Slavko Svetičič – danes:

alpinist iz časa, ko so bila merila povsem drugačna

Ko danes pogledamo rezultate ankete za najuspešnejše alpiniste leta 1991, nas številke skoraj presenetijo: Slavc 193 točk, Marko Prezelj 90, Andrej Štremfelj 61. Za njimi pa imena, ki so danes večinoma že legende: Počkar, Karo, Jeglič, Knez, Rupar, Kozjek, Lukič, Česen, Kajzelj, Ravhekar, itd. … precej več kot dvajset vrhunskih alpinistov, ki so skupaj ustvarili obdobje, kakršnega v Sloveniji verjetno ne bomo več videli.
A te številke povedo nekaj bistvenega: Slavko Svetičič je bil v tistem času razred zase. Ne zato, ker bi bil »močnejši«, »boljši« ali »bolj medijsko izpostavljen«, temveč zato, ker je bil drugačen. Njegov alpinizem je bil izraz notranje nuje, ne sistema, ne kariere, ne sponzorstev. Bil je produkt časa, ko je bil slovenski alpinizem še skoraj povsem neprofesionalen, a hkrati na svetovni ravni najboljši v zgodovini. Svetičič Arhiv …

Slavko Svetičič (1958 – 1995) je bil alpinist, ki je izstopal že v času, ko je bila konkurenca v Sloveniji nepredstavljivo močna. Rezultati ankete iz leta 1991 to zelo jasno pokažejo: njegova prednost pred drugimi ni bila majhna, temveč skoraj dvakratna. To ni bila razlika v točkah, temveč razlika v vrsti alpinizma, ki ga je živel.
Slovenski alpinizem tistega časa je bil še vedno skoraj povsem neprofesionalen, a hkrati na svetovni ravni izjemno močan. Alpinisti so delali v tovarnah, študirali, služili vojaški rok, potem pa odhajali v Himalajo, Patagonijo ali Alpe z opremo, ki je bila daleč od današnjih standardov. Vse je temeljilo na osebni odgovornosti, na klubskem (odsekovem) delu, na improvizaciji in na kulturi, v kateri je bila samokritičnost pomembnejša od samozavestnih dejanj.
V takem okolju je Slavko izstopal, ker je bil popolnoma predan temu, kar je počel. Njegovi vzponi niso bili »le«projekti, temveč naravna posledica njegovega načina življenja. Ni plezal zato, da bi bil izbran za najboljšega — izbran je bil zato, ker je plezal z redko kombinacijo moči, intuicije in notranje nuje. Bil je alpinist, ki je razumel, da je gora prostor resnice, ne dokazovanja.
Ko danes gledamo posnetek (izvrstne oddaje Gore in ljudje) iz minulega časa drobceno Marjeto, skoraj mladega Janeza, človeka, ki ga že dolgo ni več med živimi, a vendar vsake toliko oživi, se zdi skoraj neverjetno, da je lahko tako majhna skupnost ustvarila toliko vrhunskih alpinistov, ki so leto za letom prejemali najvišja svetovna priznanja. A prav v tem je razlika: takratni alpinizem je bil zgrajen na dvomu, na ponižnosti, na tihem delu. Danes pa pogosto beremo o moči, o samozavesti, o napredku — besedah, ki so včasih bližje športnemu marketingu kot gorski resničnosti.
Svetičič je bil predstavnik generacije, ki je verjela, da se človek v gorah ne gradi z močjo, temveč z iskrenostjo. In prav zato je bil izbran za najboljšega: ne zaradi točk, temveč zaradi načina, kako je živel alpinizem. Z današnjim povsem »(pre)mehkim« načinom vzgoje in nadgradnje bi bilo povsem iluzorno pričakovati, da se še kdaj pojavi »post-zlata« generacija. Prav tako smo že davno izgubili iluzijo, da se bo kdo zavedel, da mora oditi s položaja, čeprav je že prepozno, in da si je treba vedno zastaviti visoke cilje, …