V nedeljo, 22. junija je v Šebreljah pri Cerknem potekal spominski dogodek ob 30 letnici smrti alpinista Slavca Svetičiča, ki ga je s pomočjo lokalnih sponzorjev organiziralo Turistično društvo Šebrelje skupaj s Slavčevimi svojci. Na okrogli mizi so sodelovali alpinisti, ki so Slavca dobro poznali in z njim delili prve – žal tudi zadnje – korake.
Vabilu so se odzvali Peter Podgornik, Milan Romih, Darko Berljak, Silvo Karo, Tomaž Jamnik, Milan Černilogar in mnogi znanci in sodelavci. Nabito polna dvorana je spremljala ganljive in iskrene pripovedi o Slavčevi življenjski in alpinistični poti, ki se je iztekla leta 1995 v zahodni steni Gašerbruma IV. Slavca so udeleženci prikazali tudi skozi manj znane osebne zgodbe in fotografije.
Peter Podgornik: »Pubi, grema u griče.«
»Ko smo se s Slavkom Svetičičem – Slavcem srečali kje v hribih, je skoraj vedno rekel: »Pubi, grema v griče.« Zanj je bilo »it v griče« vse: ali je šel po ravnini, v klanec, plezat severno ali južno steno – vedno je šel »v griče«. Tak je bil Slavc.
Rodil se je na Vojskem, na planoti, od koder je lahko gledal proti jugu, na severne stene Govcev in Poldanovca, kjer je pozneje tudi plezal. Kasneje je, iz Šebrelj kjer je živel, gledal proti Julijskim Alpam, v njihove južne stene – in verjamem, da ga je to zelo zgodaj prevzelo. V alpinističnem odseku v Idriji je postal aktiven zelo hitro, še v mladih letih.
Ko smo organizirali odpravo v Južno Ameriko na Aconcaguo, je tudi on postal član te odprave. Z nami sta bila med drugim zdravnik dr. Andlovic in Tamara Likar. Naš cilj sta bili južna in vzhodna stena in v treh navezah smo ta cilja tudi dosegli.
Deset dni smo se aklimatizirali, opazovali stene, se dvigovali do višine okrog 6000 metrov in več, preučevali linije, poti plazov in vse ostalo, kar spada zraven. Potem smo začeli razmišljati, kje in kako vstopiti v steno. Dr. Andlovic je skrbel za zdravje – španskim alpinistom je med drugim operiral prste, nam meril tlak in pulz, Slavcu je popravljal zobe. Takrat je bil eden najbolj cenjenih zdravnikov v Himalaji; že petkrat je bil tam in šestič se nam je pridružil na odpravi na Aconcaguo.
V južni steni so Slavc, Milan Černilogar, Biščak in Škamperle v nekaj manj kot štirih dneh preplezali francosko smer, po štirih dneh na vrhu proslavili vzpon in sestopili po severni strani. V Buenos Airesu so nas sprejeli tudi Slovenci v slovenskem društvu Triglav, večinoma Primorci, med njimi tudi ljudje iz cerkljanskega konca. Ko smo prišli domov, je bil vsak od nas že z mislimi pri novih stenah in novih smereh. Slavc je bil med tistimi, ki so v stenah iskali najlepše, naravne linije.
V letih doma smo plezali, kolikor se je le dalo. Slavc je leta 1984 praktično postal profesionalni alpinist – plezal je in plezal, vse drugo bi bilo zanj narobe.
Takrat sta se s Pavletom Kozjekom odpravila v Yosemite, kjer sta preplezala vrsto zanimivih smeri. Tisti čas so bili v yosemitskih stenah tudi drugi slovenski alpinisti. Pavle in Slavc sta preplezala zelo zahtevno tehnično smer v steni El Capitana, v kateri sta preživela približno pet dni. Če si steno pogledaš s strani, si lažje predstavljaš, kako je viseti v njej teden ali dva.
Ko se je vrnil domov, je Slavc ves čas razmišljal o novih stenah. Ta stena, Vprta vrata, je zelo nevarna – tri smeri v njej so njegove. V steni Luska je bil udeležen pri prvenstvenih vzponih. Veliko svojih smeri je plezal sam in njegove smeri so postajale vedno težje. V Mangartu je plezal ogromno, tako na taborih kot sam.
Bil je tudi oskrbnik koče na Mangartu in je med službo večkrat »prilaufal« v steno ter soliral po eno ali dve smeri. Pozimi se je plezanju posvečal enako kot poleti. Tukaj velja omeniti prvo ponovitev smeri, ki sva jo z bratom preplezala v kuloarju Belega traku – Slavc jo je soliral, potem preplezal še eno smer nad njo in skupaj opravil res veliko dejanje: v enem kosu je neprekinjeno plezal približno 17 ur.
Iz domačih hribov ga je pot prvič peljala v Himalajo, v Nepal. Leta 1985 smo odšli na Jalung Kang. Po pristanku v Katmanduju smo spoznavali tamkajšnje vere, ljudi, običaje in nabavljali opremo. Peš smo hodili skoraj tri tedne, da smo prišli do višine okoli 5000 metrov na Pangpemi, kjer smo postavili bazni tabor in začeli s plezanjem.
Vodja odprave je bil Tone Škarja, bilo nas je približno 12 alpinistov. Plezali smo novo smer in opravili prvi pristop na Jalung Kang. Slavc je bil takrat prvič v Himalaji in dosegel višino približno 7500 metrov. Na vrh sta prišla Borut Bergant in Tomo Česen, vendar je Bergant na žalost umrl na sestopu. Odpravo smo zaradi tega prekinili in se vrnili domov.
Kmalu po vrnitvi je bil Slavc spet v steni Planje – lepi, mogočni steni, v kateri je bilo v času, ko smo začeli plezati, le nekaj smeri, danes pa jih je več kot štirideset. Veliko je plezal s Frančkom Knezom – skupaj sta bila v Marmoladi, kjer sta v enem poletju preplezala več smeri, plezala sta tudi v Loški steni, poleti in pozimi.
Jeseni 1985 nas je pot odpeljala v argentinsko Patagonijo. Naš cilj je bila nova smer v vzhodni steni Cerro Torreja. Gavčo Gera nam je s konji pomagal nositi opremo v bazni tabor Maestri. Takrat smo imeli privilegij, da smo dejansko živeli v hribih; danes je tam naselje oziroma mesto in je bivanje v naravi, kot smo ga imeli mi, strogo prepovedano.
Stena je bila izredno zahtevna. Najprej smo morali pod njo znositi vso opremo. V pobočju tik pod vstopom smo si skopali votlino, iz katere smo vstopali v steno. Razdeljeni v tri naveze smo plezali neprestano naprej, le redko smo se srečali v bazi.
Novoletno večerjo smo praznovali kar tam, naslednji dan pa bili spet v steni. S Pavletom Kozjekom sva v navezi doživela štirinajstdnevno poslabšanje vremena, ko smo praktično samo kopali. Iz istega mesta lahko vidiš steno obsijano s soncem ali pa popolnoma zasnežena, ko je od spodaj navzgor vse zafrajhano – takrat tam res nimaš kaj iskati.
Sneg nam je zasul našo votlino, saj je ta počila. Enkrat sta naju prišla obiskat Johan in Slavc, da bi naju zamenjala, a sva z Pavletom vztrajala in rekla, da bova, če sva začela, tudi to rundo sama končala.
Ko se je vreme izboljšalo, so se nama pridružili še Silvo, Franček in drugi. Slavc si je med treningom žal zlomil prst, 16. januarja pa smo stopili na vrh in dosegli svoj cilj. Za nekatere je bila to prva in edina pot v Patagonijo, za Slavca pa ne.
Pogosto je prihajal k meni na Goriško. Skupaj sva skuhala kakšno pašto, spila kakšno steklenico vina in šla plezat v steno Lijaka, ki je visoka do 80 metrov. Ko ga je »prijelo«, je rekel: »Daj mi padalo,« in je odletel. Brez težav je skočil s padalom – strahu pred višino in izpostavljenostjo ni imel.
Veliko je plezal v stenah Jerebice in Šit, kjer je nenehno odkrival nove smeri in opravljal težke ponovitve. Posebej se spominjam slapu Boka, ki sta ga prvič preplezala Slavc in Silvo Černilogar. Na levi je Boka, ko po zraku leti voda, ko zmrzne, pa nastane izjemen ledni slap – to ni dano preplezati prav mnogim.
V steni Eigerja, Matterhorna in Grandes Jorasses je Slavc pustil zelo globoko sled. V Eigerju je klasično smer in Harlinovo smer resnično zasoliral – to je bilo izjemno dejanje. V 26 urah je neprekinjeno plezal in opravil vzpon, za katerega so drugi pozimi potrebovali tudi po 42 dni. Na Matterhornu je plezal smer bratov Schmid, največje delo pa je opravil v Grandes Jorasses, kjer je s Silvotom in Johanom preplezal smer Rolling Stones, kasneje pa v opravil še vrsto solo vzponov – med drugim v smereh Manitua in Extreme Dream v Walkerjevem stebru. Med francoskimi alpinisti je bil zelo cenjen.
Leta 1987/88 sta z Milanom Romihom odšla v Argentino. Milan je tam že imel splezane nekatere smeri, skupaj s Slavcem pa sta preplezala dve smeri: po grebenu na južni vrh in nato je Slavc po francoski smeri 10 ur sestopal. Zatem sta splezala še smer Ruleta, zelo zahtevno in zaradi visečega seraka tudi izredno nevarno. Slavc je imel v Patagoniji še veliko ciljev in želja, a vsega človek ne more.
O hribih in plezanju je imel zelo jasno sliko – natančno je vedel, zakaj gre v gore in kaj hoče.
Po odpravi v Ande in plezanju v Novi Zelandiji se je leta 1988 v Karakorumu pridružil jugoslovanski odpravi na K2, ki jo je vodil Tomaž Jamnik. Nato je bil član hrvaške odprave v severni steni Everesta – Čomolungme, kjer so plezali avstralsko smeri in prišli do približno 8000 metrov. Slavca je takrat plaz odnesel okoli 300 metrov; ostal je živ, a je utrpel poškodbe vezi.
Leta 1991 je preplezal zelo težko smer v Anapurni in izstopil visoko v steni, a zaradi izredno slabega vremena ni šel na vrh. Po severni steni je v dveh dneh sestopil »na suho« in se vrnil živ in zdrav. Če bi šel do vrha, bi morda ostal tam. Kasneje je z Italijani plezal v zahodni steni Makaluja do višine okoli 7700 metrov, nato pa še višje, do približno 8000 metrov.
Anapurne so bile zanj zelo pomembne. Na zadnji odpravi na Anapurno leta 1993 ga je odnesel plaz. Franček Knez, ki je plezal z njim, je imel težave s srcem, Slavca pa je plaz odnesel in so ga komaj rešili.
Ponovno se je vračal v Karakorum, k vrhovom, kot je Čogolisa, kjer je ostal Hermann Buhl. Slavc je vstopil v steno in nekje tam, pod Gašerbrumom IV, danes počiva in nas – upam – še vedno opazuje.
V knjigi Solitario italijanskega alpinista in novinarja Fabia Palme so zapisane tudi njegove misli in vzponi. Palma ga je označil za »velikega volka samotarja« – tako sem ga jaz opisal njemu in takšen je tudi bil.
V njegov spomin smo slovenski alpinisti po njegovi smrti preplezali še dve prvenstveni smeri.
Težko je v nekaj besedah povedati zgodbo o Slavcu Svetičiču, s katerim sva bila dobra prijatelja. Moram reci da jih je dosti »skuhal«, tako da bi avto težko peljal, ampak kljub temu je bil možakar, kot je treba.«
Milan Romih: V gorah ni iskal slave, ampak sebe
»Spoznal sem ga, ko sem plezal s prijateljem v Paklenici: na tretjem sidrišču sem varoval, ko je naenkrat nekaj prišumelo in je Slavc prisoliral mimo z enim preprostim »zdravo, zdravo«.
Začela sva pogovor, skadila cigareto, potem smo se skupaj spustili pod steno in od tistega dne naprej smo začeli tkati prijateljsko vez, ki je postajala vedno močnejša – ne samo z mano, ampak tudi z ostalimi Štajerci, z Danijem, Acom, Dušom, Frančkom, Matjažem, tako da je Slavko na Štajersko pogosto prihajal ne samo zaradi plezanja, ampak tudi zaradi druženja.
Od vseh mojih odprav mi je bila najljubša tista, ko sva šla s Slavcem v južno steno Aconcague. Tako raztresena, kot sva bila, sva kupila karto Ljubljana–Pariz–Buenos Aires, in ko sva prišla tja, nisva imela vize; rekli so nama, da imava dve možnosti – vrnitev v Pariz ali let naprej v Santiago (Čile) z istim letalom – in seveda sva izbrala Santiago. Malo naju je bilo strah, ker nisva imela denarja za novo karto in nisva vedela, kdaj bo katera stevardesa prišla in nama to zaračunala, zato si nisva upala naročiti niti piva niti vina. V Santiagu sva uredila vse potrebno in se s taksijem odpeljala proti Mendozi (Argentina).
Na strmem klancu proti Puente del Inca nama je zakuhal avto, a ker je bil šofer dober, je zadevo hitro rešil, midva pa sva nadaljevala pot in pristala pri družini Erike in Karine, ki sva ju poznala že od prej. Tam je zadišalo po asadu in odlični hrani, po kateri je bila Erika zelo znana.
Po nekaj dneh počitka sva se odpravila na aklimatizacijsko turo v stene Vallecitosa, kjer sva preplezala dve prvenstveni smeri. V tistih hribih sva dočakala tudi novo leto – vsak s svojo škatlo cigaret in tanko spalno vrečo; tako zelo naju je zeblo, da sva si obljubila, da česa takšnega za novo leto ne bova več počela.
Naslednji dan sva se povzpela na El Plato, v ozadju pa so se že kazali brisi Aconcague, in ko sva kasneje čakala na prevoz nazaj v Mendozo, sva si privoščila nekaj dobrot, ki sva jih pustila na dostopu, malo zadremala, nato pa naju je Karina spet odpeljala v mesto.
Od tam sva se vrnila v Puente del Inca, izhodišče za južno steno Aconcague, kjer sva dobila dobro ponudbo teh Arijerasov – nosačev z mulami: rekli so, da če upava preživeti noč ob šanku z njimi in če bova tako dolgo pila kot oni, da nama uredijo dostojen transport do stene.
Tako sva odjahala, ne preveč spočita, proti južni steni; mislila sva, da bova že drugi dan vstopila vanjo, a so naju tako bolele ta zadnje, da sva morala še dva dni počivati in samo opazovati steno.
Prvi dan plezarija ni bila posebej težka, bila je predvsem dolga, dokler nisva našla lepe police, na kateri sva bivakirala in preživela noč.
Naslednji bivak je bil precej drugačen: dolgo sva čakala, da se je polegla nevihta, šele potem sva se spravila v spalne vreče, pred tem pa sva imela cel dan izredno težko plezarijo – v zelo čudni skali, ki ni omogočala dobrega varovanja, bila je prekrita s tankim ledom, kamni pa so bili kot nalepljeni v steno.
Smer sva priključila na zahodni greben; jaz sem sestopil po zahodnem grebenu, Slavko pa je nadaljeval na vrh in naslednji dan sestopil po francoski smeri, kar je bilo izredno dejanje, o katerem so dolgo pisali časopisi v Mendozi. Midva sva si v Puente del Inca privoščila zaslužen počitek – takrat se je tam še dalo kopati v vročih vrelcih, danes pa to prodajajo kot naravno znamenitost in kopanje ni več mogoče.
Pozneje sva se vrnila pod južno steno in v njenem srednjem delu preplezala smer Ruska ruleta, izredno težko smer, pri čemer sva imela veliko srečo: ponoči se je Slavcu med prečko snela dereza in ravno ko si jo je nameščal nazaj, se je usul ogromen plaz, ki bi naju gotovo odnesel. Po tem sva pospravila opremo in se preko Rio de Janeira vrnila domov.
Nekaj mesecev zatem smo se udeležili odprave na K2, ki jo je vodil Miško Jamnik. Slavc je bil edini, ki si je upal po Islamabadu hoditi v kratkih hlačah skupaj s Šraufom, vendar je to trajalo samo nekaj ur, nato sta si oba nadela dolge hlače, ker je bilo preveč čudnih dotikov… Pot do K2 je trajala 14 dni, imeli smo ogromno časa za podoživljanje spominov in spoznavanje navad domačinov, to pa je bila tudi ena naših najdaljših odprav – v baznem taboru smo bili 72 dni.
Čeprav smo v štirinajstih dneh dosegli višino 8000 metrov, vreme ni več dopuščalo resnega poskusa, zato smo se vmes bodisi mastili z dobrotami bodisi počivali.
Na eni od fotografij je Šrauf v šotoru, ob njem pa Slavko, ki je bil hitro naprošen, da ga ostriže; ko je bil Šrauf zadovoljen z novo frizuro, smo se mu dali uredit še vsi ostali, enega za drugim.
Na zimski odpravi na Anapurno se je Slavko prvič zaljubil v zahodno steno Anapurne in v tistem času, je začel s svojimi težkimi solo vzponi, ki jih nismo več mogli dohajati – njihova kvaliteta se je dvignila zelo visoko in postavila meje izjemno visoko.
Omenim še anekdoto, ki mi jo je Slavko povedal po tisti sezoni, ko je splezal Manituo v Jorassih, Harlinovo smer v Eigerju in Bonattijev steber v Druju. Takrat je živel pri prijateljici v Saint-Gervaisu, v luštni leseni hišici, in rekel je, da bo naredil en zaključek sezone, da se bosta malo poveselila; ravno tisti dan je na bližnji livadi pristal helikopter, v njem pa novinar chamoniške televizije, ki ga je hotel odpeljati v Chamonix na intervju. Slavko je rekel, da danes ne more, ker praznuje, lahko pridejo naslednji dan – in so res prišli, naslednji dan je dal intervju. To lepo pokaže, kakšen je bil: do slave mu ni bilo, plezal je zase in za svojo notranjo pot, ki jo je imel pred seboj.
Bil je tudi edini Slovenec in eden redkih svetovnih alpinistov, ki so ga chamonijski vodniki povabili, da stopi v njihove vrste, a v tistem času za to ni imel časa, saj je opravljal vzpone, ki so ga postavili v sam svetovni vrh. Takšnega Slavca se bom spominjal in tudi vsi ostali, v nekem večnem spominu, za vedno.
Slava mu.«
Silvo Karo: Generacija, ki je pustila sled
Karo se je Slavca spomnil kot člana izjemne generacije osemdesetih, ko so si prvič lahko privoščili plezalne čevlje Boreal in pasove Troll. Skupaj sta plezala v Jalung Kangu, Grandes Jorasses, Triglavu in Cerro Torreju. Karo je izpostavil tako zahtevne vzpone kot tudi družabne trenutke – od silvestrovanj v Patagoniji do vožnje z legendarnim Golfom 1. Slavc je bil izjemno predan, vedno iskal težje smeri in hkrati znal ohranjati prijateljstvo, kar danes po njegovih besedah pogosto manjka.
Darko Berljak:Imel sem čast, da sem vodil dve odpravi, v katerih je bil Slavc član, ter eno na daljavo – to je bila odprava na zahodno steno Anapurne. Spoznala sva se leto dni prej, pred našo odpravo poleti na Everest, kjer smo imeli velike ambicije, spet povezane s tistim Velikim kuloarjem.
1989
V odpravi je bilo precej Zagrebčanov, z nami pa je bilo tudi sedem Slovencev; že prej smo se družili s Štajerci in Slavc je prišel zraven, kar nam je bila velika čast, saj se je naši odpravi priključil alpinist takšnega ranga.
Zelo hitro smo se spoprijateljili – preprosto smo se ujeli, skupaj preživljali čas in si izmenjavali izkušnje. Slavc je bil resnično velikan v primerjavi z ostalimi člani, tega pa ni nikoli kazal kot posebno avtoriteto, ampak se je znal povsem preprosto družiti z nami vsemi. Spominov je ogromno: od prihoda v Katmandu, poti po Tibetu, ko smo šli proti Rongbuku, do dni, ki smo jih preživeli v baznem taboru.
Tabor smo najprej postavili pri Rongbuku, kasneje pa smo ga prestavili. Slavc se je veliko družil z našim kuharjem Rinzijem, ki je kuhal tako na Anapurni kot na Everestu. Naša želja je bila znova poskusiti v Velikem kuloarju.
V baznem taboru smo bili sedemdeset dni. Sprva je šlo vse lepo: prvih 1200 metrov do višine 7200 metrov smo preplezali v devetih dneh, potem pa se je zaradi vremena začelo zapletati. Prišli smo že proti koncu monsuna, Veliki kuloar pa je mogoče plezati le takrat, ko je v njem še sneg od monsuna, preden ga pozimi raznesejo vetrovi, spomladi pa je stena že povsem suha in ledena in takrat ni več mogoče iti gor.
Slavc je imel eno željo in rekli smo mu, naj kar poskusi. Zamislil si je, da bi poskusil solirati neposredno po severozahodni steni, visoki približno 3000 metrov. Tam je naletel na zelo težaven del, naprej pa je bilo izjemno zapleteno, saj bi potreboval veliko opreme in vsega potrebnega za nadaljevanje.
Sicer pa je nekaj več kot dvajset let kasneje Rusom uspelo preplezati direktno, med Hornbeinovim in Velikim kuloarjem, mi pa smo takrat zavili levo in zelo hitro prišli do tabora C2. To je kraj, rojen za plazove in podore: od vsepovsod se nekaj vali, pada kamenje, nad nami pa je bilo še okoli 2000 metrov stene, iz katere se vse ruši.
Imeli smo veliko opreme in veliko željo, menjavali smo se v ekipah, vendar so bili vreme in pogoji tako slabi, da skoraj ni bilo člana, ki ga v steni ne bi zajela kakšna plazovina. Večinoma so bili to prašnati, suhi plazovi; ko te tak plaz zajame, si najprej kot Michelinova maskota – napihnjen in bel –, potem pa ostaneš kot stisnjena pločevinka, ko te pretrese ta plaz.
Slavc je veliko prispeval k temu, da smo uspeli narediti varen pristop vsaj do 7500 metrov, kjer bi čakali na ugodno vreme za zaključni naskok. Ko se je začelo približevati jesensko obdobje in so začeli pihati stalni vetrovi s Tibeta, je bil veter vse močnejši in v takih razmerah preprosto ni bilo več mogoče napredovati. Pred našim dokončnim vzponom smo nekje blizu 8000 metrov samo za osrednji del stene, imenovan White Limbo, porabili 45 dni plezanja, ves čas spreminjali smer, znova vlekli vrvi in jih postavljali na novo, ker jih je znova in znova zasulo s plazovi.
Na 7200 metrih smo v zelo strmi grapi postavili šotor, ki pa je zdržal le en dan. Kasneje je bilo s tistega mesta lepo videti dol na zahodni Rongbuk. Postaviti je bilo mogoče le eno zavetje: izkopali smo veliko snežno luknjo, ki je bila vsak dan večja, ker smo iz nje lomili kose snega za čaj in juho, a je bila to varna točka za nadaljnje napredovanje.
Čeprav je bila odprava neuspešna in nismo stopili na vrh, je Slavc znal pokazati veselje – ob povratku v Katmandu se je lepo poveselil z nami.
Vzel je kitaro, nekaj zaigral in zapel, mi pa smo se na letališču v Katmanduju spraševali, kaj bo po tako dolgi odpravi na zahodno steno Everesta naslednje. Dogovorili smo se, da gremo pozimi na Anapurno I.
V tej odpravi je bilo več Slovencev kot nas Hrvatov, pridružil se nam je tudi en Američan, cilji pa so bili zelo ambiciozni: povzpeti se po nizozemski smeri na levi strani severne stene, Slavc pa bi poskušal solirati po zahodni steni. Mislim, da je Aco nosil padalsko jadro, da bi lahko skočil, imel je tudi vodniške smuči – hoteli smo vse: smučati, skakati, plezati in solirati.
Najprej pa je bilo treba priti čez severno stran, da bi Slavc sploh lahko vstopil v zahodno steno. To smo natančno preučevali že na pristopu in te odprave se je res veselil. Spominjam se Thorong Peaka, znane gore tam nad teraso; dogovarjali smo se, kdaj bomo šli, da bi čim prej prišli gor.
Zanimiva je tudi pot iz zadnje vasi v dolini Kali Gandaki, kjer tri dni ni ničesar in tri dni hodiš po strmih pobočjih. Tam smo se zbrali v bazi: Dobro se spominjam baznega tabora – bil je razmeroma nizko, na okoli štiri tisoč štiristo metrov.
Slavc si je takoj naložil nahrbtnik in rekel, da gre še na drugo stran, tisoč metrov višje, da se čim hitreje aklimatizira.
1990
V začetku zime leta 1990 smo postopoma začeli postavljati tabore – precej zapleteno, ker je bilo spodaj zelo zahtevno: snega skoraj ni bilo, bil je le led, pa še do bariere serakov je bilo treba priti, čez katere je šel tudi Slavc, da bi si kasneje ogledal sestop, ko bo čas za to. V teh serakih je bil en ključni stolp, ki se je odlomil visoko zgoraj, ravno nad strmim grebenom, zato s te strani preprosto ni bilo več prehoda.
Če bi se takrat želeli preusmeriti na francosko smer ali katero drugo, za to ni bilo več časa. Skozi tisti ledeni slap ni bilo več mogoče priti, ker je ves čas pokalo, vse je viselo in zdelo se je, da bo vsak trenutek komu kaj padlo na glavo.
Na koncu smo se preprosto dogovorili, da iz tega ne bo nič – gora je zmagala in morali smo se vrniti dol. Na srečo, saj tam že dolga leta ni bilo običajno, da bi pozimi zapadlo toliko snega; sneg je padal še, ko je že prihajala pomlad, kar se sicer ne zgodi – nikoli ne gre tako daleč v pomlad.
Odločili smo se, da je odprava zaključena. Slavc je že takrat razmišljal in govoril, da se bo vrnil v to steno, pot pa ga je res pričakala leto dni kasneje. Če takrat odprave ne bi odpovedali, mislim, da bi ostali zgoraj ujeti do pomladi, ker je res zapadlo ogromno snega.
Tako smo malo razočarani prispeli v tisto prvo vas, nato pa šli še niže, v Tatopani, kjer je topel izvir in smo se po dolgem času malo kopali. Tam sta, Aco in Slavc imela neke vrste »misijonska« opravila v hotelih – zastonj sta pomagala postavljati praznične lučke za božič in novo leto in se tam tudi slikala.
1991
Leto 1991 je prineslo novo poglavje. Slavc je pogosto prihajal k meni domov v Zagreb, ker je moral po francosko vizo v konzulat. Dobiti dovoljenje za vzpon na zahodno steno v tistem času ni bilo enostavno – država Jugoslavija je ravno razpadala, za odpravo pa je bilo še vedno potrebno jamstvo oziroma garancija PZJ.
Kljub temu je s papirji uspel prepričati uradnike, da Jugoslavije ni več, in dobil dovoljenje za vzpon po zahodni steni. Vse smo dogovorili, kupljene so bile že letalske karte iz Zagreba, vendar so bile razmere zaradi stanja v državi napete, oglašali so se zračni alarmi in sirene in sam iz Zagreba nisem mogel oditi.
Slavc je hotel vse skupaj odpovedati, jaz pa sem mu rekel: »Ne, pojdi. Kolikor bo mogoče, te bom usmerjal in ti svetoval po telefonu.« Napisal sem mu podrobna navodila, kaj je treba storiti, in mu dal polno pooblastilo, da je vodja in plezalec v eni osebi, z vso odgovornostjo, da vse sam izpelje.
Odpotoval je, v Katmanduju s pomočjo mojega prijatelja Šerpe hitro uredil formalnosti in se potem povsem običajno odpravil proti zahodni steni. Ko jo je preplezal – popolnoma sam –, so mnogi ocenili, da je vzpon primerljiv z Messnerjevim solo vzponom na Everest leta 1980, ko je imel v ozadju le spremljevalca v baznem taboru, tukaj pa ni bilo nikogar več, še veliko težje je bilo. Bil je le en častnik za zvezo, ki je nato pobegnil v zadnjo vas, in en Šerpa.
Slavc mi je kasneje povedal, da je Šerpa sprva poskušal pomagati in nositi opremo, a je nekje na ledeniku odnehal, tako da je vse od tam naprej tovoril sam.
Po moji vrnitvi z Anapurne in po njegovem prvenstvenem vzponu je bilo ogromno povpraševanj iz časopisov in revij, tudi iz tujine, naj jim pošlje opis smeri. Rekel mi je: »Daj ti to napiši, jaz ti bom povedal, kako je bilo, nimam časa, da bi vsakemu posebej razlagal potek.«
Prva nočitev je bila na 5100 metrih, in sicer 27. oktobra, v bazo pa je prišel že 19. oktobra. V osmih dneh je bil pripravljen na vstop v steno – pred tem je bil še v Južni Ameriki – in po kratki aklimatizaciji s hojo po severnem delu in okolici Nilgirija je začel vzpon.
Sam sem v tistih dneh končno uspel priti iz Zagreba in prispel v Katmandu prav takrat, ko je on vstopil v steno.
Drugi dan je napredoval s 6250 na 6900 metrov. Na desni strani je naletel na zelo zahteven odsek s kombiniranim plezanjem, višje pa ga je čakal še trd led, za katerega mi je bilo potem žal, da se mu ni mogel izogniti.
Nadaljeval je do 7300 metrov, kjer je še vse teklo po načrtu, nato pa se je vreme poslabšalo. Fotografije iz tistega časa sploh ne pokažejo, kaj je v resnici doživljal, saj je bilo skoraj ves čas oblačno in je pihal močan veter. Kljub temu je v zgornjem delu nadaljeval proti “roki” stene – to je bilo 30. oktobra.
Prišel je na greben, potem pa se vrnil nazaj v steno, da bi tam bivakiral, ker je bilo pri zadnjih sto in nekaj metrih do vrha povsem odprto vprašanje, kako bi se sploh končalo. Veter človeka ne le izsuši, ampak bi ga v tistih razmerah zaradi mraza in utrujenosti skoraj zagotovo doletele hude ozebline.
In tako je potem šel gor in dol, vstopal in izstopal iz stene, bivakiral, nato pa začel sestopati. Prišel je do tistega zapuščenega tabora, potem pa je imel še precej težav — dva dni je potreboval za sestop, ne samo zaradi utrujenosti, ampak tudi zaradi zelo težke orientacije saj je 1. novembra prespal na višini okoli 6300 metrov, nato pa se je 2. novembra spustil v bazni tabor.
Nekaj ur pred njegovim prihodom so ostali že odšli v dolino. Slavc je nato dva dni čakal, ali se bo kdo vrnil, in šele takrat dokončno spoznal, da bo moral sestopiti sam. Prej jim je rekel – in tako je res kazalo –, da bo smer preplezal v štirih, največ petih dneh, zato naj ga toliko časa počakajo. Kako so si to razlagali oni, je drugo vprašanje; če pa pogledamo potek vzpona, je bil v zgornjem delu že praktično malo pod vrhom, a so se zaradi razmer in hitrosti napredovanja stvari zavlekle precej dlje, kot je načrtoval.
Sam sem računal, da ga bom, ko mi bo končno uspelo priti iz Zagreba, še ujel, vendar je medtem izkoristil prvi dober trenutek za vreme in ravno tistega dne vstopil v steno.
Smer, ki jo je preplezal, je bila ena redkih takšnih v Himalaji in takrat zagotovo v samem vrhu svetovnega ekspedicijskega alpinizma. Kasneje sem slišal, da je šel naravnost v steno – povedala mi je Wanda Rutkiewicz, ki je takrat prišla v Katmandu. Tisto jesen je bila na Anapurni in iz Pokhare odšla prav v času, ko je Slavc odhajal gor. Po vzponu smo se vendarle srečali: imel je nekaj ozeblin in šli smo jih “zdravit” – najprej za tri, štiri dni na Tajsko, potem pa smo se vrnili.
1993
Bilo je potem leta 1993 ko smo se v Nepal takrat odpravili po drugi poti, Slavc pa nas je tam pričakal – še vedno z vratnim opornikom. Pred odhodom sem si ga v Zagrebu ogledal na CNN-u, v prispevku o njegovem padcu v južni steni Anapurne kjer se je hudo poškodoval. Tistega leta mi je rekel, čeprav od tega nimam nobene fotografije: »Darko, ko se spet vidiva, morava spiti prvo pivo, odkar imam tole opornico, samo glavo mi boste morali držati, da bom lahko pil iz flaše.« In res, toliko se je moral nagniti, da je sploh lahko spil pivo.
Zadnjič sem ga videl za veliko noč leta 1995 v Veliki Paklenici, ko je vojna še trajala. Vojaki so mi pokazali pot in dosegel sem, da so Paklenico za dva dni posebej odprli za velikonočne praznike. Slavc je takrat prišel tja.
Sedel sem pri Inku, in potem je Slavc v kratkih hlačah in majici pritekel mimo. Rekel sem mu: »Slavc, kam pa greš? Verjetno malo na sprehod?« Čez približno dve uri, morda še prej, se je vrnil. Na vprašanje, kje je bil, je samo rekel: »Soliral sem Velebitaško.« Stekel je dol do Anića Kuk, preplezal Velebitaško in se vrnil k Inku – vse skupaj v dveh urah.
In ne samo to — naslednji dan je še pomagal pri reševanju. Dve punci sta ostali zgoraj na zadnjem raztežaju Velebitaške. Hoteli smo ju nositi dol, ker je ena imela poškodovan gleženj, ampak je rekel: »Zakaj bi komplicirali z marinerjem, jaz jo bom kar sam nesel.« In res jo je — vzel jo je v “šalonca” (torej na hrbet), in od tam, z vrha Anića Kuk, jo je nesel vse do doline.
Evo, v spomin, Slavc!
Tomaž Jamnik: Zadnja odprava
Jamnik je opisal zadnjo odpravo na Gašerbrum IV leta 1995, kjer se je Slavc sam podal v zahodno steno. Po aklimatizaciji in več dneh vzpona je dosegel približno 7000 metrov, nato pa se je vreme poslabšalo. Po več dneh tišine in neuspelih poskusih navezave stika je postalo jasno, da se Slavc ne bo vrnil. Jamnik je poudaril, da je bila to njegova najtežja odprava, ne le zaradi razmer, temveč zaradi izgube prijatelja in sopotnika, ki mu je bilo jasno, da živi za smeri, ki jih drugi niso zmogli.
spomini
V zaključku so svoje spomine delili še Ivan Menard, Milan Černilogar in Peter Černilogar. Prvi je obudil vrsto osebnih in šaljivih zgodb, Milan Černilogar je dodal krajšo anekdoto o Slavkovi človeškosti in začetkih plezanja s Slavcem, Peter Černilogar pa je prispeval čustven pogled na prijateljstvo med svojim bratom Robijem in Slavkom ter delil nekaj redkih fotografij iz tistih časov.
Dogodek se je sklenil z mislijo, da nihče ne umre sam – niti solistično. Spomin na Slavka Svetičiča bo živel v zgodbah, ki jih pripovedujemo, in v slehernem koraku, ki ga naredimo proti vrhu.
Pripravila Slavčeva nečaka: Matjaž Jermol in Jure Batagelj
Foto: Jure Batagelj
