NAŠ STIK
Aprilske razmere v gorah za hojo običajno niso kdo ve kako ugodne. Letošnji april je še vedno prav zimski, saj je snega po gorah obilo. Visoke temperature ne obetajo lahkih vzponov, ker je treba preveč gazit, zato mi trije izberemo zahodno stran …
Prav fletno je, saj se z avtom pripeljemo prav do Jermance. Prejšnji teden sva se s tečajnico z našega odseka »pogovorila« na temo, kdo se pelje in kdo hodi po gorah. »Pravi planinci gredo iz doline peš!« je bilo njeno mnenje, moj komentar pa: »Planinci hodijo peš, alpinisti pa se pripeljemo do koder pač gre …«. No ja, saj ima prav, ampak drugače pa mi hodimo res veliko (več kot »planinci«, haha) …
Namenili smo se v grape v Zeleniških špicah. So na zahodni strani, tako da upamo na senco, torej na manj gaženja. Pod spomenikom v Repovem kotu je ogromna plazovina. Saj to smo že vedeli, ampak ko si tam, te pogled res presune. Kako je moralo to bobneti … Dolgo se pregovarjamo, v katero grapo bi šli, končno zavijemo v T”hinjsko. Iz grape kmalu zavijemo levo in čez nekaj kopnih skokov, strmih snežnih jezikov, čez trave in ruševje priplezamo na razgledni pomol. Kje pa smo? Kje je kaka lepa grapa? Tik pod nami, kakih 50 metrov nižje … Iz skice ugotovimo, da je to Sestopna grapa. Ha, če bi mi šli le malo naprej po dolini, se ne bi toliko namatrali … Na moje »jamranje« takoj dobim po nosu, da nimam nič raziskovalnega duha, tudi prav. No, pa imamo prvenstveno prečenje »Iz grape v grapo«, hahaha. Po strmem svetu sestopimo navzdol, pomagamo si z vrvjo (le zakaj jo nosimo s sabo!). Nadaljujemo po Sestopni vse do vrha. Res je lepo zalita, le tu in tam gledajo skale iz beline. Sonce pribija, tako da se kar vlečemo. Vmes prečimo Velikonočno grapo (pa Velika noč je!). Na grebenu, kjer je izstop grape, je res lepo, zato uživamo kar se da. Bližnji strmi Staničev vrh je prav postaven od tu.
Ko začnejo meglice zapirati vrhove, se odpravimo nazaj. Glasovanje o smeri sestopa se konča brezizhodno, vsak ima svojo varianto, torej skupaj tri. Končno se (ona)dva le uskladita. Ko pa se odpravimo, potegnem asa iz rokava in uporabim veto (res sem neprilagodljiv), pa jo brez kregarije vseeno mahnemo v »mojo« – Mucovo grapo. V »podnu« nam res ni žal, saj je bila prav simpatična. Ampak kake »cokle« so se delale!
V Repovem kotu je ogromna plazovina. Sestopamo kar po njej. Presenetljivo je levo in desno od grape množica podrtih dreves, očitno je bil udarni val plazu res močan. Ponekod so odbiti le vrhovi dreves, drugje pa so izruvane mogočne bukve. Pravo razdejanje bomo videli šele potem, ko bo sneg skopnel. Gozdarji in markacisti bodo imeli letos res veliko dela … In mi? Uspešni, saj nas je nevihta doletela šele v dolini, ko smo pred kočo že dolgo uživali …
Info: Zeleniške špice so dolg greben na jugozahodni strani bolj znane Planjave. Prvi vrh, kamor se običajno vzpnemo, je Kamniški Dedec. Zahtevna nemarkirana pot in brezpotje. Iz Kamniške Bistrice 3 h, z Jermance 2 h. Najbolj obiskani vrh Zeleniških špic pa je Staničev vrh (ime po našem prvem alpinistu Valentinu Staniču). Pot nanj vodi skozi idilično dolinico Repov kot in znanih tolmunov. Iz Kamniške Bistrice 3.30 h, z Jermance 2.30 h. Vodnik: Kamniško-Savinjske Alpe, zemljevid: Grintovci (oboje Planinska založba Slovenije).
Vladimir Habjan