Tedenska tribuna, 5. september 1966
Iz Švice poročajo, da se je pred dnevi v letalski nesreči ubil sloviti planinski reševalec in avtor tudi v slovenščino prevedene knjige »Ledeniški pilot«. (Knjiga je izšla letos pri Mladinski založbi v prevodu Lilijane Avčinove.) Geiger se je dvignil s svojim dvosedežnim letalom znamke »piper« s sionskega letališča učil je neko bolničarko pilotiranja toda domnevajo, da ga je oslepilo zahajajoče sonce, ker ni pravočasno opazil jadralnega letala, ki se je spuščalo. Pri trčenju je pilot Geiger izgubil življenje, bolničarko so hudo ranjeno odpeljali v bolnišnico, prav tako pilota jadralnega letala. Hermann Geiger je bil star 50 let. Poznali so ga širom po svetu, saj je do letos opravil nič manj kot 3.480 reševalnih akcij iz zraka. Prav posebno se je izuril za pristajanje na ledenikih. O tem pripoveduje tudi naše poglavje njegove imenitne knjige »Ledeniški pilot.«
Koča na Mutthornu bo kmalu pod streho, dela gredo h koncu. Kadar je lepo vreme, pristajam dan za dnem, naložen do vrha. Kadar je lepo! Kolikor pogoste. je grem, toliko bolj se mi namreč zdi, da je zmeraj dovolj lepo za polet na ledenik Kander, ki ga tako dobro poznam, Neko jutro vzletim v nestalnem vremenu in ko pristanem, leze po ledeniku navzgor megla. Pričnem raztovarjati in nositi tovor h koči. Zdajci me objame val tako goste megle, da v hipu ne vidim več ne letala ne koče! Hkrati začne snežiti. Hodim z nosom pri tleh, da stopam po sledovih korakov. Nenadoma zrase meter pred menoj iz tal senca. Oskrbnik je. »Kaj počneš tu v takem vremenu?«
»Veš, k tebi grem, ker Imam občutek, da danes ne bom več mogel na pot. Daj, pritrdiva dobro, Piperja, potem pa se spraviva v zavetje.«
Ves čas sklonjena kakor Indijanci nad stezo stopava v globoke stopinje v snegu, dokler se iz neprodirne megle ne prikažejo krila. Zabijeva količke in priveževa Piperja kakor kozo, ki jo mika prostost. Nenadoma se zazdi, da hoče majhno plavo okence predreti megleno odejo. Okence se poveča, skozenj posije, modrina preplavi nebo. Ves ledenik se razsvetli, zablesti in naju oslepi. Prej kot v dveh minutah gospoduje sonce nad vso pokrajino. Stisnem čuvaju roko, odvežem Piperja in odletim. Ves vesel, da mi ni treba biti ujet za nekaj ur, vesel, da lahko uidem, izkoristim razjasnitev.
Čudno je bilo to delo, ki sem ga opravljal cele mesece, vstajajoč rano pred zoro, leteč še v trdni noči, bilo je redno delo kakor kakega nameščenca. Prigoda in ritem urada združena! Moj »urad« so bili nebo, grebeni in ledeniki! Ko sem se dvigal s težkim tovorom, sem letel zelo visoko nad ravnino, da bi se izognil tveganju. Nazaj grede, ko je bilo letalo prazno in lahko, sem si dovolil več svobode. Letel sem čisto blizu ledenika, krožil sem nad navezami alpinistov in jim prijateljsko mahal, da bi vedeli, da jim bom rade volje prišel na pomoč, če se jim kaj zgodi.
Nekega dne sem na »mojem« ledeniku Kander pod Mutthornom zagledal človeka, kako sedi na robu razpoke, Kazalo je, da samo počiva. Radovedno sem se približal in videl, da drži v desnici vrv, ki izginja v razpoki. Sneg je bil dober, naklonina tudi, Pristal sem 50 metrov stran in stekel k njemu.
»Kakšna sreča, da si tule mi je dejal. Moja dva turista visita tamle doli.«
Bil je oberlandski vodnik. Oba skupaj sva brž potegnila na dan ranjenca, dvojico, ki je bila kljub polomljenim rebrom in hudim poškodbam videti tako presenečena nad to z neba padlo pomočjo, da se nisem mogel ubraniti smeha.
Ker oba, mož in žena, skupaj niste tehtala več kot 120 kilogramov, sem ju vkrcal hkrati. Čez petindvajset minut sta že bila v sionski bolnišnici. Če bi ju možje nosili do Kanderstega, bi to zahtevalo najmanj sedem, ur naporov. Prihranek truda reševalcem, muke in denarja žrtvama. Namesto, da bi ju boleče stresalo v nosilnicah, sta se moja ranjenca dobro zavita stegovala, da bi občudovala pokrajino. Nekajkrat sem malce nagnil letalo, da bi lahko bolje videla in bi jima bilo kratkočasneje.
To so bili poklicni »stranski opravki«, drobne prigode, ki so prekinjale enoličnost petindvajsetih do tridesetih dnevnih potovanj, v katerih sem odložil 43 ton materiala tik ob ozki visokogorski stezi. Si-cer pa nisem potreboval takih dogodivščin, da bi me razvedrile, Imel sem svetlobo, in venomer spreminjajoče se oblike zemlje, pokrajino, ki se nenehno gradi in podira in se oblikuje, kakor da bi ji kak bog hotel dati podobo.
Kadar je lepo, odletim že zelo zgodaj. Vse je potopljeno v gosto senco, ki jo predirajo le sijoče pike mestnih luči. Dvigam se in brž ko se izvijem iz dna doline, se prične prostorje svetliti, sprva le za spoznanje. Le kovinska pesem motorja reže mirno ozračje in povsod pričujočo tišino. Na višini 2000 metrov začenjam razločeva ti obrise Alp. Proti vzhodu se na obzorju svetlika, če pa pogledam proti zahodu, je še vse potopljeno v noč, Rišem velike kroge in pred seboj imam zdaj noč, zdaj svetlobo, ki še ni svetloba, pa tudi ni več noč, Spodaj v dolini še svetijo luči po hišah in vaseh, 2500 metrov. Obzorje je že svetlejše, prvi ognji ugašajo, Rodan vijuga ovinkasto nit v črnilo tam zadaj. 3000 metrov. Bledo rumena svetloba poplavi prostorje, ki me obdaja. Vidim kako se užigajo prvi žarki, prihajajoči iz neizračunljivih dalj. Kakor velike bleščeče ceste hite čez nebesni svod. Na zahodu je še vse črno, toda čutim moč svetlobe, ki preganja noč v zatonu. Ritem svitanja se stopnjuje. Vrhovi vstajajo iz sence in privzemajo znane oblike. V hipu so skale in ledovi na Dent Blanche, Matterhornu, Monte Rosi, Blümlisalp, Finsteraarhornu in Balmhornu rdeči in rožnati. S to rdečo in rožnato barvo se obarvajo krila letala in celo moja obleka prehaja v rožnato in rdeče. Prvi žarek se me dotakne. Neverjetna samota. Kljub hrupu motorja občutim tišino. Nebo je modro, mirno. Zemlja je siva, dan je pogasil vse ognje. Neprimerljivo zaznamovanje prostorja, samote tisočletnega mehanizma, ki giblje svetove, nerazložljive natančnosti nebeških ur. Zaznavanje vsega tega, česar človek nikoli ne bo mogel razumeti. Vé, kako se stvari dogajajo, ne vé pa, zakaj. Zgrabi me želja, da bi poletel še više, do 5000 metrov, do tiste praznine, od koder lahko vidiš krivino zemlje, od koder postanejo gore majhne, od koder lepo vidiš čez meje. Vse posta ne majceno in obzorje se izgubi v mréu, ker se združujeta in stapljata zemlja in nebo. Skrivnostna lepota sveta.
Toda zapustiti moram lepo svetlobo in se spustiti, priti do Petersgrata, Blümlisalp in ledenika Kander, kjer spet najdem senco, mráz, skoraj noč. Dotaknem se zmrznjenega trdega snega, ki hrešči pod smučkami kot granit. Potegnem letalo do vrha strmine, pustim motor še nekaj časa teči, potem pa ga ustavim. Objame me tišina, tokrat popolna. Ne šuma ne vetrca. Raztovorim letalo, odletim.
V Sionu spet natovarjam. Znova vzletim na veliki asfaltni stezi. Tokrat najdem sonce že na višini 2500 metrov. Na ledeniku isti mir, ista tišina, toda sedaj je tu sonce, ki ogreva pokrajino. Šele po tretjem potovanju, približno ob 7. uri zjutraj odprem vrata koče, kjer najdem oskrbnika, ki me že čaka. Skupaj popijeva skodelico kave. Potem odletim spet dvajsetkrat, petindvajsetkrat na dan. Občudujem vztrajnost malega motorja, letala, mehanizma, ki se upira mrazu, vročini, naporu, ki nikoli ne potrebuje počitka. Letalec pa se zvečer pogosto kar zgrudi od utrujenosti in se pogrezne v težak spanec.
Sezona gre h koncu, bliža se jesen, koča bo kmalu gotova. Ko nekega dne odhajam, odkrijem na ledeniku navezo dvanajstih alpinistov. Zdi se, da me kličejo z živahnim mahanjem in znaki. Približam se in ker poznam ledenik Kander po dolgem in počez, pristanem tik ob njih. Roke stegujejo, na ustih širok nasmeh!
»Ali kaj potrebujete?«
»Hvala nič! Vse je v redu. Želeli smo vam le stisniti roko in vas slikati.
Čez pet minut se ločimo. Obrnem letalo proti Lötschentalu, drsim po mogočnih vesinah ledenika in že sem spet v zraku, svojem najljubšem elementu. Poletim proti koči Hollandia, ledeniku Aletsch, koči Concordia, Grünhornlücke, proti ledeniku Flesch in koči pod Finsteraarhornom. Tu zavijem na desno in se spustim čisto k tlom v dolino Conches proti Briggu in Sionu. Spotoma povsod odkrivam karavane alpinistov in često se ustavim poleg njih samo zato, da stisnem roko ljudem, ki ljubijo naravo to čutim – približno tako kakor jaz! Vrh tega pa mi pomeni slednji pristanek vajo in novo izkušnjo. Pristajam povsod, kjer je le mogoče. Do današnjega dne sem pristal v valiških Alpah več kot štiritisočkrat. In če se primeri nesreča in me pokličejo na letališče ter vprašajo, če teren že poznam, če sem tam že pristal, je tako pridobljen čas in morebiti več kot samo čas.
Jesenski dan v septembru. Koča na Mutthornu je končana. Vrata, okna, polkna, vse je na mestu. Naj kar prideta zima in veter! Večer pred otvoritvijo mi telefonira Ulrich Imboden iz Saint-Nicolasa in me vpraša, če je vse v redu in če sem pripravljen za polet. Oblačno je. Že nekaj dni čutim po nevidnih znakih, da gre izredno zaporedje lepih dni h koncu. To so stvari, ki jih letalec, vajen Alp, občuti nekako tako, kot zasluti dober voznik naproti prihajajoče vozilo, ko je še za ovinkom. Vendar pa se z Imbodenom domenim za naslednje jutro.
Na prvem poletu nič posebnega. Strop oblakov na višini 4000 metrov. Ob drugem poletu je strop že za 500 metrov nižji, kar mi daje se zadosten občutek varnosti. Ob 10. uri zjutraj začne praznovanje z mašo. Zmeraj bolj grozeči oblaki me naredo razmišljenega, Slutim, da bi mi jo nebo utegnilo zagosti.
Mine še ena ura. Kakor preganjana žival tekam venomer iz koče. Okrog 11. ure zagledam spodaj na ledeniku približno 4 kilometer od nas gosto meglo. Vrhova Blümlisalp in Balmhorna sta zavita v sivo predivo. Na Petergratu ni nobenega prostorčka več med oblaki in tlom. Treba je delati naglo. Pomembno pomignem Imbodenu, ki je pravkar povzel besedo in je ne more kar na lepem spustiti, Pomigne mi, češ da je razumel, vendar posveti govorništvu skoraj še deset minut. Neurje pa teh deset minut ni izgubilo. Megla je že čisto blizu nas in pleza navzgor v gostih zavojih. Pričenja drobno snežiti. Oblaki se nižajo, megla pa viša. Primež se stiska.
Ob vzletu bi si bilo zmeraj treba zagotoviti povratek. Tukaj to ni lahko! Naj se dotaknejo oblaki novega terena, kadar sem v zraku, naj se dve plasti združita, pa sem zaprt v kumule, vse težke od snega, in v hipu oslepljen. Vzletim z vsem plinom. Dvignem se nad megle in plujem nad njim, tako da se jih skoraj dotikam. Nad seboj imam še približno 100 metrov prostega zraka, toda malo niže se lijak zapira. Na kratko obračam in zletim nad kočo. Vidljivost je še tolikšna, da bi lahko pristal. Toda tisti hip zagledam visoko zgoraj na desni nad Petergratom okno. To so vrata – morebiti odprta v Lötschental, 2 kilometra pred menoj. Toda ko pridem tja, je zastor že spet padel. Naredim nov polkrog in se z vso hitrostjo zapodim proti dvigajoči se megli. Še pred njo sem pri koči, za kakih deset sekund sem jo prehitel. Še preden ugasnem motor, je megla okoli naju. Vse se je zaprlo, obzorje je neprepustno zatrpano. Dež, pomešan s snegom, naju slepi, s Piperja curlja. Ne kaže nama drugega, kot da praznujeva naprej. Vendar me prav nič ne veseli.
Zapiha veter, sunki stresajo stene, streha drhti in stoka. Venomer hodim ven v skrbeh zaradi divje vihre, in ki se zaletava v krili in muči krmila. Zabijem v trdi sneg debele kole in z vrvmi priklenem letalo k tlom. Dan mineva, ne da bi se zjasnilo. Uro za uro hodim pometat mokri sneg, ki se kopiči na krilih. Zvečeri se. Pripravimo letalo za noč. Za trenutek poženem motor in še enkrat olajšam krili snežne odeje. V koči, na, toplem in v zavetju, začutim, kako zelo imam rad to letalo, na katero je navezano moje življe nje dan na dan, dlje kot leto dni. Bojim se za avionček, kar pri srcu me stiska, ko vem, da je izročen na milost in nemilost snegu in mrazu. Zaman se trudim zaspati. Prisluškujem vetru in skoz okno gledam nebo.
Okrog polnoči vidim pred seboj zvezde. Zopet stopim iz koče do Piperja. Pod mojimi koraki hrešči sneg, zmrzuje. Voda in zmrznjeni sneg sta prevlekla krili s hrapavim, težkim oklepom. Ali bo treba čakati, da sonce stopi led?
Ob petih zjutraj poskušava z nohti praskati, požled. Strgati morava previdno, da ne raztrgava platna. Očistiva tudi propeler in dolgo ogrevava motor. Ker poznam dolžino ledenika (pred seboj imam skoraj 3 kilometre vzletne steze), tvegam kljub težkim krilom, Letalo se odlepi od tal že pri pičlih 70 metrih. Letim v višino, iščem sonce, kakor da bi moralo biti tam, gori topleje. Stara zgodba o Ikarju in njegovih voščenih krilih, ki so se stopila v soncu! Led se v koscih trga s kril. Videti je, kot da seje letalo kristale.
