Slovenske novice 23. maj 1996
V nedeljo so gorski reševalci sicer sklenili počakati, da se nekaj metrov debel sneg na plazu pod Malo Mojstrovko in Pod Šitom glave nekoliko stali, ko pa so po nenavadnem parapsihološkem naključju, našli nahrbtnik in potem še truplo alpinistke Jasne Bratanič, še vedno nadaljujejo iskanje pogrešanega plezalca Staneta Belaka – Šraufa
Kranjska Gora, 22. maja
Boris Bertoncelj, ljubljanski gorski reševalec, ki je vsekakor najbolj zaslužen za to, da so včeraj v plazu Pod Šitom glave in Malo Mojstrovko našli truplo 27-letne alpinistke Jasne Bratanič iz Celja, minulo soboto pa le deset metrov stran njen nahrbtnik, je trdno prepričan, da je v istem plazu tudi truplo njenega plezalskega kolega in prijatelja Staneta Belaka – Šraufa. Potem ko so sinoči truplo s helikopterjem odpeljali v mrliško vežico na Dobravo, kjer so ga že prevzeli njeni najbližji, je nekaj gorskih reševalcev danes dopoldne spet preiskovalo in sondiralo ta plaz, iskati pa jim je pomagal tudi lavinski pes. Popoldne, po službi, je na plaz prišlo okoli 30 gorskih reševalcev, ki so prav tako sistematično iskali, vendar do trenutka, ko to poročamo, niso nič našli.
Načelnik Postaje Gorske reševalne službe Kranjska Gora Janez Kunstelj, ki vodi to iskalno akcijo, nam je povedal nekatere podrobnosti o včerajšnji akciji, v kateri je sodelovalo 20 reševalcev in trije lavinski psi.
Truplo nesrečne alpinistke so našli kakšnih deset metrov daleč od kraja, kjer so tri dni prej odkrili njen nahrbtnik. Čeprav so reševalci v nedeljo zvečer sklenili iskanje prekiniti, ker niti oni niti njihovi lavinski psi niso našli nobene sledi za pogrešanima alpinistoma, iskanje pa bi nadaljevali, ko bi vsaj nekoliko skopnel nekaj metrov debel sneg na plazu, reševalec Boris Bertoncelj iz Ljubljane, sicer gospodar GRS Slovenije, ni zdržal doma, ker je prepričan, da je plaz obe trupli odložil nedaleč od kraja, kjer so našli Jasnin nahrbtnik. Skupaj s še nekaj kolegi je šel včeraj na plaz, naredili so več sond, ko so prebadali debel sneg, vendar psi niso ničesar zasledili. Nekateri reševalci so prepričani, da zato, ker se bojijo mrtvih, drugi pa, da zmrznjenih trupel ne zavohajo in zato ne dajejo znakov, da so kaj našli. Toda ko so gorski reševalci kopali okoli ene od sond, s katero so zaznali, da bi bilo lahko v globini še kaj drugega kot samo sneg in led, so našli Jasnino truplo. Dekle je na hrbtu ležalo na koncu plazu dva metra in pol globoko pod površino snega, imela je hujšo poškodbo prsnega koša in nekoliko zvito nogo, sicer pa ni bila čisto nič spremenjena.
Gorski reševalci domnevajo, da se je Jasnin nahrbtnik nekam zataknil, medtem ko je ponesrečenko plaz že nosil, odtrgal ji ga je in ga odložil nekje na sredini plazovine, alpinistko pa nosil čisto do konca, kjer jo je odložil in kjer je ležala do včeraj popoldne. Skoraj gotovo je nahrbtnik šele pozneje drug plaz prinesel nižje in ga odložil v bližino mrtve alpinistke. O tej domnevi pričajo prerezi snega, ki so jih včeraj napravili reševalci: okoli trupla je zbit sneg popolnoma drugačen kot okoli nahrbtnika, poleg tega je bila pokojnica dva metra in pol globoko pod površino, nahrbtnik pa komaj pol metra.
Razlagalci sanj so prepričani, da je Šrauf svojemu plezalskemu tovarišu Borisu Bertonclju v sanjah v resnici prišel povedat, kje naj išče, pokazal pa mu je plaz, kjer prve dni letošnjega leta reševalci niso iskali, ker tam niso pričakovali najdbe. Ravno Bertonclju, ki ni prav pogosto plezal s Šraufom, je natančen kraj na plazu pokazal, kot pravijo, gotovo zato, ker ta plaz in gorski predel nasploh zelo dobro pozna in je naslednje jutro natančno vedel, kam naj gre, tam pa so v resnici najprej našli Jasnin nahrbtnik. Šraufov duh, pravijo razlagalci sanj, se čuti odgovornega za smrt svoje soplezalke, ker je bil starejši in predvsem v gorah mnogo bolj izkušen od nje, pa bi zato – tako so prepričani tisti, ki popolnoma verjamejo sanjskim opozorilom in jih znajo razložiti – ob tako slabi vremenski napovedi ne smel iti v gore, kjer grozijo snežni plazovi.
Marjan Raztresen
