Delo, 10. september 1975
Med reševanjem Janeza Erliha iz stene Škrlatice je v prepad omahnil tudi reševalec Janez Erlih umrl, reševalec Kristjan Langus hudo poškodovan
JESENICE, 9. sept.
V nedeljo se je v steni Škrlatice smrtno ponesreči 31-letni Ljubljančan Janez Erlih, doma iz Ljubljane, Aljaževa 53. Erlih se je zaplezal v steni, na pomoč so mu prišli reševalci ter izčrpanega skušali prinesti v dolino. Med reševanjem pa sta reševalec Kristjan Langus iz Dovjega in Janez Erlih zgrmela v prepad. Janez Erlih se je ubil, reševalec pa se je hudo ponesrečil in prepeljati so ga morali v jeseniško bolnišnico.
Zaradi slabega vremena in teme niso uspeli prenesti v dolino tudi trupla pokojnega alpinista. Akcijo so nadaljevali včeraj in danes ter mrtvega Janeza Erliha prinesli s Škrlatice.
Danes smo v jeseniški bolnišnici obiskali Kristjana Langusa, ki nam je povedal o poteku reševanja in žalostni nesreči.
»V soboto zvečer sem bil slučajno v Aljaževem domu v Vratih, bilo je okrog 20.30 ure, ko je vstopil Bojan Lapajne z nahrbtnikom in mi čez čas dejal, da je do 19. ure čakal pri četrtem bivaku prijatelja Janeza Erliha, pa ga ni bilo in odšel je v dolino. Če ga do jutra ne bo iz Škrlatice, morajo reševalci na pomoč. Naročil sem kuharju Frenku naj zjutraj, v nedeljo, telefonira na Dovje, vendar le, če Erliha ne bo do koče v Vratih. Telefon na Dovjem je zazvonil že ob 6.30 uri. Sporočili smo načelniku GRS Francu Lakoti in sprožili smo akcijo.«
Kaj sta delala planinca v soboto
Pokojni Janez Erlih je prijateljem Bojanom Lapajnetom odšel po normalni planinski poti na tretji najvišji jugoslovanski vrh, na 2738 m visoko Škrlatico. Popoldne okrog 16. ure se je ne daleč proč ob bivaka štiri omagal prijatelj Bojan Lapajne. Dejal je, da ne more naprej in bo raje počakal Janeza pri bivaku. Janez Erlih je pustil pri Bojanu nahrbtnik in le v vetrovki nadaljeval pot na vrh Škrlatice. Pod vrh je tudi prišel, se kot zadnji ta dan vpisal v knjigo, moralo je biti okrog 19. ure in nato odhitel nazaj.
Zgrešil je pot
Pri klinih zabitih v skalo je namesto na desno zavil v levo, to pa je bilo zanj usodno. Spodaj je bolj slutil kot videl gozdno mejo, pa je najbrž pomislil, da bo to bližnjica. Zašel je v žleb, v žleb s snegom, kamenjem, previsnimi skalami, skratka v nedostopen žleb, kjer pred njim če ni bil nihče. Še alpinisti se ga izogibajo. Sestopal je 800 m, vmes nekajkrat drsel po 10 m in se končno ujel na skorajda »okenski« skalni polici. Zajahal jo je, da se obdržal po zadnjem drsenju. Pod njim je bilo še 35 m previsne črne stene. Bil je ujet in ni mogel nikamor. Stiska je bila še večja, ker je lahko na 2 m dolgi in 25 cm široki polici edino stal. Toda znašel se je. Kot smučarski učitelj je imel dovolj kondicije. Prva noč je bila dolga in strašna. Prišlo je nedeljsko jutro, Janez Erlih je upal in čakal reševalce. Medtem so mojstranški reševalci pripravljali skupaj opremo za reševanje, za pomoč pa so zaprosili tudi helikopter in sami kmalu odšli iz Mojstrane v Vrata.
»Dogovorili smo se za jurišno ekipo,« pripoveduje Kristjan, ki je ves v obližih v sobi številka 4 jeseniške bolnišnice. »Miha Smodiš, Ivo Skumavc in jaz smo odhiteli naprej. Okrog 11.30 smo
bili že pod plaziščem Škrlatice. Ujeli smo klic iz stene. Po posvetu je Skumavc odhitel na vrh Škrlatice. Prepričal se je, da je bil Janez Erlih zadnji podpisnik v knjigi. Medtem sva z Mihom odšla na sneg gledat, da bi videla sledi. Toda nočni dež jih je izpral, odšla sva nazaj na greben in pod plazišče ter začela klicati: »Janez, Janez, Janez. Le-ta se je oglasil, upanje je zraslo. Zmenili smo se, da začnemo reševati od spodaj navzgor in da čez suh plaz pridemo do planinca. Miha je ta čas sam sestopal in vmes klical Janeza.
Zaslišal ga je 300 metrov pod strmo steno. Sporočil je Skumavcu, ki je po radiu ustavil akcijo od spodaj. Reševalci so z vso opremo odhiteli po poti proti vrhu Škrlatice. Sklenili smo, da je najprimerneje, da se po vrveh spustimo v nedostopni žleb do Janeza. Ko smo se pripravili in začeli s spustom, je bilo že okrog 16. ure. Čez uro in pol je začelo treskati, megla je zaprla skalni kotel, ulilo se je, toda nismo odnehali. Še smo poskušali priti do Janeza. Toda bili smo do kože premočeni z opremo vred. Zaradi nemogočega reševanja v noči smo morali sestopiti v dolino. Polnoč je bila, ko smo se v Mojstrani preoblekli, vzeli novo opremo, si sposodili vrvi in že smo bili pripravljeni za nadaljevanje akcije.
Včeraj zjutraj smo za pomoč zaprosili tudi Avgusta Delavca, izkušenega reševalca in poznavalca Škrlatice, naj nam z izkušnjami in nasveti pomaga. Le-ta je dejal, da je žleb, v katerem je bil Ljubljančan, poleti nedostopen in da se je skorajda nemogoče prebiti se do njega. Helikopter, ki v nedeljo zaradi slabega vremena ni mogel pomagati, je prišel na pomoč včeraj dopoldne. Najprej smo si ogledali teren.
Ponesrečenec nas je videl, mahal nam je, toda zaradi kotlastega skalnega žleba nismo mogli do njega. Pristali smo pod kotlom, na pesku. Z mehanikom in zdravnikom smo se vrnili in naredili zasilno pristajališče. Oba pilota Drago Hanželj in Andrej Andoljšek sta se menjavala pri poletih in zvozila vso opremo in reševalce pod kotel. Veliko sta pripomogla, tričetrt poti sta nam prihranila.
Karabin se je odpel
Z Mihom sva odhitela v žleb, morala sva plezati (5. do 6. alpinistična stopnja), da sva prispela, do Janeza. Ponudila sva mu čaj, zdravnik mu je dal injekcijo in spustili smo se 30 m niže. Janez je bil izčrpan, zato ga je reševalec naložil na hrbet, sam pa sem izbijal kline. Načelnik je menil, da bom Janeza z gramingerjem, posebnim sedežem za reševanje iz stene, prinesel do pristajališča. Zlezel je graminger, bilo je okrog 13.30 ure. Odločili smo se za štafetni spust, na 40 m so drugi reševalci uredili sidrišča, zabili kline in zavarovali sidrišča. Vse je šlo kot po maslu in varno. Helikopter je že pristajal pod kotlom, ko sem se z nogami upiral čez skalnat skok Janezom na hrbtu. Že na začetku sem nekajkrat naročil, naj se me oprime za vrat, da bo spust varen. Toda pri tem skalnem skoku se je Janez ustrašil, zagrabil za glavni karabin, ki je bil pripet na mojem trebuhu, le-ta se je odprl, vrv je izskočila iz karabina in omahnila sva vznak v prepad.«
Naprej se Kristjan ne spominja, kajti skupaj z Janezom sta treščila 20 m niže in po nekaj metrih obležala na melišču. Pri tem je Janez Erlih umrl. Langusu pa so gorski reševalci pomagali in ga s helikopterjem okrog 17.20 ure odpeljali v jeseniško bolnišnico. Ker se je vreme poslabšalo, so morali akcijo prekiniti in danes so prinesli v dolino Janeza Erliha.
Langus je dobil mavčno oblogo na desno nogo, nategnil si je več mišic in kit, boli ga hrbtenica, dobil pa je tudi več šivov po glavi.
MIRKO KUNŠIČ
