pa nikamor več. Skoraj bi se mi zgodilo najhuje, da ne bi mogel ne gor ne dol. Z veliko težavo sem se spuščal po čistem ledu na staro stojišče, tam pa z grenkobo v srcu ugotavljal, kaj da napravim. Nisem se mogel sprijazniti z mislijo, da bi sedaj, tik pod vrhom, moral obrniti. Sklenil sem še enkrat poskusiti, potem pa bo kar bo tako sem krenil na desno po snegu, potem pa pač, kot se mi je zdelo najbolje. Največja težava je bila pa ta, da tudi ene markacije ni bilo zunaj. Po daljšem vzpenjanju in z veliko težavo sem dospel na vrh. Skoraj nisem mogel verjeti, da mi je to uspelo. S ponosom sem dal žig v knjižico, potem pa se razgledal okrog, saj je bilo prečudovito vreme. S solzami v očeh sem občudoval to lepoto, dolino pod sabo in gore, pokrite z belo odejo. Doživel sem tisto, kar sem si tako želel in za kar sem se mučil tako dolgo. Ves trud je bil poplačan, pozabil sem na vso utrujenost in se z radostjo v srcu spustil nazaj po poti, od koder sem prišel. Hitro sem se spuščal, saj mi je bila pot znana, tako da sem bil v zelo kratkem času pri domu, kjer sem spal in kjer sem imel tudi nahrbtnik.
Po krajšem počitku sem spet z dobro voljo nadaljeval pot proti zavetišču pod Špičko. Pravijo, da je štiri ure do tja, jaz sem to skrajšal na tri in tako popoldan prispel v novi svet, kjer je bilo spet vse tako lepo. Na desni strani pa se je bohotil tako razvpiti Jalovec. Pot do Špičke je zelo lepa in tudi zelo zanimiva, saj te vodi zmeraj nad dolino zadnje Trente in izvira Soče. V tem majhnem zavetišču me je z veseljem sprejel starejši gospod, kateri skrbi, da se človek okrepča z vsem, kar mu je potrebno. Na mizo je takoj priromala skodelica vročega čaja, tako da sem bil kmalu spet pri močeh. Vprašal sem ga, kako je kaj z vzponom na Jalovec, on pa mi je dal dobre nasvete, kateri so mi potem zelo koristili. Po obilni malici, zraven katere sva se pogovarjala o raznih stvareh, največ pa o poti, katero sem hotel opraviti. Sklenil sem, da poskusim dostop na vrh Jalovca, če bo mogoče, ne bom pa nič izsiljeval. Zavedal sem se, da je pot zelo naporna, kar mi je tudi povedal moj novi prijatelj, ker so pred mano že obračali Avstrijci. Zelo bi bil prizadet, če bi moral brez tega žiga in brez tega užitka domov, zato sem z mešanimi občutki odšel usodi naproti. Že izkušnje od Prisojnika so me opozorile, da vzamem vse potrebno s seboj, tako sem se oborožil s cepinom ter derezami. Hitro sem se začel vzpenjati po snegu, dokler nisem prispel do kraja, kjer ni bilo ne poti ne zajl ne markacij. Po krajšem pregledu sem ubral pot, kjer je bilo pač mogoče, saj drugače sploh ni šlo, kot da sem lezel in se vzpenjal meter za metrom. Tudi to oviro sem premagal in prispel na pot precej više. Po glavi so mi rojile misli, kaj še me čaka in pa da bom moral obračati kot drugi. Te misli sem odganjal, kolikor se je le dalo, in se vzpenjal tako, da sem prispel na sedlo, potem pa hitro pod precej strme stene. Spet sem moral lesti, kar bi že lahko ocenil kot drugo težavnostno stopnjo, če bi gledal na to kot alpinist.
Po daljšem vzpenjanju sem prispel na greben, od koder se je videl še kar precej daleč vrh. Pogledam na uro in ugotovim, da je že kar precej pozno, saj to sem lahko ugotovil tudi po soncu, ki je že bilo precej nizko. Nisem hotel misliti na to, zato sem kar tekel po grebenu, saj je veter odpihal ves sneg. Prispel sem tik pod vrh, tam pa je bilo ogromno snega. Do pasu po snegu sem s težavo osvajal tega velikana, a vseeno sem prispel na vrh. Spraševal sem se, ali je to sploh mogoče, da sem jaz sam uspel, ko so pa drugi v skupinah obračali. Kakšna radost, saj sem bil edini tisti teden, da sem smel stopiti na vrh in s ponosom dati žig v knjižico. Po krajšem postanku sem moral nazaj, saj je bila že pozna ura, pa tudi mraz je pritiskal, tako da sem bil kar trd. Razgled je bil bolj slab, ker me je začela obdajati megla. Zato sem hitel nazaj, srečen, da tega sploh ni moč opisati. Navzdol je šlo kot namazano že zaradi tega, ker sem bil vesel uspeha in spoznanja, da Jalovec res ni tako strašen, kot so ga opisovali. Dobre dve uri pa sem bil sem pa tja, tako da oskrbnik v koči skoraj ni mogel verjeti, da sem bil na vrhu. Tisto noč sem prespal v zavetišču, saj sem si zaslužil počitek. Ko se je že sonce vzpelo na goro, smo počasi zlezli s pogradov. Tisti večer sem imel prijetno družbo, ker je skoraj v temi prišel en Nemec. Zelo prijeten človek za družbo, tako smo pozno v noč kramljali. Želel je, da ga jaz spremim na Jalovec. Na žalost je bilo to nemogoče, ker sem jaz to pot že opravil in tudi časa nisem imel več dosti. Preden sem zjutraj krenil v dolino, smo se še slikali, potem pa prisrčno slovo in v Trento.
Vreme je bilo čudovito, zato sem bil ves vesel, čeprav me je bolela glava kot že dolgo ne. Trenta mi bo ostala zmeraj v spominu, saj je za mene najlepša dolina, nisem se je mogel nagledati. Po dveh urah sem bil v koči pri izviru Soče. Narava je ustvarila biser nepopisne lepote, da človeka kar zamakne v tretji svet. Zmeraj se čudim tem bistrim studencem, ki tako žuborijo svojo pesem in so tako kristalno čisti. Tista barva zmeraj me privlači in se čudim temu naravnemu pojavu. Bil sem kar precej lačen, zato sem se fajn okrepčal, potem pa sem sklenil, da grem peš do križišča, obenem pa obiščem spomenik našega velikega ljubitelja planin Boltarja Kogoja. Ogledal sem si spomenik, ki tako dan na dan strmi v gore, kjer je preživel vse svoje življenje. Od tam sem se vračal v kraj Trento, kjer sem imel zadosti časa, da si ogledam Muzej Trentarjev. Človek si spočije oči na teh zgodovinskih predmetih, kateri so spremljali te dobre in trde ljudi skozi življenje. Obiskat sem moral tudi kočo Zlatorog, kjer je bila moja zadnja, ostaja. Zadnji žig v Julijskih Alpah sem dal s ponosom in veseljem, saj sem se spomnil na lepe trenutke, ki sem jih preživel po Slovenskih transverzalnih poteh.Vrnil sem se nazaj v Trento, kjer sem v senci prijetno počival in čakal na avtobus za vrnitev v Ljubljano. Ko sem prišel na Vršič, sem spet srečal prijatelja, Avstrijca, ki je z žalostnim obrazom priznal, da ni mogel na Jalovec. Obžaloval sem ga, obenem pa sem bil zelo vesel, ker sem bil tisti teden edini obiskovalec vseh treh vrhov Jalovca, Prisojnika in Razorja. Ni mi bilo žal muke, saj sem se počutil vse povsod, kot da me gora razume, da sme velik ljubitelj teh njenih lepot. Še enkrat mi je pogled odhitel v prelepo Trento proti Kranjski Gori, domov. Nikdar ne pozabim te poti, ker je bila najlepša, kar sem jih doživel v hribih. Še bom še v Trento in tudi drugam, saj v hribih človek pozabi na vse težave, ki ga spremljajo skozi življenje.
VZPONI LETA 1970
5. VII. Belačev steber (solo) II Kalška gora
19. VI. Zimski Grintovec
26. VII. Gregorin V Kalška gora
16. VII. Herletova IV-V Ojstrica
6. IX. Gregorin V Kalška gora
11. X. Pripravniški steber IV-V Planjava
SPET PO POTI SLOVENSKE PLANINSKE TRANSVERZALE
Danes smo 15. VII. 1970 odpravljam se na zadnjo etapo moje transverzalne poti. Že nekaj dni se ukvarjam s pripravami. Tokrat sem povabil tudi mojo nečakinjo, da mi krajša pot. Zelo mlada je še, saj ji je komaj 13 let, in prav zato želim, da bi vzljubila to edinstveno lepoto gora.
Zgodaj zjutraj se odpeljeva do vzpenjače na Veliko planino, potem pa z umerjenim korakom proti Kamniški Bistrici. V Bistrici sva si ogledala izvir, saj je bilo to nekaj novega za mojo spremljevalko. Pot naju vodi naprej v Konec (kot se imenuje, kot kjer se konča cesta in dolina). Kratek počitek in malo okrepčila je pripomoglo, da sva prav dobre volje odšla naprej proti Kokrskemu sedlu. Počasi sva zmagovala višino in pri precej hudi megli prispela v Cojzovo kočo. Nameravala sva, da bova še isti dan nadaljevala pot, ampak nama je slabo vreme zmešalo vse načrte. Zato bova tu prespala drugi dan pa zgodaj novim lepotam gora naproti. Kot sem že napisal, zaradi slabega vremena nisva mogla v sredo nadaljevati poti. Lilo je kot iz škafa, zato sva bila prisiljena počakati drugega dne. Drugi dan še kar naprej pada sneg, bil sem že ob vso dobro voljo, zato sem sklenil, da greva v dolino Kokre, potem pa naprej proti Storžiču. Pot je bila zelo naporna, saj v dolini pa je padal dež. Pot sva nadaljevala proti gostilni Kanonir v Jezerski dolini. Malo okrepčila, potem pa naprej proti Storžiču. Spremljalo naju je bučanje vode, saj jo je bilo povsod obilo. Začela sva se vzpenjati po pobočju Storžiča v zelo slabih razmerah. Burja je bila strašna in dež ter sneg okrog naju pa vse gnilo, z nama vred. Le s težavo sva zmagovala pot, saj je padlo že precej snega. Malo pod vrhom sem pa spoznal, da tokrat gori nisva dobrodošla. Obrnila sva in se previdno vračala nazaj. Na razcepu sva prebrala, da je dve uri do koče pod Storžičem, kjer bi lahko prespala. Napotila sva se po poti, za katero sva mislila, da je prava, a sva šele bolj pozno spoznala najino zmoto. Oba mokra in premrla od mraza sva se vrnila nazaj na razpotje, kjer sva v drvarski bajti prosila za prenočišče. Ni besed, s katerimi si se zahvalil dobrim ljudem, da so nama nudili udobno posteljo in toplo sobo.
Drugi dan sva zjutraj spet krenila proti Storžiču. Tokrat nama je bila gora naklonjena in sva po zelo naporni poti prišla na vrh. Na drugi strani naju je čakalo strašno naporno sestopanje po samem ledu in snegu plus burja in padajoči sneg. Po zelo napornih manevrih sva se spustila do koče pod Storžičem. Po krajšem počitku sva nadaljevala pot proti Tolstemu vrhu, od tam pa po lepi grebenski poti do koče na Kriški planini. Prijazna se stiska v hrib ta gorska postojanka. Od tu je prekrasen razgled po kranjski dolini, vse do koder ti seže oko. Proti severu pa lahko opazujeva Karavanke in delno še avstrijsko stran. Sprejela naju je prijazna oskrbnica, tako da sva se počutila kot doma. Hitro smo se razgovorili, tako da še opazili nismo, ko je padla noč na zemljo. Malo sva povečerjala, potem pa v prijetno mehko posteljo spat. Zjutraj sva se poslovila navsezgodaj od dobre oskrbnice, potem pa nadaljevala pot proti Dobrči.
V dolini pod nama se razprostira zelo prijazen kraj Tržič. V Tržiču sva se oskrbela z vsem potrebnim, potem pa naprej po poti proti novi planinski postojanki. Po prvi etapi najine poti sva se ustavila v prijazni travici in se pošteno okrepčala. Po počitku sva se začela vzpenjati strmo v hrib, tako da sva kmalu občutila utrujenost. S trdno voljo in upanjem sva nadaljevala pot proti koči, ki se imenuje Kostanjevčeva koča na Dobrči. Precej dolgo sva že hodila, a koče od nikoder, tako da sva že dvomila, če sploh obstaja? No, potem pa jo le zagledava in z veseljem ucvreva v njeno zavetje. Prvi je na vrsti čaj, saj je tako dober, če je človek utrujen. Potem dobra malica, pa še žigi in pozdravi vsem in potem pa naprej na Roblek. Bila sva tako židane volje, da bi naj raje zapel »Na Roblek bom odšel«. Prekrasna je ta pokrajina, pred nama pa kipi v nebo prelepa Begunjščica. Na jasi, porasli z lepo planinsko travo, stoji koča, ki je bila slučajno zaprta. Malo sva počila, potem pa mimo studenčka, kjer si potešiva žejo, proti koči na Robleku. Malo sva tudi zašla, kot sva šele opazila na poti, kjer so smerokazi. Drugega nama ni preostalo, da sva šla nazaj in tako prišla v Roblekov Dom na Begunjščici. Z veseljem sva se usedla in takoj potešila najin glad. Razgledovala sva se tudi naokrog, proti najvišjemu vrhu Javornika pa Stolu, po katerem tudi teče naša Jugoslovanska državna meja. Bila sva precej utrujena, zato sva šla kar zgodaj spat. Na žalost je bilo s spanjem bolj slabo, ker ko je bila ura okrog dveh ponoči, so vdrli pijani planinci v naš sen in s spanjem je bilo konec. Zjutraj se zbudim, pa hočem obleči hlače, a jih ni. Bil sem prizadet in užaljen, saj sem vedel, da drug ni imel hlač kot razgrajači. Nastopil sem precej strogo in po krajšem iskanju našel hlače na stopnicah. Z zelo slabimi spomini sva zapustila to postojanko.
Spustila sva se strmo v dolino Zelenice, kjer sva preplašila čredo gamsov na paši. Tako se je moji mali sopotnici izpolnila želja, da je videla prvič gamse v njihovem kraljestvu gora. Sonce je posijalo z zlatimi žarki v to prelepo dolino, kjer žubori potoček kot zlata nitka v tihem raju. Ne najdem besed za to prelepo dolino, nepopisno lepoto našega gorskega raja. V dolini sva našla tudi vikende, od koder sva začela spet počasi v hrib proti Valvazorjevemu domu. Ta pot je čudovita, posebno za mojo sopotnico, ki ljubi gorske pašnike, od koder je lep razgled na Blejsko dolino. Zdi se mi, da je bila pot prekratka, saj v tej lepoti sploh nisva opazila, kdaj je pred nama zrastla koča. Koča je zelo lepo urejena, zato sva se dalj časa pomudila. Spet so šli pozdravi na vse strani, ker to je predzadnja postojanka na najini poti.
Sonce je lepo sijalo, ko sva nadaljevala pot proti zadnji koči na najini poti. Čutil sem nekakšno spremembo, saj sem vedel, da bom spet prišel v dolino med vsakdanji vrvež. Že na Valvazorju se čuti vpliv avtomobilskih turistov, ki kvarijo prelepo naravo in zlati mir v gorah. Bližava se že koči Pristava na Javorniškem rovtu in s tem zaključujeva najino pot. To ni več planinska postojanka, ampak prava kmečka gostilna, kjer je hrup in neprijaznost. Nisva se dolgo mudila v tem brlogu sodobnega popivanja, ampak sva se poslovila od gora s trdno željo, da zopet prideva v njihov raj. Potem sva po avtocesti prišla v Javornik, od tam pa z vlakom v Ljubljano.
PLEZALNI VZPONI V LETU 1971
2. V. Zimski vzpon Mojstrovka sam
9. V. Prisojnik (zimske razmere) sam
4. VII. Šija Brane sam
16. VII. Zgornji steber – Brane III solo
17. VII. X Planjava IV solo
17. VII. Brinškov kamin – Planjava III solo
Alpinistični vzponi z odprave na Poljske Tatre 1. 8. 1971
4. 10. Žabjim Mihu IV v tri
1. 10. Menih prvi III skupinska
5. 10.Zadnji menih 5+ v tri
6. 10. Zadnji menih IV-V v dvoje
9. 10. Žabja Lojka III-IV v troje
10. 10. Žamorta turnuja V v troje
10. 10. Žamorta turnaja V v dvoje
7. 11. Skuta – Pod stolpom V v dvoje
28. 12. 1971 greben Grintovca /zimska I v dva
NA POTI H KONCU MOJE PLANINSKE TRANSVERZALE
Kot sem napisal v prejšnjem poglavju, sem mislil, da bo to zadnja etapa moje planinske transverzale, ampak vreme je vse skupaj pokvarilo in tako je sledila sprememba načrta. Tri dni sva takrat preživela v koči na Kokrskem sedlu. Drugi dan je bil sneg, tako da je bilo nemogoče nadaljevat z mojo mlado spremljevalko. No, sedaj sem spet na Kokrskem sedlu in se odpravljam po poslednje žige moje Slovenske poti. Vreme je tudi tokrat bolj muhasto in prav na dež smrdi. Oskrbnik v koči mi daje upanje kot dober prijatelj in star gornik. Dobra malica in topel čaj, potem pa pot pod noge malo rosi, a to mene nič ne moti, počasi se vzpenjam proti grebenu Grintovca, po katerem teče en čas markirana pot. Megla je padla čist do tal, tako da je zelo slaba orientacija. Prispel sem na pobočje Grintovca in sedaj sledi spust v grapo med Kočno ter Grintovcem. Pot je naporna, ker so skale spolzke, ampak jo še kar premagujem, ker nič ne vidim. Počasi se spuščam in prispem na melišče, od koder se ne vidi popolnoma nič. Pot se je začela spet vzpenjati po precej strmem grušču. Drsi mi nazaj, a počasi napredujem. Ustavim se pred stenami, katere so ravne in mokre.
Kratek odmor in premislek, kaj da napravim. Sklenil sem, da tvegam in napredujem. Pot se počasi vzpenja in pazim na vsak prijem ter stop. Dež pada, postalo je mrzlo in še huda burja me boža, tako da sem popolnoma premočen. Prišel sem spet na grušč, kateri pa ni več tako nevaren, zato se bolj hitro vzpenjam. Pot se vije po cikcak kvišku in znajdem se pod previsom, kateri ne zgleda niti malo prijateljski, saj je ozek, da se moraš po trebuhu splazit skozenj. Ko opravim tudi ta kos poti, se znajdem tik pod vrhom. Vrh samo čutim, saj ga ne morem videti, ker ga zagrinja megla. Hip nato sem že na vrhu in iščem skrinjico z žigom in zvezek, kamor bi se zapisal. Čeprav sem moker, sem vesel, da sedim na tejle princesi. Hitro opravim, kar sem želel, potem pa takoj začnem sestop po mi že znani poti. Ko pridem do odcepa poti za Češko kočo, jo uberem po tej poti. Izredna izpostavljenost zahteva, da sem zelo previden. Pot vodi po policah, v čudovitih lokih in ovinkih. Pripelje me v kot, potem se čez čas spet znajdem na nekakšnem grebenu, hip nato se že spuščam po severni strani strmo v dolino varno. In glej, zgodi se čudež, pod sabo zagledam sonce in prelepo pravljično dolino, v kateri stoji lepa planinska koča. Za hip posedim in občudujem to brezmejno lepoto, potem pa spet naprej.
Pod sabo zagledam skupino ljudi, kateri se vzpenjajo proti meni.Vesela družba se mi hitro bliža in že smo skupaj. Hitro izmenjamo par besed, potem pa uberemo vsak svojo pot z občutkom, da nas je veliko, ki ljubimo to divjo lepoto. Že sem v dolini in se spuščam po melišču proti koči. Ustavim se in glej v dolini sonce in brezmejna lepota nad mano, pa zid črne megle in preti, da bo vsak čas padla ter vse zdrobila pod sabo. Nadaljujem s potjo ter pridem v kočo, kjer me sprejme zelo prijazna oskrbnica in mi prinese vročega čaja. Kmalu se razgovoriva in tako čas hitro poteka. Tu, v tej koči, sem dobil zadnji žig Slovenske planinske transverzale, zato sem izredno vesel. Ura tako hitro teče, da se bo treba kmalu posloviti in se vrniti v Cojzovo kočo, kamor sem še nazaj namenjen. Zahvalim se za gostoljubnost in že ubiram pot proti Mlinarskemu sedlu. Preden začnem plezanje po skalah, še požirek snežnice, ki je tako dobra, če je človek žejen. Vzpenjam se po klinih in zajlah, vedno više v meglo, katera me spet obdaja. Pot je lepa, pa tudi naporna, ker sem že zelo utrujen. To, da sem naredil konec poti in da je noč in že sem na Mlinarskem sedlu. Od tu naprej pa hodim po poti, katera mi je zelo dobro znana, saj sem jo že večkrat prehodil. Ne bom je opisoval, ker mi bo prav tako ostala v lepem spominu celo življenje. Tema je že, ko se vrnem v kočo na Kokrskem sedlu, kjer me sprejme moj dobri prijatelj oskrbnik in mi postreže z večerjo. Tako sem končal svojo transverzalno pot in tudi dnevnik, katerega sem skleni napisati. Sedaj, ko pišem še zadnje vrstice, že spet delam drugo planinsko transverzalo in upam, da bo tako lepa ali pa še morda hujša, kot je bil prva zato, ker lepšega zame ni, kot so hribi in doline, kjer kraljuje zlatorog in čuva svoje bogastvo. To bogastvo pa lahko občuduje samo tisti, kateri ljubi planine in ima smisel za njih lepote. Zato, dokler bom lahko, pa me bo pot zmeraj vodila v ta kraj, po katerem hrepeni moja duša in telo.
Konec
PLEZALNI VZPONI V LETU 1972
20. maj Spominska V Kogel
3. junij Severni raz IV Kalška gora
4. junij Centralna V-/VI Kalška gora
11. junij Gregorin V Kalška gora – solo
11. junij Belačev steber III Kalška gor – solo
17. junij Centralna V Kalška gora – solo
17. junij Belač (Sande /novinka) III Kalška gora – v troje
24. junij Mali Grintovec (Tanca, Bojč) V Tanca-Bauman (solo)
3. julij Cima di Lavaredo II-IV vrh (naveza) 3003 m
9. julij Plate v Skuti V Skuta
23. julij Štruca VI Direktna smer
8. avgust 1972 Dedec – Centralna VI+
