Slovenske novice, 10. december 2021
Zdravnik in gorski reševalec Jurij Gorjanc dela na enem najboljših kirurških oddelkov v Avstriji.
Čeprav krivulja okužb s koronavirusom kaže na morebiten upad, se v bolnišnicah in na intenzivnih oddelkih vrhunec epidemije šele približuje. Kljub grozljivi situaciji pa se ob zelo slabi precepljenosti, po čemer smo med najslabšimi v Evropi, peščica državljank in državljanov še vedno zelo glasno in s protesti upira ukrepom, predvsem cepljenju in samotestiranju učencev v šolah.
Po drugi strani pa je v naši sosednji državi, Avstriji, kjer doživljajo popolno zaprtje države, tako imenovani lockdown, veliko bolj mirno. Zakaj je tako in zakaj se vsaj v teh najtežjih trenutkih ne moremo zgledovati po naši severni sosedi? Za mnenje smo poprosili dr. Jurija Gorjanca, 50-letnega zdravnika s Prevalj, specialista splošne in abdominalne kirurgije, ki že deset let živi v Celovcu in dela v bolnišnici Usmiljenih bratov v Šentvidu ob Glini, na enem od najboljših kirurških oddelkov v Avstriji. Čeprav ima kot kirurg ogromno dela, se je rade volje odzval.
Glava v pesek
»S težkim srcem opazujem, da v Sloveniji hitro dobi pozornost vsak, ki ima pet minut časa, da udriha proti ukrepom za zajezitev epidemije. Kot bi si sami žagali vejo, na kateri sedimo. Zakaj imamo tako zakrknjena srca, ko umirajo naši sodržavljani? Dokazano je, da necepljeni širijo epidemijo bolj kot cepljeni, samotestiranje v šolah za normalno mislečega ni problem. To ni invaziven poseg, da bi ga otroci doživljali kot travmo, kvečjemu se lahko s tem naučijo odgovornega ravnanja. Ena palčka v nos pač ne more biti problem, tu gre za vse kaj drugega, za nasprotovanja, preobračanje pozornosti in iskanje težav tam, kjer jih ni,« je prepričan zdravnik, ki je tudi odličen alpinist in gorski reševalec.
Leta 2000 je bil zdravnik na odpravi Dava Karničarja, ko je kot prvi na svetu smučal z vrha Everesta, leta 2012 se je v odpravi pod vodstvom Grege Lačna povzpel na osemtisočak Broadpeak.
Prav tako je kritičen do tistih, ki zanikajo uspešnost cepljenja: »Sem sicer samo kirurg in znam operirati, za virus so drugi strokovnjaki. Res pa je, da tudi jaz z zanimanjem spremljam epidemijo in nove podatke o virusu. Cepivo proti covidu dokazano zmanjša število obolelih, število težkih potekov in število smrti. To je dokazano in vedno znova dokazljivo, in sicer na vedno večjem številu ljudi. Zanikanje tega dejstva ni nič drugega kot tiščanje glave v pesek, da ne uporabim še kakšnega ostrejšega izraza, ker gre pač za preživetje. Med seboj smo bolj povezani, kot si mislimo, in moramo si želeti dobro, druge opcije ne vidim.«
Avstrijci se ne upirajo brezglavo
Dr. Gorjanc je prepričan, da bi bilo dobro, če bi se Slovenci psihično pripravili na lockdown, če bo zaradi neizboljševanja stanja potreben. »Zdi se mi, da Slovenci potrebujemo več časa, da ponotranjimo neke ukrepe, ki mejijo na ukaz. Ampak zdaj je neke vrste vojna situacija. Zanimivo se mi zdi, ko opazujem Avstrijce, ki so zunaj epidemije načeloma v socialnem smislu kar precej samoiniciativni. Morda se zdi paradoksalno, da ob tem dejstvu večina razume lockdown in ga sprejema.
Manj se brezglavo upirajo. Morda zato, ker vedo, da bo potem lažje, drugače oziroma prej spet vse po starem. Slovenci, takšno je moje mnenje, smo v večini socialno nekoliko bolj pasivni ali apatični do občepolitičnega dogajanja v normalnem času, ko pa je treba jamrati in protestirati, vidimo v tem neko možnost za dodatno identiteto. Nekoliko nerazumljvo, vsaj meni, čeprav poskušam najti kakšno razlago tudi za takšno stanje. Zdi pa se mi škoda, da nismo zdaj aktivno za rigorozne ukrepe, ker bi od tega vsi imeli učinek sprostitve ukrepov veliko prej.«
V lasti Cerkve Bolnišnica v Šentvidu ob Glini (St. Veit/Glan) je ena od 23 bolnišnic v lasti Cerkve v Avstriji, ki več kot 150 let delujejo v sistemu javnega zdravstva. Imajo koncesijo ministrstva za zdravje. Bolnišnice v lasti cerkvenih redov so v Avstriji druga najmočnejša veriga bolnišnic, takoj za osnovno mrežo zdravstva državnih zdravstvenih zavodov.
Odgovora, zakaj se državi tako močno razlikujeta po dojemanju epidemije in zakaj je v Sloveniji stanje tako porazno, še ni našel. Po njegovem mnenju situacija v političnem smislu mnogim zbuja zamero, ta pa je, kot pravi, dolgoročno neracionalno in neproduktivno čustvo, ki v tistemu, ki jo goji, vodi v samopomilovanje in jamranje ali kritiziranje drugih. »Vsako obtoževanje kaže na nesposobnost za prevzemanje odgovornosti. Zdaj res nismo v situaciji, ko si lahko privoščimo bežanje od odgovornosti, pravzaprav nismo v taki situaciji nikoli oziroma naj v njej ne bi bili. Zdaj, v času epidemije, pa sploh ne.«
Delajo brez omejitev
Kot zdravnik ima seveda v času epidemije več dela kot prej. »Kar veliko kolegov je na bolniškem dopustu, zato smo razporejeni na več delovnih mest hkrati. Imamo covidni oddelek z 20 navadnimi in tremi intenzivnimi posteljami, z njimi se ukvarjajo kolegi internisti in intenzivisti. Mi kirurgi zaenkrat operiramo le na dveh mizah, pred epidemijo smo na treh. Operiramo pa še vse bolnice in bolnike, tudi nenujni in neonkološki program. Vprašanje je, kako dolgo še. Seveda so predvsem vsi onkološki bolniki takoj oskrbljeni,« opisuje svoje delo na, kot pravi, enem najboljših kirurških oddelkov v Avstriji. Gre namreč za katoliško bolnišnico, kjer je poleg znanja oziroma znanosti pomembna še duhovna komponenta življenja, tako za bolnike kot – kdor želi – tudi za zaposlene.
Dr. Jurij Gorjanc je docent na področju kirurgije na Medicinski fakulteti v Ljubljani in vodja Herniološkega združenja Slovenije pri Slovenskem zdravniškem društvu.
Tudi njegovo osebno življenje v lockdownu ni zelo drugačno od siceršnjega, saj že od nekdaj večino časa preživi v bolnišnici, vikendi pa so posvečeni goram in plezanju. »Alpinizem je kot nekakšna rešilna bilka pred zelo stacionarnim delom v bolnišnici. V gorah se regeneriram, ohranjam kondicijo, ki mi pomaga pri operacijah. Za osemtisočake pa ni več časa. Neizmerno sem hvaležen, da sem imel letos poleti po dolgem času skupaj tri tedne dopusta in sem lahko stal nad 7000 metri nadmorske višine, zdaj ga spet nekaj let ne bo,« pripoveduje. Se bo pa vedno našel čas za plezanje v domačih koroških gorah, v Raduhi in Peci.
Tina Horvat
