V dolini Chamonixa se je 13. avgusta 2026 zgodilo nekaj, kar skupnost gorskih vodnikov vedno znova najtežje sprejme. Jules Buteau, 26‑letni vodniški aspirant, ki je svoje prve korake v poklicu naredil v Millau, je umrl med vodenjem strank na Aiguille du Génépi v sektorju Tour, ko so ga med vzponom zadeli kamni skalnega podora. Bil je na smeri, ki jo je dobro poznal, v pogorju, ki ga je imel rad, v poklicu, ki ga je šele zares začel živeti.
Ob nesreči je alarm sprožil alpinist. Posadka reševalnega helikopterja PGHM je Julesa dvignila iz stene in ga prepeljal v dolino, na DZ des Bois. A v takih trenutkih je helikopter le tihi zaključek zgodbe, ki se je končala prehitro.
Jules je bil eden tistih mladih vodnikov, ki so v gore vstopali z odprtostjo, z radovednostjo, z željo, da razumejo vse njihove plasti. Njegovi prijatelji pravijo, da je »adorait toutes les facettes de l’alpinisme« — da je ljubil vse obraze, vse razsežnosti, vse odtenke tega sveta: od plezanja do snega, od vodenja do učenja, od tehničnih smeri do preprostih tur, kjer je bil najpomembnejši stik z ljudmi. Bil je na začetku poti, ki je zahtevala predanost, potrpežljivost in srce. In prav to je imel.
Skupnost v Chamonixu se je zbrala v tišini. Njegovi prijatelji so odprli skupino za obveščanje, družina je prosila, naj namesto cvetja pošljemo spomine, fotografije, besede. Pogreb bo 18. avgusta v Bonnevillu, sledila bo večerna slovesnost v Mieussyju — krajih, ki so bili del njegovega življenja.
Pogorje Mont Blanca je letos drugačno. Vročinski valovi so razrahljali stene, permafrost se tali, police razpadajo. Skalni podori niso več redki, temveč skoraj vsakodnevni. Le dan pred Julesovo nesrečo se je na severni steni Aiguille du Midi proti vznožju stene zgrmelo približno 15.000 kubičnih metrov gmote, ki so zdrsnile vzdolž žičnice. Geologi opozarjajo, da se masiv spreminja hitreje, kot se lahko prilagodi in umakne človek. Vodniki se tako znajdejo v svetu, kjer se nevarnost ne skriva več v težavnosti smeri, temveč v nestabilnosti same gore.
