Slovenski dom, 7. januar 1938
Ljubljana, 6. januarja 1938
Kakor tisoči drugih smučarjev, sem se tudi jaz na Novega leta dan odpravil na Gorenjsko ter izstopil v Ratečah. Komaj sem se tam dobro obrnil, sem spoznal, da bo smučanje tega dne bolj slabo: tisoči »dilcarjev« so napolnili ne samo vsa gostišča, tako da se nisem mogel dokopati niti do toplega čaja, marveč tudi na vežbališča, ki so jih »zdrajsali« do zadnjih možnosti, po smuških stezah in tirih so bile cele procesije, skratka: gneča povsod, v gostiščih in na terenih.
Ko sem še zvedel, da je toliko in toliko sto smučarjev krenilo v okoliške, višje ležeče planinske koče, ki so bile torej gotovo tudi prenapolnjene, mi v »želodčnem in spalnem « interesu ni preostajalo drugega, kakor da sem vsemu temu obrnil hrbet ter jo mahnil proti Kranjski gori. Toda — šel sem z dežja pod kap. Vso pot od Rateč do Kranjske gore sem neprestano srečaval smučarje, o katerih sem kmalu ugotovil, da bežijo proti Ratečam, ker v Kranjski gori ni — prostora. In res: Kranjska gora in okolica je bila kakor smučarsko mravljišče. Do toplega požirka pa sem se tu le preril, seveda s primerno podjetnostjo. Zopet isti problem: kje prenočiti, kam napraviti izlet, ko je vse preplavljeno s smučarji.
Zopet sem jo mahnil naprej proti Gozdu. Da bi videli to pot: od Kranjske gore do Gozda sta bili usmerjeni dobesedno dve procesiji smučarjev, vsaka na svoji strani, druga drugi nasproti. Moral sem se uvrstiti v procesijo, ki se je pomikala v mojo smer — proti Gozdu. V Gozdu ista pesem: vse polno, kakor mravljišče. Potem pa kakor bi odrezal — naprej proti Dovjem in Mojstrani nisem srečal skoraj nobenega tujega smučarja, le domačine. Hitel sem proti Mojstrani v pravilni slutnji, da tam vendar ne bo takega »drena« in da se bo le našel kak prostor za prigrizek in za prenočišče.
Nisem se motil: proti večeru, ko sem pririnil do Mojstrane, sem takoj zvedel, da je sicer tu nekaj gostov in izletnikov. Tako je tudi bilo; dobil sem odlično večerjo in prijetno, toplo sobo in to za ceno, kakršne v popularnih »nadmojstranskih« krajih ne poznajo, posebno ne, če je več ljudi, kakor navadno …
Ko sem bil ves zadovoljen že v topli postelji, sem začel premišljevati, kje in kako neki prenočujejo tisti tisoči, ki so se zatekli v popularni Martuljek, Kranjsko goro, Rateče in Planico …
Naslednjega jutra sem se odpravil na izlet v dolino Kot, Radovno. Ob položnem vzponu sem na levi strani takoj za Mojstrano opazil krasen smučarski svet, dolge, strme in položne travnike, ki nudijo smučarsko udejstvovanje do vseh možnosti. Radovna je skrit, od hribov in planin obdan kraj, ki utegne postati nekoč pravi smučarski raj. Nedaleč pred Radovno se odcepi pot v Krmo, ki nudi prav tako krasno smučarsko turo. Bilo je šele sredi dopoldneva, ko sem se vrnil v Mojstrano. Smučišča so med tem oživela, a bilo je za vsakega dovolj prostora … Po izdatnem okrepčilu mi je šinila v glavo misel: potegni jo v dolino Vrat, proti Peričniku in Aljaževem u domu. Saj se tod pozimi še nikdar nisem potikal. Dobil sem tovariša in ni pretekla ura, ko sva na krasnem snegu in na lepo izvoženem tiru (graničarji »obratujejo« na tej poti) občudovala Peričnik. Pravkar je zmrzoval: ob straneh več metrov dolge ledene sveče, a tudi glavni curek je imel na vrhu in na dnu ledeni podlagi. Obe ledeni gmoti se vedno bolj zbližata in sta sedaj ob tem mrazu gotovo že združeni — Peričnik je oledenel. Ta vam nudi nepopisno krasno sliko, kakršne drugje ne najdete zlepa. Posebno vabljiv je zledeneli Peričnik za fotoamaterje.
Ves zadovoljen nad krasnimi izleti sem čakal zvečer na postaji Dovje-Mojstrana na »Ljubljančana«. V vlaku pa mi je zadovoljstvo takoj pošlo: kakor sardine natrpani smo se v vagonih zaganjali proti Ljubljani. Ko pa sem v vlaku videl neprespane obraze in slišal nešteto kritik in godrnjanja. češ: ves dan nisem prišel do čaja, »spal« sem naslonjen na mizo … — tedaj sem sklenil, da napišem predležeče vrste nedeljskim smučarskim izletnikom v premislek. Zakaj so vsa pota usmerjena v hiper-propagirane kraje, ki ne morejo sprejeti niti četrtine došlih izletnikov, ko je še dovolj drugih kvalitativno enakovrednih, samo manj reklamiranih krajev, ki z odprtimi rokami sprejmejo vsakega izletnika. Tudi tujskoprometni činitelji bi storili zelo dobre reč, če bi pri propagandi bolj gledali na to, da bi bili z zimskošportnimi sezonami zadovoljni vsi v poštev prihajajoči kraji in s tem tudi vsi — smučarji!
P —n.
