Polet, 30. december 1951
Janko Blažej
Pogovor med nami je tekel dalje, zašli smo celo v ideološko razglabljanja o pomenu in nagibih plezanja. Aschenbrenner naju je vprašal, koliko sva stara, ter name je odvrnil, da je pri triindvajsetih letih še vsa najina alpinistična kariera pred nama. 2elel nama je dosti uspehov. Povabila sva ga v Julijske Alpe, pa je dejal, da je že preveč prikovan na družino in dom. Čas pa je tekel in tako smo si končno morali seči v roke. Ločili smo se kot dobri tovariši in v prepričanju, da se prihodnje poletje zopet vidimo. Čez pičlo uro sva s Kočevarjem že sedela v brzovlaku. Ob enakomernem ritmu koles sva se zavedela, da bova naslednji dan že v domovini.
Naše bralce bo pa gotovo še zanimala nadaljnja usoda in dogajanje v Aschenbrennerjevi smeri v Travniku.
Do zadnje vojne je smer v Travniku samevala. Enkrat samkrat se je je baje hotela lotiti neka naša naveza, a je imela smeri že dovolj, ko si jo je ogledala samo pri vstopu. Vendar ni o tem dejanju nikjer govora v naši planinski literaturi. Med vojno je imel resen namen, da bo preplezal smer Miha Arih. Arih je bil drzen in sposoben plezalec ter je prvi ponovil pri nas Dibonovo smer v Široki peči ter Skalaško v Špiku. Okoli obeh smeri se je spletel nekak mističen venec raznih mnenj in želja, slično, kakor okoli smeri v Travniku do leta 1948.
Po osvoboditvi je bila v naši alpinistiki izvedena prava revolucija. Smeri najvišje težavnosti, ki so beležile le po nekaj ali pa tudi še nobene ponovitve, so bile preplezane in označene kot »šoder«. Prišlo je do hudih nasprotij in trenj med starejšimi alpinisti in mladimi povojnimi plezalci. V ospredju dogajanja je stal Kočevar Rado, kot človek, ki je največ plezal. Bil je zelo dober plezalec, toda proti spletkam in govoricam se ni znal braniti. Ko so mu dejali: »Pa preplezaj Aschenbrennerja, če moreš«, si ni vedel drugače pomagati, kakor da je res vstopil v steno. To je bil takrat vsekakor še zelo tvegan podvig in uspeh bi nekako predstavljal krono vsega našega povojnega alpinističnega udejstvovanja.
Za ta vzpon si je Kočevar izbral zaradi sigurnosti kar dva tovariša, čeprav je trojica v steni dosti bolj neokretna in počasna, kakor naveza dveh ljudi. Prvi je bil takrat komaj sedemnajstletni Frelih Janez z Jesenic. Drugi pa Z. iz Ljubljane. 25. avgusta 1948 navsezgodaj zjutraj so odšli pod vstop. Z., ki je nosil kline in vponke, je zaostal ter se potuhnil, tako da sta morala Kočevar in Frelih čakati nanj ter končno celo priti k njemu po kline. Zaradi tega pripetljaja sta vstopila v steno s precejšnjo zamudo in Kočevar je v svojem opisu vzpona v Planinskem vestniku mnenja, da sta morala samo zaradi te zamude drugič bivakirati v steni. Zakaj je Z. takrat tako ravnal, je težko reči. Prvotno je bilo splošno mnenje, da je dobil ob pogledu na steno od blizu »moralnega mačka« in je iz strahu na tako nenavaden način odstopil od ture. Pred nedavnim pa mi je Kočevar v pogovoru izrazil domnevo, da so bili vzroki za to ravnanje globlji. Z. naj bi bil imel že od vsega početka namen preprečiti turo in torej sploh ni mislil plezati v steni. Če bi bila ta domneva točna, bi se okoliščine okoli tega vzpona pokazale v drugačni in prav gotovo ne lepši luči.
Kočevar in Frelih sta preplezala steno v treh dneh. V steni sta se nahajala 48 ur in sta dvakrat bivakirala, približno 24 ur odpade na plezanje. Plezanje je terjalo od njiju zadnjih moči, od žeje sta v steni sesala mah.
Ponovitev te smeri je vzbudila izreden odmev. Vsakdo je moral dati Kočevarju vse priznanje in našli so se ljudje, ki so kovali Kočevarja v nebo ter trdili, da se bo šele čez dvajset let pojavil plezalec, ki mu bo enak. Kočevar je takrat dosegel nedvomno višek svoje alpinistične slave. Polagoma se je hrup polegel in skoraj neopazno so Kočevarja že v naslednji plezalni sezoni zasenčila druga imena.
Skoraj dve leti je imela Travnikova stena zopet mir. V poletju 1949 ni vstopil vanjo nihče. Toda dosti se je plezalo drugod. V poletju 1950 je visela ponovitev Travnika »v zraku«. Več plezalcev je neumorno treniralo in se pripravljalo za to smer. Iznenada sta prva vstopila v steno Debeljak in Perko. Zaplezala sta se že v spodnjem delu in je preko najtežjega dele stene izvedel Debeljak svojo varijanto, ki je vsaj enakovredna originalni smeri. Zanimivo je, in za Debeljaka prav gotovo tudi tipično, da je plezal smer v okovankah, ki sigurno niso primerna obutev za najtežje smeri, pa čeprav so opremljene z gumijem. Plezalca je v steni zalotila nevihta, a kljub temu sta preplezala steno še isti dan ter zvečer že pila čaj na Vršiču. Ta kratek čas plezanja je bil največje presenečenje pri vzponu, vsa javnost je bila prepričana, da bo potreben precej časa vsaj še en bivak v steni. Varijanta v Travniku je Debeljaku prav gotovo v čast ter je dokaz njegovih izrednih sposobnosti. Danes še ni mogoče izreči dokončne sodbe o njej, ker je bila doslej samo šele enkrat ponovljena. Julija 1951 sta jo ponovila v enem dnevu Kilar in Vavken Vido. Nadalne ponovitve originalne Aschenbrennerjeve smeri so v poletju 1950 sledile kmalu ena za drugo. Prva za Debeljakom sta bila Kilar in Levstek, nato Vavken Vido in Verovšek, sledila sta Vidmar in Govekar. Vse ponovitve so bile izvršene v enem dnevu. Serijo srečnih vzponov so prekinili v tem poletju le avstrijski plezalci, ki pa so bili neresni in vzponu prav gotovo nedorasli. Po padcu so obrnili že v spodnjem delu, še pod glavnimi težavnostmi. V oktobru 1950, za zaključek sezone, sta se preko smeri povzpela še Debeljak in Kočevar.
Presenečenje v letu 1951 je bilo, ko je ponovil Kilar smer v Travniku s Scharo, ki je bil takrat še popolnoma neznan začetnik. Plezalne smeri izgubijo navadno po nekaj ponovitvah precej na svojem ugledu, število klinov v njih naraste, dobiti je mogoče dober opis smeri in v smer vstopi marsikdo, kdor je dotlej previdno čakajoč stal ob strani. Smeri v Travniku se doslej to še ni zgodilo in velja še vedno za najtežjo smer v Julijskih Alpah. V letu 1951 so jo ponovili za Kilarjem le še Levstek – Prevoršek, Vidmar – Govekar ter Blažina – Drnovšek že proti zaključku sezone.
Po ponovitvah Travnika se je alpinistična delavnost pri nas nekako ustalila. Naši alpinisti kažejo zanimanje predvsem za gorske skupine v inozemstvu in za tamkajšnje težke smeri. Opaziti je mogoče celo nek proces v obratni smeri: različni »šodri« iz leta 1947 in 1948 so že zdavnaj priznani za pošteni smeri in so zopet dobili svoje dostojne ocene.
Kakšno bo mnenje o smeri v Travniku čez nekaj let? Ali bo smer izgubila na ceni ali pa bo mogoče celo pridobila in bo še vedno domena deseterice ekstremistov? O tem je danes še težko, pa končno tudi še nepotrebno soditi.
