Nanga Parbat (8126 m) je (tako in drugače) zelo velika gora, ki je že desetletja sinonim za ekstrem: za predvojne množične tragedije, za Buhlov podvig, Messnerjevo tragedijo, za izjemne solo vzpone, za nepredvidljivo vreme, za smrtonosne serake, teroristične poboje in za stene, ki se (nikoli) ne (do)končajo. Toda 30. junija 2026 je gora dobila novo poglavje — prvo popolno smučanje z vrha po Messnerjevi smeri (3 ure in 15 minut za 3726 m spusta), ki ga je brez dodatnega kisika izvedel Poljak Andrzej Bargiel.
To ni bil spust po liniji vzpona, ki je potekal po klasični Kinshoferjevi smeri. To je bil spust po Messnerjevi južni–jugovzhodni smeri (križa jo smer Mrak-Švajger), ki je v zgodovini alpinizma zapisana kot ena (naj)bolj izpostavljenih, logičnih, a hkrati nepredvidljivih linij na gori.
In prav zato šele posnetek z drona, s katerim ga je Bargielova ekipa snemala (in usmerjala) med smučarskim spustom, razkriva (celoten) potek — prehode, prečnice, izogibanje serakom, vstop v Merklovo grapo, prehode čez led(e)ne plošče in iztek v spodnje pobočje.
Bargiel je 2. julija tudi sam potrdil: »30. junija sem po dolgem vzponu dosegel vrh Nanga Parbata in izvedel popoln smučarski spust po Messnerjevi smeri, več kot 3.700 višinskih metrov, vse do baznega tabora.«
S tem je zaključil svoj večletni projekt: smučanje z vseh pakistanskih osemtisočakov.
