Jutro, 13. september 1941
Ljubljana, 12. septembra 1941
»Vojska kralja Matjaža«
Kakor smo včeraj beležili, sta pravkar izšli dve dvojni številki našega starega in vedno pomlajenega planinskega glasila. V številki 5, 6. je na uvodnem mestu objavljen naslednji kratki članek, ki se nanaša na ustanovitev Ljubljanske pokrajine v okviru Kraljevine Italije in pravi: »Naši planinski organizaciji je zajamčeno v bodočnosti prosto udejstvovanje. Slovensko planinsko društvo bo stopilo v stike z močno italijansko planinsko organizacijo Centro Alpinistico Italiano in bo z vsemi močmi še nadalje pospeševalo razvoj planinstva v Ljubljanski pokrajini.«
Ta dvojna številka je posvečena planinskim zanimivostim v okviru Ljubljanske pokrajine. Josip Wester nam opisuje Slivnico (1114 m) nad Cerkniškim jezerom. Notranjsko Golico bi lahko nazvali to razgledno goro, ker je malone gola, vsaj na južnih in zapadnih rebreh, prav v nasprotju z njenim južnim protivnikom, z gosto poraslim Javornikom. Med obema tema branikoma se razprostira širna Cerkniška kotlina, v suhem letnem času divno zelena, mestoma obdelana ravnica, ki jo od pozne jeseni do zgodnjega poletja krije vodna gladina, sloveče Cerkniško jezero. S Slivnice je sijajno razgledišče na vso Cerkniško kotlino. Pa tudi ljubitelj cvetlic ne bo prikrajšan, če posetl Slivnico o pravem času. Posebnost Slivnice je zlasti koren (asphodelus albus), rastlina, ki je dala ime asfodelskim livadam grškega podzemlja.
O lepotah Iške, ki jih »skoraj ni mogoče opisati«, poroča v daljšem članku ižanski rojak in ljubljanski odvetnik dr. Tone Zupančič. Nanizal je celo vrsto vabljivih zanimivosti.
Tja doli v premalo znano kočevsko deželico nas pa povede dr. Arnošt Brilej, ki nam zajetno predstavlja goteniški Snežnik (1289 m), najvišji vrh v Ljubljanski pokrajini, ki že zato zasluži nekaj pozornosti. Poleg tega je tako odmaknjen od vsakdanjega trušča in tako pozabljen in neznan samuje daleč doli na robu Slovenije, da je pisec res dobro storil, ko nam ga je otel pozabi. Goteniški Snežnik leži dobrih 20 km južno od Ribnice, ki jo zlasti kolesar zlahka prevali, ker vodi dokaj dobra cesta sprva skozi vesela ribniška naselja, nato pa skozi prelepe gozdove, ki se menjavajo z napol planinskimi lokami in košenicami. Vsa ta pokrajina ponuja dovolj hrane in užitka za oči, pljučem pa na pretek čistega, po smoli, smrečju in cvetju duhtečega zraka. Za Rakitnico se nehajo vasi, ki dotod skoraj strnjeno leže ob cesti. Ob jame jo nas senčnati gozdovi: tja do Grčaric, kakšnih 7 km daleč, ni razen samotne lesne industrije v Jelendolu nikakega naselja. Čudovita samota naj bi poslej privalbjala čim več slovenskih Izletnikov.
V podzemski svet nas vodi Pavel Kunaver. Prijatelj, ki premišljuješ, kam bi usmeril svoje korake in izlete, ne pozabi, da pripada Ljubljanska pokrajina v pretežni večini kraškemu svetu! Kako lepa je ta zemlja na svojem površju pravi pisec, to je v zadnjih mesecih že marsikdo doživel, ko se je povzpel na samotne in tihe vrhove Krima, divnega vrha Slivnice, Velike in Male gore in na vrhove tam okoli Kočevja. Toda Kras ima poleg svojega površja še svoje lepote v notranjosti, skriva v mogočnih skladih apnenca velike jame in prepade in po čudovito zavitih in še večinoma neznanih potih vodi tam globoko spodaj kraške reke. Res se je mnogo jam preiskalo, a marsikod so bili to le kratki obiski maloštevilnih ljudi, večini naroda pa je skrivnostni svet ostal še vedno neznan. Spoznajte ga za prvo silo po zanimivem opisu in verjetno bo podzemski Kras zvabil v svoje skrivnostno kraljestvo še marsikaterega novega jamarja. Odkril bo mnogo več, kolikor se da povedati v kratkem opisu.
Viktor Pirnat nam opisuje gorjanske kosce, Anton Farkaš opisuje izlet na Kurešček, Marijan Lipovšek je začel opisovati Menišijo in Bloško planoto, Jože Zupančič pa nam predstavlja sloveče Polževo v jeseni, ko je posebno lepo in vabljivo.
Vsi ti opisi so opremljeni z izbranimi slikami, ki so same po sebi zanimive in učinkovito izpopolnjujejo posamezne opise. Tako nam je dvojna številka »Planinskega Vestnika« v znatnem delu vseskozi zanimivo opisala planinski svet v Ljubljanski pokrajini, kjer idealno in vneto nadaljujemo, kar smo že davno začeli v svoji nezlomljivi ljubezni do lepe domovine.
Slovensko planinsko društvo ima v Ljubljanski pokrajini pet podružnic (pred vojno jih je imelo 31); koči ima dve: staro na Mirni gori in novo v Iški (prej je imelo 68 koč in domov). Naj bo kakorkoli, ostala je stara podlaga za novo delo!
