David Lešnik: diplomsko delo
UNIVERZA V LJUBLJANI
FAKULTETA ZA ŠPORT
Specialna športna vzgoja
Gorništvo z dejavnostmi v naravi
SOLO PLEZANJE
MENTOR: doc. dr. Blaž Jereb
SOMENTOR: izr. prof. dr. Stojan Burnik
RECENZENT: doc. dr. Bojan Leskošek
AVTOR David Lešnik
COBISS.SI-ID: 3016625
* * *
IZVLEČEK
Solo plezanje je nevaren šport, ki zahteva fizično in psihično popolnoma pripravljenega športnika, ki je le tako kos nalogi, ki si jo zadane. Pri solo plezanju je plezalec, ki pleza sam, popolnoma osredotočen na svoje plezanje.
V diplomskem delu je predstavljen razvoj solo plezanja pri nas in po svetu od konca 19. stoletja do današnjih dni. Predstavljeni so plezalci, ki se ukvarjajo s tem športom in nekateri njihovi vidnejši vzponi. Omenjeno je tudi varovanje pri solo plezanju. Plezalci, ki plezajo sami, se namreč varujejo na več načinov, vsak od njih ima določene prednosti in slabosti.
Za pregled o razvitosti in trenutni razširjenosti solo plezanja v Sloveniji sta bili izdelani dve anketi. Namenjeni sta bili alpinističnim odsekom in plezalcem, ki plezajo sami. Iz anket je razvidno, kakšen odnos imajo plezalci do solo plezanja, zakaj se odločijo za solo plezanje, kako zahtevne smeri plezajo, kako se varujejo. V anketi je sodelovalo dvanajst alpinističnih društev in dvanajst solo plezalcev.
Opravljen je bil tudi kratek intervju z Jankom Oprešnikom, vodilnim slovenskim solo plezalcem, o njegovem odnosu do solo plezanja in razmišljanju o njem.
Solo plezanje lahko v določenih situacijah plezalcu reši življenje, v nekaterih okoliščinah pa lahko plezalca iz različnih razlogov celo pogubi. Najpogosteje plezalca, ki pleza sam, Solo plezanje preprosto nagradi s pozitivnim občutkom, ki ga je deležen ob uspešnem vzponu.
* * *
8. ZAKLJUČEK
V diplomskem delu sem z zbiranjem dokumentacijskega gradiva, tako knjižnega kot elektronskega, z metodo pogovora in uporabo lastnih spoznanj in izkušenj želel zaokrožiti izbrano temo.
Glede na to, da lahko napake zaradi nezbranih in nezrelih, hitrih in zato morda napačnih odločitev vodijo do resnih fizičnih poškodb ali celo do smrti, je to pravzaprav edini rezultat, ki posamezniku omogoča vrhunsko ukvarjanje z rizičnim športom. Ugotovitve kažejo predvsem na to, da pri ljudeh, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi, ne gre za osebnostno nezrelost, odmaknjenost ali celo za samomorilske težnje, temveč so to zrele osebnosti, ki večkrat na robu človeških zmogljivosti odkrivajo sami sebe in nove poti (Burnik idr., 2005).
Iz diplomskega dela je razvidno, da je solo plezanje zelo razvita disciplina plezanja, katere se lotevajo tako starejše kot mlajše generacije plezalcev. Nekateri plezajo zgolj za užitek, v večini primerov lažje smeri, nekateri pa se lotevajo zelo resnih in težkih smeri. Vsak plezalec je našel svoje razloge za ukvarjanje s solo plezanjem.
Pri svojih podvigih plezalci uporabljajo različne načine varovanja, odvisno od tipa in težavnosti smeri ter seveda lastnih sposobnosti. Iz zgodovine solo plezanja, ki je predstavljena v drugem poglavju, izhaja, da plezalci, ki plezajo sami, ne precenjujejo svojih sposobnosti, saj med njimi ni veliko smrtnih žrtev. Iz zgodovine solo plezanja izhaja tudi, da se je skozi čas postopoma dvigoval nivo težavnosti solo vzponov. Menim, da je do tega prišlo zaradi vedno večje informiranosti plezalcev o krajih in stenah, v katere so se podajali, motiviranosti plezalcev, da presežejo svoje predhodnike, rednih in načrtovanih treningov, ki so imeli za posledico boljšo psihofizično pripravljenost, in tudi zaradi boljše opremljenosti plezalcev.
Hipoteze, ki sem jih zastavil, so se izkazale za pravilne. Iz diplomskega dela je namreč razvidno, da je solo plezanje v Sloveniji precej razširjeno in da imajo alpinistični odseki pozitivno mnenje o solo plezanju. Menijo namreč, da je solo plezanje najvišja oblika alpinizma in da s solo plezanjem rasteta plezalčeva osebnost in odločnost. Z opravljenimi anketami se je potrdila trditev, da je večina solo plezalcev moških in da večina izmed njih raje pleza v navezi. Ne glede na majhno število nesreč, ki se pripetijo solo plezalcem, se plezalci, po mojem mnenju, pri plezanju v navezi počutijo bolj varne. Potrdila se je tudi trditev, da se je plezalec, ki je v navezi izgubil partnerja, zmožen sam rešiti iz nastale situacije. Prepričan sem, da alpinistični odseki s tem mnenjem izražajo pozitivno oceno svojemu delu v alpinistični šoli in znanju, ki ga tam posredujejo. Pravilno zastavljena je bila tudi hipoteza, da se plezalci, ki plezajo sami, med plezanjem ne varujejo. Do tega verjetno prihaja, ker plezalci v večini primerov plezajo sami smeri, ki so eno, dve ali več težavnostnih stopenj pod njihovimi maksimalnimi zmožnostmi. Zaradi tega so pri plezanju lažji in hitrejši.
Diplomsko delo SOLO PLEZANJE [PDF, 645 kB]
KOMENTAR:
Silvo Karo, torek, 24. julij 2007, ob 15:40
V diplomski nalogi se pojavlja tudi moje ime “kot enega od pomembnejših solo plezalcev”. Žal pa je seznam mojih vzponov zelo površen in tudi podatek, da sem opravil solo vzpon v smeri Črni prt v Sfingi je napačen! Tega nisem nikoli plezal! Prilagam pa nekaj na hitro izbranih mojih solo in solo povezovalnih vzponov:
LP Silvo
21. 08. 1983:
Šite:
Belač-Zupan, gor
Jesihova, sestop
Zajeda Šit, gor
Jesihova, sestop
24. 09. 1983:
Dedec:
Leva, gor
Pintarjeva, dol
Desna, gor
Pintarjeva, dol
Šarina poč, gor
Pintarjeva, dol
Vršiči:
Smer mimo votline, gor
Smer mimo votline, dol
Neznana, gor
Neznana, dol
Neimenovana, gor
Neimenovana, dol
Preložnikova, gor
Preložnikova, dol
Lukmanova, gor
Lukmanova, dol
Bolostaja, gor
Grapa, dol
Kamniška, gor
Lukmanova, dol
16. 08. 1984:
Triglavska stena:
Helba – Čopov steber + SV greben do vrha Triglava 2, 30h
04. 10. 1986:
Sfinga:
Pajkove police, prv.
04. 08. 1987:
Šite:
Steber Šit, gor
Zajeda Šit, gol
JLA, gor
Steber Šit, dol
29. 07. 1989:
Triglavska stena:
Helba-Čopov steber, gor
Dolga Nemška, dol
(z avtom v Tamar)
Travnik:
Aschenbrener, gor
(prečenje po grebenu do Šit)
Šite:
Zajeda dol
(Celoten maraton v 13urah)
Tone Škarja, sreda, 25. julij 2007, ob 12:14
Ne se vznemirjti zaradi “netočnosti” pri diplomskih nalogah te fakultete. Bral sem jih že kar nekaj, tudi o Himalaji. To ni naravoslovje in tehnika. Večina Evrope zmore gojiti šport brez fakultet te vrste. Te so dediščina preteklosti njenega vzhodnega dela. A kruh je kruh.
