Smrt pod Brano

Tedenska tribuna, 8. november 1956

Doslej največja nesreča v Kamniških planinah je terjala dve življenji — Dva ponesrečenca so rešili, trupli obeh smrtnih žrtev sta še vedno pokopani pod snegom blizu Kamniškega sedla — že sedem nesreč na istem kraju

Ko se je leto pričelo nagibati h koncu, so planinci z zadovoljstvom ugotavljali, da je letošnja turistična sezona v Kamniških planinah, po obisku najboljša v povojnih letih, minila brez nesreče. Pred Dnevom mrtvih pa je vse pretresla vest, da sta pod Brano izgubila življenje 36-letni kamniški avtoprevoznik Ignac Zupan in 27-letni gradbeni tehnik Albert Štupar, direktor gradbenega in remontnega podjetja »Graditelj«. Vest je napravila tem globlji vtis, ker sta pri nesreči za las ušla smrti Zupanov 13-letni sin Nace, učenec drugega razreda kamniške gimnazije, in Lojze Čebular, znani kamniški alpinist in stalni član gorske reševalne službe. Brez dvoma je to največja nesreča, kar jih je bilo doslej v Kamniških planinah.
Kdo bi si predstavljal, da bo njena žrtev postal prav Albert Štupar, vzgojitelj mlade generacije kamniških planincev?
Že v prvih povojnih letih je stopil v alpinistične vrste. Napravil je znani centralni vzpon v Rzeniku in več težjih vzponov v Brani in Kočni, v Avstriji in Švici.

Tečaj na Kamniškem sedlu
Kako se je nesreča pripetila? Zvedeli smo naslednje podrobnosti:
Na Kamniškem sedlu se je v soboto, 28. oktobra, zbralo 14 udeležencev na dvodnevni alpinistični in reševalni tečaj. Sonce je tečajnike prijetno ogrevalo, ko so ob dveh popoldne začeli s plezalnimi vajami pod Planjavo, ob štirih pa jih je nenadna megla prisilila v planinsko kočo.
Zvečer sta prišla na sedlo še dva udeleženca tečaja. Prvo vprašanje je bilo: kdaj sta prišla Čebular in Štupar, ki sta pol ure pred njima odšla iz Bistrice po krajši poti od Žagane peči? Štuparja in Čebularja pa ni bilo. Zakasnila sta se pač: kljub temu pa so jima pripravili večerjo. Zaman so ju čakali. Morda sta krenila na Kokrsko sedlo ali pa se vrnila v Bistrico.
V nedeljo zjutraj se je tečaj zaradi hudega vetra in megle nadaljeval v sobi. Štuparjevo predavanje iz alpinistične stroke je izostalo. Slabo vreme ga je zadržalo v dolini — o tem ni dvoma. Po kosilu so se udeleženci tečaja odpravili v Bistrico.

Kje sta bila Štupar in Čebular?
V soboto sta v Bistrici motor že spravila v klet, pa sta ga spet zasedla. Zamikalo ju je vabilo znanca, naj si ogledata gradnjo lovske koče na Lepem kamnu pri Žagani Peči. Štupar, gradbenik, je bil radoveden, kako dejo napreduje.
Do Žagane peči je uro hoda, z motorjem po dobri cesti pa je kratek skok. Pri lovski koči sta našla novega znanca. Prevoznik Ignac Zupan je prišel na udarniško delo s 13-letnim sinom Nackom. Zupana je zamikalo, da bi tudi šel na Sedlo. Čemu bi se vračal v Bistrico, ko pa vodi od Žagane peči zložna jezdna pot, nad njo pa še krajša lovska. Obe se pod pastirskim stanom pod Brado združita s turistovsko, ki vodi iz Bistrice.
Ob pol štirih so vsi štirje zastavili korak po jezdni poti. Znanec, ki so ga srečali, pa je rekel, da je najkrajša pot na Sedlo čez Kotliče in po severnem robu Brane. Steza je bila shojena in kar vabljiva. Toda konča se je na lovskem stojišču. Da bi se vrnili? Taki Planinci? Naprej!

Noč na polici
Znašli so se v grapi in se po njej povzpeli ravne police, poraščene z borovino, Nenadna megla jih je ob pol petih zagrnila v mrak. Naprej niso mogli. Noč je bila zoprna, hladna. Začelo je najprej rositi, nato snežiti. Stopicali so na mestu, da se ogrejejo. Ognja niso mogli zakuriti, žepne baterije niso imeli.
Po utrudljivi noči brez spanja so ob zori krenili naprej. Previdno so se vzpenjali, plezali so v navezi. Zupan ni bil planinec, na ot’roka pa so morali še posebej paziti. Prešli so Žmavčarje in Kotliče. Oddahnili so se, ko so opoldne stopili na znano turistovsko pot pod Boštjanco. Še Brano morajo obiti, pa bodo na Sedlu.
Severno pobočje Brane pa je bilo poledenelo. Tri ure in pol so porabili za pot, ki bi jo poleti prehodili v dobre četrt ure. Prodirali so previdno v navezi. Prvi je stopal Čebular in sekal stopinje v led, za njim jih je utrjeval Štupar, da bi imela Zupan in Nacek varnejšo pot pod nogami. Zakaj se s Kotličev niso spustili na Okrešelj? V pol ure bi bili tam. Prepozno. Zdaj ni časa za take misli. Lačni so, izčrpani, ves dan niso imeli grižljaja v ustih. Naprej!

Padec in plaz
Prišli so na severni greben, kjer je bil sneg spihan, ledena ploskev pa gladka. Pred njimi se je že smehljala rešitev. Še pet metrov, pa bodo zavili okrog roba in stopili na sedlo, ki je obrnjeno proti Kamniku.
Takrat se je pa zgodilo.
Nace je videl, kako je oče zdrsel po strmini. Čebular je zaslišal Stuparjev klic: »Letimo!« Zasekal je s konico v led, a vrv ga potegnila v grapo. Zaviral je na vso moč s kladivom — in res so se ustavili. Tedaj pa za njim pritisnil sneženi plaz, ki so ga sprožili pri drsenju, in jih pognal naprej. Drseli so po 400 metrov dolgem visečem žlebu. Čebularjevo kladivo in snežni plaz, ki se je valil z njimi, pa sta toliko ublažila padec, da se niso vsi pobili. Ustavili so se kakšnih dvajset metrov pred robom 180 metrov globokega prepada.

Med življenjem in smrtjo
Čebular se je prvi zavedel. Izkopal je ostale iz snega in jim pomagal. Steptal je sneg in jih namestil v plitve vdolbine, da bi udobneje ležali. Štupar je tožil o bolečinah v križu, rok in nog ni mogel premikati. Zupana je bolela noga v kolku, sinek pa je bil ves trd od živčnega šoka, a nepoškodovan. Začeli so klicati na pomoč. Ura je bila pet in mrak je padal na Okrešelj. Klicali so pozno v noč. Njihove klice je slišal graničar na drugi strani. Poklical je na pomoč reševalce iz Celja in kmalu po polnoči so ponesrečenci že videli luči, kako se pomikajo proti Okrešlju. Rešitev prihaja!
Ob pol dveh je Štupar izdihnil. Zupan je v hudem živčnem pretresu samo klical reševalce na pomoč. Slišal jih je, kako se bližajo, pol ure, preden so prišli do njega, pa je omahnil v smrt. Ura je bila takrat-pol šestih.
Reševalci, šest članov gorske reševalne postaje iz Celja, so na smrt izčrpane preživele spravili na Sedlo in od tod v Kamniško Bistrico. Mladega Zupana so morali nesti, Čebular pa je hodil sam, oprt na dva reševalca. Rešilni avto jih je popoldne pripeljal v Kamnik.

Iščejo tudi Kamničani
Medtem pa jih je reševalna ekipa kamniških planincev brez uspeha iskala po planinah. Tečajniki so v nedeljo zvečer po povratku s Sedla takoj ugotovili, da se je Štuparju in Čebularju nekaj pripetilo. Njuna dežna plašča sta bila v Bistrici, motor pri Žagani peči. Tam je bil tudi Zupanov avto. V ponedeljek zjutraj so reševalci v dveh skupinah po šest mož krenili na pot. Vodil jih je Pavle Kemperle. Prva skupina je ubrala pot čez grapo na Kotliče, druga pa čez Žmavcarje na bivak pod Skuto in čez Tursko goro navzdol. Na Kotličih sta se obe skupini sestali in se spustili na pot, ki vodi z Okrešlja na Sedlo. Sneg je ponoči zametel vse sledove.
Šele kasneje so naleteli na stopinje, ki so vodile navzgor. V vpisni knjigi na Sedlu so našli imena celjskih reševalcev s pripombo; Reševanje pod Brano. Torej je vse v redu in ekspedicija se lahko vrne v Bistrico.
Če bi slutili, da trupli obeh ponesrečencev ležita samo pol ure daleč proti Okrešlju, bi ju lahko prenesli v dolino. To pa so zvedeli šele v Bistrici. Takoj so sestavili novo ekipo dvanajstih reševalcev, ki se je v torek zjutraj pod vodstvom izkušenega načelnika gorske reševalne službe v Stahovici Franca Erjavška odpravila na Sedlo. V viharju in snežnem metežu se je spustila do kraja nesreče. Medtem je zapadlo za meter in več snega, gosta megla pa je onemogočila vsak pregled.
Nič več uspeha ni imela nova ekspedicija, ki jo je v sredo zjutraj poslala komisija GRS iz Ljubljane. Pridružili so se ji France Erjavšek in člana celjske reševalne ekipe Veninšek in Debeljak, ki sta vedela, kje ležita trupli ponesrečencev. Skrbno so sondirali teren in uporabili vse strokovno znanje, a brez uspeha. Morda so snežni plazovi medtem že odnesli obe trupli v prepad, kjer ju bo mogoče najti šele spomladi. Vendar bodo reševalci še enkrat pregledali teren, ko se bo vreme zvedrilo, sneg pa ustalil. Morda sta namreč ponesrečenca ostala v vdolbinah, ki ju je napravil Čebular, zlasti če je obleka primrznila.

Kraj nesreč
Zanimiva je okoliščina, da se je nesreča zgodila v neposredni bližini spominske plošče Jezeršku in Černičevi, ki sta leta 1934 prav tu strmoglavila po plazu, natanko istega dne in ob istem času. Tudi takrat je bil 28. oktober nedelja. Sploh je to kraj nesreč — doslej se je tu ubilo sedem turistov, skoraj vsi prav na istem mestu. Severna stena Brane se namreč po vsej širini podaljša navzdol v širok plaz, ki se proti koncu zoži v žleb in konča s 180 metrov globokim prepadom. V pozni jeseni je na južni strani kopno in prijetno, severno pobočje pa je poledenelo. Vse nesreče so bile v oktobru in novembru.

Prof. IVAN ZIKA