Franc Herle je bil znan predvojni alpinist in alpski smučar – Šport ga je rešil iz Starega piskra – Obveščevalec v Ziljski dolini – Pisma s Koroške
Naš tovariš, 18. september 1986
Na slovenskem Koroškem, v Ziljski dolini, v K-14 Dobrač, so se v začetku 1944. našli trije športniki: Ljubo Grabnar Vrban, planinec in alpski smučar z Jezrskega, Franc Herle – vrhunski alpinist in alpski tekmovalec, študentski smučarski prvak iz Solčave, in Georgij Dvoržak – Džuro, po narodnosti Rus, naraščajnik in telovadec kranjskega Sokola. Ker je bilo v taboriščih na Koroškem mnogo ruskih ujetnikov, je bil partizan Džuro z Gorenjskega poslan na Koroško, da bi z Rusi dobil stike in jih povezal z OF. Džuro se spominja sodelovanja in smrti soborca Franca Herleta: »Kmalu po mojem prihodu na Petelinjek je prišla skupina, ki jo je vodil obveščevalni oficir Franc Herle iz Solčave. Le-ta je bil poslan v Ziljsko dolino iz štaba VKO. Z njim sta bila tudi Jože Štiftar-Božič in še neki spremljevalec. Vrban je vzpostavil zvezo med obveščevalcem Francem Herletom in Fugarjem – Petrom, ki je bil med najboljšimi takratnimi aktivisti. Ker je bil domačin in še lovec, mu je bil teren zelo dobro znan. Franc je skoraj vsak dan prihajal na zvezo v naš šotor K-14 Dobrač ali pa je poslal enega od svojih spremljevalcev po informacije in pošto, če sam ni mogel«.
Rafali na avstrijsko-jugoslovanski meji
»Avgusta 1944 sem imel napovedano javko nad vasjo Lipa. Na javko sta prišla dva Primorca. Zelo previdno sem obšel vse nevarne kraje, kjer so Nemci postavljali zasede, in že prišel na jaso Rikarske planine, ko slišim klic: »Džuro, Džuro!« Kdo neki me pozna na tej samotni planini in se počuti tako varnega, da me na ves glas kliče, sem se spraševal. Kmalu sva se sporazumela in na vrhu jase smo se srečali: Franc, njegov spremljevalec Božič in jaz. Odšli smo preko sedla proti graničarski stezi in nekdanji jugoslovansko-avstrijski meji. Kurirji so uporabljali za svoja pota kar graničarsko stezo do javke. Bilo je lepo, sončno vreme in s kranjske strani – Kranjske gore ali Rateč – so prišle na planino neke ženske, ki so nabirale brusnice ali borovnice. Ena nas je opazila in začela z rokami mahati in klicati, da bi prišli do nje. S Francetom sva šla k njim, da bi zvedela, kaj hočejo. Ena izmed žen je začela pripovedovati, da je njen mož prišel iz nemške vojske na dopust in bi rad odšel v partizane. Rekel sem ji, naj si mož poišče zvezo kar v Kranjski gori in okolici, kjer ni težko najti partizanov in aktivistov. Kmalu sva se vrnila k tovarišem, ki pa niso bili več tam. Božič je pojasnil, da je iz gozda slišal nek sumljiv šum, kot da bi nekdo odprl … zapirač puške. Trdil je, da ga uho ni varalo. Nekdo je predlagal odhod. Imel sem nahrbtnik na tleh. Ko sem sedel, da bi si ga oprtal na ramena, in ko so se ostali že dvignili za odhod, je iz zasede zaropotalo. Franc je zastokal in padel na trebuh, jaz pa sem se preko kotanje skotalil navzdol mimo žensk, ki so vse zbegane kričale: »Bežite, bežite!« tudi ostali trije so skočili vsak na svojo stran, kjer so pač mislili, da je boljši izhod. Šele pozno ponoči sem prišel v naš šotor, kamor sta prispela tudi oba Primorca, brez Božiča. Tako je konec avgusta padel Franc Herle«, je strnil spomine upokojeni profesor telesne vzgoje Georgi Dvoržak – Džuro, ki živi v Ljubljani.
Alpinistični podvigi v Savinjskih Alpah in smučarski izidi
Franc Herle je prvič opozoril nase l. 1939, ko je s Celjanom Dušanom Gradišnikom preplezal severno steno Poljskih devic, ki so dobile ime po Poljski (Poljšakovi) planini pod njimi. Ta vrsta skalnih rogljev nad Robanovim kotom in med Velikim vrhom (2111 m) in Križevnikom (1910 m) je poslednji, najvzhodnejši odrastek osrednjega grebena Savinjskih Alp. Herle je zatem prav tako z Gradišnikom preplezal še severno steno Velikega vrha. Oba pristopa sta bila prvenstvena.
Ljudje, ki so živeli prav v vznožju Savinjskih Alp, so sprva kljub nemški okupaciji lahko še dokaj prosto zahajali vanje in cele koče so bile vse poletje l. 1941 še oskrbovane. Solčavana Franc Herle in Franc Vršnik, ki sta tedaj živela doma, sta se uspela podati v bližnje gore, ko je bil vsak turistični promet že prepovedan; poleti l. 1942 sta prva samostojno ponovila severno steno štajerske Rinke, neposredno zatem pa sta se pojavila pod severno steno Ojstrice. Zvabila ju je vzhodna smer, ki je zaradi mnogih ugank bila med poslednjimi velikimi nalogami v Savinjskih Alpah. Oba sta padla v vojni in za njima je ostal le kratek tehnični opis tega njunega pristopa. Boris Režek je zapisal: » Vsem, ki so kdaj plezali v severni steni Ojstrice, se je dodobra vtisnila mrka podoba skalovja, ki se pne iz osrednje grape navzgor in prehaja potem v gladke, svetle plati ob severovzhodnem grebenu. Vse glavne težave so strnjene nekako v prvi tretjini višine. Zgoraj na plateh je bilo vse očitno; ta, spodnji del pa je bil prav problemsko zapleten.
Takšna plezanja brez sleherne gotovosti o prehodih terjajo vsestransko znanje, najboljšo opremo in popolno telesno in duševno utrjenost. Vse to sta Herle in Vršnik pač imela. Ključno mesto je bil gladek prag, brez vsake opore in špranj za kline. Nikamor drugam ni bilo moč nadaljevati, a čezenj se ni dalo priti. Normalno je bila ta, vzhodna smer, nepreplezljiva, a Herle in Vršnik sta načela novo obdobje v našem plezalstvu; prva sta uporabila vrtalo, da sta v napravljene luknje lahko zabila kline. Ta način sicer ni bil nov, že dolgo so ga uporabljali v drugih apneniških Alpah, a le izjemoma, predvsem v takšnih okoliščinah, na kakršne sta naletela Herle in Vršnik.
Herle in Vršnik sta tako zmogla ta uvodni prag do naslednjega, največkrat preplezljivega prehoda. Ker nista več naletela na podobno zapreko, sta si na polici, ki se vleče s severovzhodnega grebena v osrednjo grapo, že lahko segla v roke.
Žal sta oba mlada fanta morala pustiti svoji življenji v vojni. Pokazala sta pa bila tolikšno mero znanja, odločnosti in vztrajnosti, da bi se gotovo razvila v vrhunska plezalca največjega obsega in bi bila prva poklicana, da rešita še preostale plezalne naloge v Savinjskih Alpah.
Njuna smer v severni steni Ojstrice za ponavljalce ni pomenila več kot navadno V. stopnjo težavnosti, zanju pa je bila višek zahtevnosti. S tem svojim osamljenim uspehom sta si zagotovila pomembno mesto v zgodovini našega vrhunskega plezalstva«.
Pod naslovom »Herletova smer v severni steni Ojstrice« piše Rado Kočevar med drugim naslednje: »Kako težavno, nadčloveško delo sta opravila Herle in Vršnik, se z besedami ne da povedati. Kako je vrtal luknje na mestih, kjer komaj sam vzdržiš ravnotežje, tudi ne vem. Vse to bo razumel le tisti, ki je kaj podobnega doživel. Danes se je lahko dvigniti preko vseh klinov, danes veš, da je na koncu dobro stojišče, ki ga nekaj metrov prej ne vidiš. Strmina in izpostavljenost, skala pa kakor iz betona«.
Franc Herle je bil rojen 1917 v Solčavi. Starši so se ukvarjali z gostilničarsko obrtjo. V družini je bilo sedem otrok, izmed katerih je bil Franc najmlajši. Bil je ljubljenec družine. Oče mu je umrl, ko je bil Franc star štiri leta. Mati je vodila gostilno, ki je bila takrat zanjo edini vir dohodkov. Tako je le s težavo preživljala številno družino. Osnovno šolo je Franc obiskal v Solčavi. Od tu se je šolal v klasični gimnaziji v Mariboru. Po maturi je gojil veliko željo, da bi študiral agronomijo v Zagrebu, mati pa je želela, da bi postal duhovnik. Naposled se je odločil in se vpisal na ljubljansko univerzo, na pravno fakulteto. Bil je dober študent, skromen in odličen tovariš. Že v zgodnji mladosti se je posvetil planinstvu, smučanju in lovu. Nekoč je skrivaj odšel proti Kotličem, se prikradel proti Kamniški Bistrici, kjer je bil na lovu kralj Aleksander, mu z rušenjem skal in streljanjem iz kratke karabinke odvrnil trop gamsov proti Sukalniku. Zaman so ga žandarji lovili in streljali za njim. Živ in zdrav se je po bližnjici vrnil domov. Bil je navdušen smučar in plezalec. Z Gustlom Vršnikom sta avgusta 1941 preplezala novo smer v severni steni Ojstrice. Kadar je bil doma, se je zbrala okrog njega vaška mladina, ki ji je imel vedno veliko lepega povedati. Male šolarje je vodil za seboj in jih po bližnjih nižjih hribih učil plezanja. Pred domačo hišo jim je igral harmoniko. Zelo rad je igral tudi violino in klavir. Franc je bil zelo dober pisatelj črtic iz gorniškega življenja in je kot tak sodeloval tudi v Planinskem vestniku. Po okupaciji se je kot zaveden Slovenec takoj povezal z OF. V zimi 1941-42 se je začelo odporniško gibanje. Pri Francu Ošepu so se sestajali in na skrivaj poslušali tuje radijske postaje. Ko so Nemci Francu Ošepu vzeli radioaparat, so nekaj časa hodili poslušat poročila k Francu Žagarju in tako tudi opravljali propagando med simpatizerji. Vedno večji teror okupatorja nad domačimi je strnil vse poštene domačine v skupen odpor proti okupatorju in izdajalcem. Franca Herleta so Nemci 1942 zaprli v Stari pisker v Celju, kjer so ga mučili in pretepali. Pred novim letom 1942 so ga spustili. Nadaljeval je z aktivnim delom, nato je odšel med partizane na Koroško, kjer je avgusta 1944 padel kot obveščevalni oficir.
Mrtvaški oder je bil pokrit z venci in s cvetlicami
Anico Zabret iz Šoštanja, starejšo sestro Franca Herleta, vežejo na najmlajšega brata nepozabni spomini. Takole pripoveduje: »Leta 1942 so Nemci Francija zaprli. V zloglasnem celjskem Starem piskru so ga strahovito mučili in v samici je čakal na smrt. Vse prizadevanje domačih je bilo zaman. Ko smo na božični večer nekako tiho, žalostni in negotovi sedeli v kuhinji, se naenkrat odpro vrata in v kuhinjo je vstopil Franci – bled, shujšan, da je komaj bil našemu Franclju podoben. Zakričali smo: »Povej, ali si duh, ali si živ!«
»Ja, sem ta pravi, prihajam iz zapora,« je rekel. Ko si je nekoliko opomogel, je povedal tole: »Vem, da ste poiskali vsa pota, da bi me oprostili, kar pa ni pomagalo. Toda nekega dne je v mojo celico vstopil mlad gestapovec in me vprašal, če sem jaz tisti znani planinec, akademski državni smučarski prvak Herle. Odgovoril sem, da sem. Potem je odšel. Vrnil se je čez kaki dve uri in rekel: »Herle, prost si, pojdi domov!«
Očitno je ta neznan človek Franclja kot športnika zelo cenil, da ga je takrat v zaporu rešil gotove smrti. – Pred odhodom ga je še vprašal, če bi se v Solčavi dobilo volne za nogavice, in Franci mu je dal nove volnene nogavice, ki mu jih je v zapor poslala mama«.
Kmalu po vojni je Anica, ki je preko Slovenskega vestnika zvedela za bratov grob, dobila stik z domačini iz Korpič, Rikarja vas na avstrijskem Koroškem. Dobila je naslednje pismo: Spoštovana družina Herle! Oprostite našemu dolgemu molku, že dolgo smo se pripravljali k pisanju. Vem, da vas bo zanimalo, kako se imamo in kako je z našimi partizani, ki ležijo tukaj okrog. Še sedaj ležijo okrog po gmajni in planinah. Grobovi so še dobro ohranjeni.
Na dan mrtvih, to je l. novembra, smo bili na planini pri Franciju. Nesli smo mu rožice in lučke. · Počakali smo, da se zmrači, prižgali svečke in od daleč opazovali. Vsa planina je bila razsvetljena, prav nekaj lepega je bilo videti. Mislili smo, ko bi mogel Franci vstati in videti to. Res, ko tako nazaj premišljuješ vse in današnji položaj, ti je res lahko žal za tako dragocene žrtve. Najlepše pozdrave od cele naše družine.
Sluga Jožef in Frančiška (Napisano 13. 12. 1948.)
Ko so Franca Herleta in druge borce poleti 1949 iz gozdov prenesli na pokopališče v Sv. Lenartu, je prišlo drugo pismo:
Spoštovana družina Zabret-Herletova!
Najprej se vam zahvalim za vašo cenjeno brzojavko, ki smo jo prejeli ravno takrat, ko smo vašega Francija prinesli iz planine. Jaz in moj mož sva šla oba v planino, da sva ga spremljala, ko je romal v dolino. Seveda so šli z nama še trije fantje, da so ga pomagali odkriti. Moram vam povedati, ne smem vam zamolčati, da je bil vaš Franci res mučenik; niso ga samo ranili temveč tudi ubili. Kakor sem vam že enkrat omenil v pismu, je dolgo ležal težko ranjen. Prišli so gestapovci in kmalu nato je umrl, saj so ga tako pobijali po glavi, da je imel na eni strani pri očesu vso lobanjo razbito. Potolažite se, Franci je prestal, a tudi ako je Bog v nebesih, bo zločince doletela pravična kazen. Ko smo ga izkopali, smo ga blagoslovili; ko smo ga položili v krsto, smo to storili tako, kakor bi ga lastna mati. Zdaj vam bom pa najprej povedala, kako smo pokopali naše borce, bili so štirje. Vaš Franci, Tone Malec iz Kranja, Lojze iz Kamnika in še eden, Valentin Suhar iz Rožne doline. Ves mrtvaški oder je bil pokrit z venci in s cvetlicami. Bilo je 50 vencev in šopkov. Prišel je čas pogreba. Ljudje so vreli od vseh strani, od Zilje do Roža, iz Podjune in Celovca, da so jih spremili na zadnji poti. Bila je godba, pevci in dva duhovnika. Ko smo stali ob odprtem grobu, so naš častiti gospod imeli tako lep govor, da ga vse življenje ne bom pozabila, zato Vas prosim, da se tudi Vi njim zahvalite za tako lepe in res resnične besede. Bila sta tudi še dva druga govora, tudi zelo lepa. Zastopane so bile vse slovenske organizacije, jugoslovanska in angleška delegacija iz Dunaja. Položili sta lep venec na grob z besedami: »Slava našim borcem, ki so padli na mejah slovenske Koroške« … Ob koncu pa prav iskreno pozdravljamo vsi skupaj Vas, Vašega soproga, posebno pa Vašo in Francijevo drago mamico in vse domače. Prosimo, da nam kmalu odpišete. Družina Slugova. (Napisano 23. 5. 1949)
Pred leti so v Šentlenartu na Koroškem obnovili grob štirih padlih borcev: alpinista Franca Herleta, Tončka Malca, znanega nogometaša kranjskega Korotana (padel v septembru 1944), Lojzeta iz Kamnika in Valentina Suharja iz Rožne doline. Zadaj Karavanke v snegu.
Tako so naši rojaki na slovenskem Koroškem spoštovali in cenili naš boj in padle borce. Tudi danes, po tolikih letih, naši ljudje ob meji skrbijo za grobove. Ob vsakem prazniku in ob obletnici so grobovi urejeni, očiščeni in zasuti s cvetjem. Čeprav so Slugovi in mnogi drugi, ki so našim borcem na Koroškem med vojno nudili varno zavetje, že pokojni, za grobove skrbijo njihovi potomci. Tako bo spomin na osvobodilni boj živel iz roda v rod in junaki, pokopani med našim življem na Koroškem, ne bodo nikoli pozabljeni!
Miloš Rutar
