Večer, 24. junij 1976
Jutri gre zares!
1. MARIBORSKA ALPINISTIČNA ODPRAVA KAVKAZ ’76
Večmesečne priprave mariborskih alpinistov bodo jutri končane: jutri zjutraj bo deset že nekoliko odraslih fantov poletelo z mariborskega letališča v Beograd in od tam v daljni Kavkaz.
Te dni so fantje izdali bilten št. 1, v katerem so podrobneje spregovorili o tej prvi mariborski odpravi, predstavili pogorje, v katerem bodo skoraj mesec dni, razčlenili denarni del odprave ter se poimensko predstavili. V biltenu so objavili tudi oglase mariborskih delovnih organizacij, ki so na tak način prispevale denar za uresničitev te velikopotezne akcije.
Jutri bo šlo torej zares: Danilo Škerbinek, Boro Jerabek, Milan Meden, Štefan Senekovič, Marjan Curk, Edi Drofenik, Matjaž Zanoškar, Franček Vogelnik, Bogdan Pavlin in Inko Bajde bodo odpotovali svojemu cilju naproti, ta cilj pa je visok nič manj kot 5.208 metrov.
Fantje, srečno!
M. C.
Smer sedmice
CELJSKI ALPINISTI SO V SOBOTO, 12., IN NEDELJO. 13. JUNIJA, OPRAVILI LEPO ŠTEVILO VZPONOV, OD KATERIH VELJA OMENITI DVE NOVI PRVENSTVENI SMERI V MALI RINKI IN NEKAJ TEŽJIH PONOVITEV V JULIJCIH.
Franček Knez in Jože Zupan sta desno od Dušanovega stebra (vstop v Turškem žlebu) preplezala osrednji steber žleba – novo smer ocene III do IV+, ki sta jo imenovala “smer sedmice”. Knez in Zupan se nista zadovoljila le s prvenstvenim vzponom, ki sta ga opravila v soboto, pač pa sta naslednji dan speljala še eno novo smer, in sicer direktno v Mali Rinki, ki poteka v ravni črti od vznožja stene do vrha. Smer, ki sta jo ocenila s III. do IV. težavnostno stopnjo (pri tem velja omeniti, da sta ocenjevala le prosto plezanje in v steni pustila komaj dva klina – (ostale sta izbila), poteka med vzhodno in Igličevo smerjo.
Marjana Šah in Tomaž Žuntar sta preplezala vzhodno smer. Ženska naveza AO Celje v zasedbi Marjana Šah in Irena Tič pa je v nedeljo opravila vzpon po Igličevi smeri. Naveza Deželak in Lesjak je v Julijcih ponovila Comicijev raz Jalovca in Jesihovo v Šitah, medtem ko sta Čanžek in Palir preplezala izredno težko smer v Šitah, imenovano JLA (V, VI), 800 m stene.
Uspešen plezalni tabor so alpinisti AO Celje dopolnili še z izpiti za člane GRS, ki so jih opravili Geršak, Gabrovšek, Črepinšek ter brata Zagožna.
I. B.
USPEŠNA DEJAVNOST KOROŠKIH ALPINISTOV
V 15 letih 3000 vzponov
Po daljšem premoru smo zopet dobili zajetnejše pismo od koroških alpinistov, v katerem poročajo o svojem delu. Pa poglejmo kaj vse so storili v tem času.
Treningi in vaje za slušatelje celotne alpinistične šole, ki jih imajo vsak dan na Ravnah in Prevaljah, odlično dopolnjujejo program koroških alpinistov. Samo v zadnjih štirinajstih dnevih so opravili več kot 70 vzponov v plezalnem vrtcu Šmohorice in Male Raduhe. 12. in 13. junija so ponovili nekaj težjih in lažjih smeri Savinjskih in Kamniških Alpah. Tako sta Viktor Povsod in Irena Grajzer (AO Črna) plezala steber v Štajerski Rinki, Drago Horjak in Rok Zagernik Szallay-Gerinov greben v Turški gori, Engelbert Vravnik in Milan Kolar (AO Mežica) direktno smer v Štajerski Rinki, naveza Branko Verbole (AS Prevalje) in Janez Žalig (AO Ravne) pa Igličevo z Debeljakovo varianto. Teden dni pred tem je Branko Verbole opravil še solo vzpon po južnem razu Pece.
Strokovna komisija za alpinizem pri ZTKO Ravne na Koroškem je od 18. do 20. junija organizirala tečaj na Okrešlju. Poleg tega so izdelali zelo obsežen program razvoja alpinizma v občini Ravne, iz katerega je med drugim razviden tudi podatek, da organizirana alpinistična dejavnost na koroškem obstaja že več kot 15 let in da so v tem času alpinisti opravili skupno blizu 3000 vzponov vseh težavnosti – doma in v tujini.
I. BAJDE
Ustanovljeno planinsko društvo Sladki vrh
Enajstega junija so na ustanovnem občnem zboru na Sladkem vrhu ustanovili planinsko društvo – že 138. društvo v Sloveniji. Že leta nazaj je obstajala želja, ki se je s časom spremenila tudi v potrebo po ustanovitvi društva tik ob naši severni meji, Sladkogorski ljubitelji gora so doslej gostovali pri raznih društvih v Slovenjji, predvsem v mariborskih. Ustanovitev društva je narekovala vse večja potreba delovnih ljudi in mladine do tovrstne rekreacije, kar dokazuje več kot sto članov, kolikor jih šteje društvo ob ustanovitvi.
Ustanovnega občnega zbora se je udeležilo veliko gostov iz drugih planinskih društev ter s planinske zveze Slovenije, pa tudi predstavnikov družbenopolitičnega življenja, ki so vsi podprli akcijo ustanovitve novega društva.
Na občnem zboru je bila izredno živahna razprava o Ribniški koči na Pohorju, ki naj bi jo prevzelo v upravljanje PD Sladki vrh. Prav ta koča, ki je še vedno zaprta, bo največja preizkušnja za mlado društvo, saj bosta obnova in vzdrževanje koče terjala veliko naporov, dobre volje in ljubezni do naših gora, da bo koča znova dajala zatočišče planincem.
V. POHOREC
Izkaznice za mladinske vodnike
Mladinska komisija pri PZS bo podelila vsem mladinskim vodnikom izkaznice, da bodo vodniki laže uveljavljali svoje pravice. Seveda bodo prejeli izkaznice le aktivni mladinski vodniki. Zato naj vsa društva takoj pošljejo mladinski komisiji seznam aktivnih mladinskih vodnikov; seznam mora vsebovati podatke vodnika, njegovo sliko in številko vodniškega znaka.
Ratitovec
Ni naključje, da so Ratitovec vključili kot najnižjo goro v planinsko pot prijateljstva treh dežel – Furlanije-Julijske krajine, Koroške in Slovenije. V tem ko je 24 vrhov od tridesetih, kolikor jih šteje ta pot, višjih od 2000, pet pa jih celo presega 3000 metrov, jih šteje Gladki vrh na Ratitovcu le 1666. Zakaj se je torej ta “skromni” vrh znašel v družbi takih “mogočnikov”? Zato, ker je Ratitovec tako bogat čudovitega gorskega cvetja kot le malokatera gora. Na Ratitovcu so zlasti razširjene bele planike, črne murke in rdeč rododendron, kar daje Ratitovcu enkratno lepoto.
Za razliko od drugih koč vodijo na Ratitovec samo peš poti – iz vseh dolinskih izhodišč so do vrha tri ure hoda. Najpogostnejši pristopi so iz Železnikov čez Prtovč, iz Jesenovca skozi Plenšak in Prtovč, iz Zalega loga, iz Sorice, s Soriške planine ali iz Bohinjske Bistrice. Do vseh navedenih izhodišč vozijo avtobusi, kraji pa so – razen Bohinjske Bistrice – drug za drugim nanizani v mikavni Selški dolini. Z osebnimi avtomobili pa se je moč koči še bolj približati: do gorske vasice Prtovč, ki leži 1100 metrov visoko, je namreč speljana ozka cesta, in iz Prtovča je do Ratitovca še uro in pol hoda.
Z Ratitovca je bera izletov nekolikanj slabša; Ratitovec je le povsem odmaknjena gora Julijcev, ki se je od vseh potegnila najdalj na vzhod. Prijetni so krajši izleti na druge vrhove Ratitovca: Kosmati vrh (1642 m), Altemaver (1678 m) in Kremant (1654 m); daljša tura vodi le proti Soriški planini in Črni prsti ter dalje v osrčje Julijcev.
Odmaknjenost od osrednjih Julijcev pa se obrestuje z nepozabnim razgledom na vse strani. Z Ratitovca je moč videti Julijce, Karavanke, Kamniške in Savinjske Alpe, v bližnjih nižinah so gozdna Jelovica in Škofjeloško hribovje, pogled sega globoko v Selško dolino in pa daleč v gorenjsko ravan – vse od Kranja do Ljubljane.
Leta 1952 so planinci iz Selške doline na Ratitovcu zgradili skromno planinsko kočo, ki so jo 16 let kasneje razširili. V koči je deset postelj v sobah in 27 skupnih ležišč v Koča je odprta od 1. maja do pričetka glavne sezone ter po koncu sezone tja do novembra ob sobotah, nedeljah in državnih praznikih, v glavni sezoni (letos od 15. junija do 15. septembra) pa neprekinjeno. Ne prezahtevni planinci bodo zadovoljni z vsem, kar jim bodo v koči ponudili, saj izbira dobrot ni ravno skromna. Kočo upravlja planinsko društvo za Selško dolino, 64228 Železniki.
Prek Ratitovca vodi troje veznih poti: že omenjena pot prijateljstva, razširjena slovenska planinska pot (Ratitovec je obvezna točka) in pa loška planinska pot. In ker je Ratitovec izjemno bogat cvetja, pripravljajo odlok o ustanovitvi krajinskega parka Ratitovec, s čimer bi preprečili vsak nadaljnji poseg v ta prelepi svet skrajnega vzhodnega okrajka Julijcev
MILAN CILENŠEK
