Spomin na Jorgeja García-Dihinxja in o ranljivosti v gorah
V gorah ni pravil, ki bi veljale kot od ljudi napisan zakon. Ni ločnice med začetnikom in mojstrom, ki bi bila dovolj trdna, da bi z(a)držala plaz. Ni znanja, ki bi popolnoma izničilo tveganje. In ni izkušenj, ki bi bile imune na naključje. To se je znova potrdilo 28. decembra 2025, ko je na severni strani Pico Tablato (2700 m) v aragonskih Pirenejih plaz vzel tri življenja – med njimi tudi Jorgeja García-Dihinxja, priznanega zdravnika, smučarskega in gorniškega vodnika ter meteorološkega svetovalca.
Skupina šestih turnih smučarjev je bila na poti v bližini Panticosa, ko se je sprožil plaz. Dvema se je uspelo rešiti, ena oseba je bila poškodovana. Trije – Jorge, njegova partnerka Natalia Román in smučar iz Gipuzkoe Eneko Arrastua – so umrli pod snegom.
Kdo je bil Jorge García-Dihinx?
Jorge je bil pediater v univerzitetni bolnišnici San Jorge v Huesci, a v gorski skupnosti znan kot avtor vodnikov za turno smučanje, sodelavec Desnivela in Grandes Espacios, ter ustvarjalec bloga »La meteo que viene«, kjer je razlagal tudi vremenske pojave v Pirenejih. Njegove napovedi so bile jasne, razumljive in pogosto bolj zanesljive kot uradne. Bil je izjemno izkušen smučar, ki je poznal teren, razmere in tveganja. Bil je pozoren, previden, metodičen. In vendar je bil tam, ko se je zgodilo.
Po besedah Miguela Ángela Clavera, generalnega direktorja za notranje zadeve aragonske vlade, je bil vzrok tragedije: »tipičen zimski plaz, pri katerem se zaradi vplivov sčasoma posamezne plošče oblikujejo v plasti, ena od njih pa se zlomi in zdrsne čez druge in potegne vase, …«
Tudi izkušeni umirajo
Skupaj z Jorgejem sta umrla Natalia Román, odlična gorska tekačica in avtorica bloga »Permanent Movement«, ter Eneko Arrastua, prav tako izkušen smučar. Vsi trije so imeli za seboj leta izkušenj, znanja, treningov. Vsi trije so vedeli, kaj pomeni odgovorno gibanje v gorah. In vendar jih je plaz odnesel. To se-ve-da ni poraz znanja. To ni napaka. To je opomin, da v gorah ni absolutne varnosti. Da tveganje ni rezervirano za nepoučene, temveč je sestavni del vsakega koraka, tudi najbolj premišljenega.
Le dva tedna pred smrtjo je Jorge na svojih družbenih omrežjih zapisal: »Mnogi sprašujejo, zakaj gremo v gore, zakaj sprejemamo ta tveganja, in odgovor ni nevarnost. V gore gremo zaradi takšnih trenutkov, na 3000 metrih, medtem ko sodobni svet ostaja za nami in tam zgoraj si osredotočen le na naslednji korak. To so trenutki absolutne pozornosti na sedanjost, trenutki, v katerih nas mraz naredi bolj žive in v katerih za nekaj trenutkov čutimo, da pripadamo gori …«
Smrt v gorah ne izbira. Ne ločuje med začetnikom in mojstrom. Ne pozna poklicev, ne priznava zaslug. A to ne pomeni, da je treba obupati. Pomeni, da je treba spoštovati. Spoštovati naravo, razmere, intuicijo. Pomeni, da se moramo nenehno učiti ne le tehnik, temveč zavedanja, da je gora, gorski svet, prostor kjer smo le gosti, … Ko se ugotovi nevarnost in zapiše, da je nevarnost tveganja za snežne plazove 3 (brez podrazdelkov 3- 3 = 3+), je to stanje tisto, ko ni »ne tič ne miš«. Statistično gledano pa se večina smrtnih nesreč v plazovih ne zgodi višje od te stopnje, ampak nižje, …
