Doseči čim višjo težavnost
Gorenjski Glas, 14. april 1989
Tržič, 12. aprila – Pred desetimi leti se je danes 25-letna Tržičanka navdušila za alpinizem. Ko je tri leta nazaj v tujini pobliže spoznala športno plezanje, se je povsem predala tej dejavnosti. Ima najboljši dosežek med našimi športnimi plezalkami, temu pa bi rada dodala še kaj več v ameriškem gorovju, kamor odhajata s Srečom Rehbergerjem konec tega tedna.
V kraju, ki ga obkrožajo gore, ni težko postati alpinist. Tako je tudi v Tržiču, kjer se veliko mladih navdušuje za alpinizem in v zadnjem času zlasti za plezanje. Nuša Romih je že kot šolarka zahajala na planinska pota, nato pa so jo prijatelji, kmalu bo desetletje od tega, zvabili medse v tržiški alpinistični odsek. Po alpinistični šoli je vse pogosteje obiskovala stene domačih in tujih gora. V Julijcih, Kamniških Alpah, Paklenici in italijanskih Dolomitih si je nabrala kar precej klasičnih vzponov; njene najtežje smeri so dosegle oceno med šesto in sedmo težavnostno stopnjo.
»Klasični alpinizem me je privlačil zaradi lepih doživetij, zlasti po psihični plati, v gorah,« razlaga Nuša Romih in priznava: »Športno plezanje, s katerim sem se pobliže spoznala pred tremi leti v italijanskih in ameriških stenah, je njegovo pravo nasprotje. Od plezalca zahteva veliko več fizičnih sposobnosti, ne malokrat tudi vztrajnosti. Meni ugaja, ker je uspeh odvisen od lastne prizadevnosti in treninga. Dokler plezalec ni sposoben splezati smeri določene težavnostne stopnje, v njej pač ne more uspeti.«
Nušin trening sestavlja urjenje doma na umetnih oprimkih, kjer vadi z visenjem in zgibi. Telesne zmogljivosti pridobiva s tekom in kolesarjenjem. Najboljša vadba pa so vzponi v naravni steni, kamor odhaja vsaj trikrat na teden. Pri sestavi programa vadbe in iskanju pravilnih kombinacij v smeri ji je že več let dober svetovalec športni plezalec Srečo Rehberger, s katerim sedaj Nuša načrtuje nov podvig. »Med 15. aprilom in 1. junijem 1989 bova obiskala Ameriko, kjer bova v tamkajšnji državi Oregon plezala v stenah gorovja Smith Rocks. Med prejšnjima obiskoma ameriških gora sem prvič splezala smer z oceno VII + in VIII-. Sedaj je moj osebni in državni ženski rekord smer v Dovžanovi soteski z oceno VIII+ , IX-. V Ameriki bi rada uspela v smeri vsaj tolikšne težavnosti; če bo kaj večja, bom seveda toliko bolj vesela. Spodbujala bom tudi Sreča Rehbergerja, ki želi ponoviti eno najtežjih smeri z oceno X +. Za uspeh se bova pošteno na trudila, saj je najina skrb vsa organizacija tega potovanja in plezanja.«
Stojan Saje
