Bohinjske novice, avgust 2006
Odpira nova koča se planinska, raduje vsa dolina se Bohinjska
Te besede, ki so v juliju pred 112 leti naznanjale odpiranje prve koče Slovenskega planinskega društva na planini Za Liscem pod Črno goro, so se potrdile tudi tokrat. Z več kot 600 planinci in prijatelji gora iz Bohinja in od drugod je potekalo v nedeljo, 16. julija 2006, slavnostno odpiranje nove Orožnove koče. Prvi predsednik SPD prof. Fran Orožen je bil simbol, okrog katerega se je združilo veliko zagnancev, ki smo z obilo bohinjske trme obudili zgodovino.
Sam sem delal, kot sem mogel, predvsem v spomin na staro mamo Ivano, ki je bila kot 20-letno dekle v letih 1901 do 1905 skupaj s svojim očetom prva stalna oskrbnica nekdanje Orožnove koče. Mnogi, tako darovalci kot prostovoljci, vključno s predsednikom Planinskega društva Bohinjska Bistrica, so bili pravi zmagovalci tega planinskega podviga. Koča je podobna prvotni, je lepo oblikovana, znotraj je prava lepotica, zlila se je s svojim okoljem, kot da je stala tam ves čas. Za to sta poskrbela projektanta Milan Sorč in Miha Kajzel ter glavni mojster-cimperman Franc Rozman-Jevoduvc in številni drugi.
Pokojni alpinist in publicist, naš rojak Tine Mihelič je zapisal: “V Bohinju se je vse začelo. Zgodovina človekove prisotnosti v gorskem svetu se v Bohinju ne meri le v stoletjih, temveč v tisočletjih.”
Sedaj so tudi v dokaj zapuščenih Južnih Bohinjskih gorah ustvarjeni pogoji, da se bo ta prisotnost nadaljevala. To dokazuje množica obiskovalcev, starejših in mlajših, tudi številne družine z otroki. Vsi so bili veseli, uživali v lepem vremenu, prijaznem sprejemu in programu, ki so ga pripravili člani planinskega društva. Srečal sem ljudi, ki so z obiskom novo koče naredili svoje osebne podvige, bodisi zaradi let, bolezni ali po prestani operaciji. Tega velikega dogodka niso želeli zamuditi. Nekaj takega sem čutil tudi sam in poleg domačih povabil k novi koči tudi sošolce z jeseniške gimnazije. Vabilu se je odzval tudi naš profesor angleščine, ki je znan gorniški publicist, Stanko Klinar. Nad vsem je bil navdušen.
Skrb, pridnost in iznajdljivost, kot jih je pokazalo pri gradnji koče PD Bohinjska Bistrica s svojim gradbenim in upravnim odborom, je bila vidna tudi pri uradni otvoritvi. Že ob prihodu so po starih šegah oblečene majerice delile čaj in žganje, kasneje pa še golaž, pivo in domače slaščice. V tej vlogi so nastopale članice društva Marta Odar, Minka Pfeifer, Minka Rozman, Slavica Stare in Branka Zupanc. Golaž je skuhal Stane Šintler, trgovina Lipa je darovala meso. Razdelili so 500 porcij okusnega golaža. V koči sta gospodarila Ciril Rozman in Branko Bijol, ki bo skupaj s hčerko Tino, tajnico našega planinskega društva, prevzel prvo izmeno skrbništva v novi koči. Podobno se je zgodilo nekoč.
Že od daleč so h koči vabili zvoki sedaj že tradicionalnega Mohant benda Radeta Kravanja. Bend ima le enega člana in v veliki stari škatli vso potrebno tehnika. Tokrat se mu je pridružilo prikupno dekle, ki je občasno udarjalo na poseben bas, ter Tone Ravnik-Kodrov na frajtonarici, v nadaljevanju pa še harmonikar Tone Kravn-onja-Zapolmač.
Prireditev se je pričela opoldne s slovensko državno himno, ki jo je zapel pevski zbor sv. Nikolaja iz Bohinjske Bistrice pod vodstvom Klemena Langusa. Program prireditve je vodil izkušeni Samo Gardener. Sledil je pozdravni nagovor predsednika PD Bohinjska Bistrica, Lovra Vojvoda, ki je omenil zgodovino koče ter potek gradnje in vse zaslužne.
Planinsko društvu je o tem izdalo posebno zgibanko, v kateri so zapisani vsi darovalci, ki so v različnih oblikah prispevali sredstva za novo kočo, ter vsi posamezniki, ki so jo s prostovoljnim delom gradili. Društvo je poslalo 400 vabil, posebnih razglednic z dvema originalno oblečenima planšarjema. France Štros se je tak pojavil tudi pri koči. Vabilu se je odzvala tudi donatorka Anne Lisse Postma iz Nizozemske.
V starih, lepih “gvantih” sta nas obiskali tudi simpatični ljubljanski gospe, ki smo ju slišali že, ko sta se približevali koči. Nič nista bili v zadregi in sta takoj stopili k mikrofonu. Bili sta strašno klepetavi. Voditelj Samo ju je moral vljudno spraviti od mikrofona, drugače drugi govorniki ne bi prišli na vrsto. “Ljubljančanki”, članici Gledališča Bohinjska Bistrica, Anica Bajt in Stanka Zupan, sta prebrali originalna odlomka, prva o vzdušju ob odprtju koče pred davnimi leti, druga pa Kugyjev zapis o pohodu na Črno prst.
Sledili so pozdravni in zahvalni govori predstavnikov sosednjih planinskih in drugih društev iz Brežic, Trsta, celo iz Varaždina. Med pozdravnimi govorci je bil tudi predsednik Planinske zveze Slovenije Franc Ekar, ki je podelil našemu predsedniku srebrni častni znak. Doletela me je čast, da se v imenu PD Bohinjska Bistrica javno zahvalim predsedniku društva Lovru Vojvoda za vso skrb in delo pri gradnji koče. V zahvalo mu je društvo podarilo spominsko sliko. Slika je simbol vseh graditeljev nove Orožnove koče.
Kočo sta odprla starosta PD Bohinjsko Bistrica, njegov dolgoletni predsednik, Janko Lapajne, ter Peter Orožen, vnuk profesorja Orožna. Nato je župnik Jože Dolenc blagoslovil novo kočo ob pomoči sestre Ancile ter pevskega zbora bistriške fare. Gospod Jože se je zahvalil Bogu za ta izjemni dar planincem in njegovo zaščito graditeljev, ki so zgradili kočo brez nesreč, in s prošnjo, naj tako ostane tudi naprej. Temu naj bi prispeval tudi križ, ki ga je v kočo prinesel njen glavni projektant.
Zakaj nas bo znova in znova vabilo h koči, pa naj povedo še Župančičevi verzi: “A jutri pojdem na goro, da se oči mi napijo višin, daljin, da z bleskom tem naproti pojdem hudim dnem.”
Ivo Janez Cundrič, član PD Bohinjska Bistrica
