Slovaška trojica z onsight vzponom v legendarni American Direct na Petit Dru
Zahodna stena Malega Druja je eno najbolj simbolnih in hkrati najbolj nestabilnih prizorišč evropskega alpinizma. Od prvih drznih plezanj v 60. letih do velikih podorov v letih 1997, 2005 in 2011 je stena doživela preobrazbe, ki so izbrisale cele raztežaje in spremenile potek klasičnih smeri. Med njimi je tudi American Direct, smer, ki sta jo leta 1962 začela Američana Royal Robbins in Gary Hemming ter jo s svojo drznostjo zapisala med najpomembnejše direktne linije v Alpah. Po podorih je originalna linija v zgornjem delu neplezljiva, zato današnje ponovitve potekajo po spodnjem delu smeri in nato prečijo v severno steno po Allain–Leninger.
V to zgodovinsko kuliso so vstopili tudi slovaški alpinisti Robert Vrlák, Stanislav Filkor in Matej Duda, ki so v začetku junija opravili čisti onsight vzpon po kombinaciji American Direct + Allain–Leninger — eni najresnejših linij nad Chamonixom.
Aklimatizacija v oranžni žmuli Grand Capucina
Trojica se je najprej aklimatizirala na Grand Capucinu, v smeri L’écho des Alpages (7a+). Ključni raztežaj so preplezali onsight, presenetljivo pa so padali v »lažjih« delih. Največje presenečenje je bil raztežaj 6c+, ki ga je Robo opisal kot: »To je najmanj 7b — trd boulder po mokrih, hladnih listah s skokom v špranjo.«
Vstop v Dru: dež, razbita morena in prvi raztežaji
Po dnevu počitka so se od Montenverja čez Mer de Glace povzpeli pod zahodno steno Druja. Že dostop je bil zahteven: razbita morena, mokre plošče in rahel dež. V bivaku pod steno so se pripravili na dolg dan.
Zgodaj zjutraj so hitro napredovali po prvih raztežajih do 6b in ujeli navezi pred seboj. Pod znamenitim 90‑metrskim kaminom so čakali, da navezi pred njimi preplezata raztežaja 6c in prečita v severno steno po »nitnem rebríku« — originalna linija je zaradi podorov iz let 2005 in 2011 neprehodna.
Prehod v severno steno in bivak nad prepadom
Na polici pod kaminom so talili sneg in čakali na svoj trenutek. Ko je Matej prevzel vodstvo, so vsi trije čisto preplezali do začetka raza in prečili v severno steno, kjer so ob 18.30 dosegli zasneženo polico. Zaradi počasnega napredovanja navez pred njimi so se odločili za bivak tam.
Polica je ozka, posuta s peskom. Matej jo je v nekaj minutah preoblikoval v presenetljivo udobno ležišče — na eni strani sneg, na drugi 500‑metrski prepad.
Allainova poč, prehod v južno steno in vrh Petit Dru
V temi so nadaljevali v severno steno po Allainovi poči. V zgornjih raztežajih je bilo veliko snega, zato so skozi značilno »luknjo« preplezali v južno steno in po nekoliko težjem terenu dosegli vrh Petit Dru.
Na vrhu so si privoščili kratek trenutek miru pri madoni, stopili sneg in se pripravili na nadaljevanje — vremenska napoved je že več dni grozila z nevihto.
Grand Dru, 12 spustov in beg pred nevihto
S sedla Bréche so preplezali še dve raztežaji na Veliki Dru, kjer je Matej združil dva raztežaja legendarnega »Z« v enega. Po nekaj fotografijah so se spustili v južno steno in opravili 12 spustov do ledenika in po uri in pol so bili varno na snegu.
Nebo je potemnelo, začelo je deževati, in ko so pritekli v kočo Charpua, se je zunaj razbesnela nevihta: bliski, padajoči ledenik, slapovi iz vseh sten.
Naslednje jutro so se v lepem vremenu vrnili čez Mer de Glace na Montenvers in si na terasi legendarnega hotela privoščili zasluženo pivo.
»Cesto smo splezali čisto, brez padca — eden najlepših vzponov v legendarni steni nad Chamonixom,«
piše Robo Vrlák.
Tri Francozinje v severni steni Druja: od »Château dans le ciel« do Directe Américaine
Francozinje Manon Barnier, Elsa Ponzo in Anouk Félix-Faure so v začetku junija opravile živahno, dolgotrajno in predvsem zelo »drujevsko« pustolovščino v znameniti steni Petit Druja. Njihov prvotni cilj je bila ponovitev zahtevne smeri Le Château dans le ciel, a jih je mokra skala v ključnem raztežaju prisilila v preusmeritev — in tako so se znašle v eni najbolj klasičnih linij masiva, Directe Américaine.
Ekipa se je z 25‑kilogramskimi nahrbtniki odpravila iz bivaka pod Rognonom in vstopila v spodnji del stene. Prve raztežaje Château dans le ciel so opravile brez večjih težav, dokler jih v četrtem raztežaju ni pričakala povsem premočena skala.
Poskusi v prostem plezanju so se hitro izkazali za nerealne, niti improvizacije z birdbicki niso pomagale. Po nekaj spustih so se odločile za prehod v Directe Américaine, kar je pomenilo, da so se po celodnevnem plezanju znašle skoraj na začetku stene.
Do večera so dosegle bivak pod znamenitimi 6c raztežaji Directe. Naslednji dan pa se je izkazal za precej bolj naporen, kot so pričakovale.
Njihovi »krompirji« — kot so poimenovale svoje ogromne nahrbtnike — so postali glavni zaviralec napredovanja. V zgornjem delu severne stene, v izstopu po Pierre Allain liniji, ni bilo več govora o vlečenju opreme; vse je bilo treba nositi na hrbtu.
Elsa, sicer športna plezalka, je v šali zapisala, da je tisti dan »odkrila alpinzem — in miks«.
Zvečer so »postavile« bivak tik pod vrhom Petit Druja — po njihovih besedah najlepši trenutek celotne ture.
Zjutraj so prečile na Grand Dru, opravile spuste v južno steno in se spustile do koče Charpoua, kjer so se po kratkem premisleku odločile, da bodo ostale še eno noč. »Ko je tako lepo, zakaj bi hiteli dol,« so zapisale.
Ker je bila v istem tednu v steni prava gneča, so se pošalile, da so lahko pozdravile »prav vse naveze, ki so ta teden plezale Directe Américaine«.
