Dušan Škodič
Alpinisti na Kranjskem pred prvo svetovno vojno
Tako v Julijskih kot Kamniško-Savinjskih Alpah obstajajo alpinistične smeri, ki zbujajo spoštovanje, čeprav so bile preplezane še pred prvo svetovno vojno. To so Tschadove (Čadove) smeri. Preplezal jih je v družbi ali sam, nekatere tudi v drznem sestopu. Toda kdo sploh je bil Klodwig Tschada, plezalec nemškega porekla, doma iz Ljubljane?
O Tschadi in njegovem življenju še danes, razen redkih in nasprotujočih omemb v člankih in na spletu, ni najti skoraj nič uporabnega. Od planinskih publicistov ga je, vendar nerazumljivo površno, predstavil predvojni alpinist in pisatelj Boris Režek v knjigi Stene in grebeni, ki je izšla pri Planinski založbi daljnega leta 1959.
Režek ga opiše[1] kot edinega pravega plezalca med ljubljanskimi Nemci, ki je opravil več drznih vzponov v letih, ko je bilo med Slovenci le nekaj belih vran, ki so se spogledovali z alpinizmom[2]. Tako pravi: “Ljubljanski Nemec Klodwig Tschada (1877–1935), je bil uradnik Kranjske hranilnice in se je kot plezalec uveljavil razmeroma pozno, ko je bil star že 34 let.” V nadaljevanju Režek ugotavlja, da tak samorastnik v Ljubljani ne bi mogel zrasti, saj se v svojem nemškem, alpinistično povsem nepomembnem ljubljanskem okolju, ne bi mogel tako razviti. Našteje tudi nekaj tedaj najzahtevnejših plezarij; vzhodno steno Watzmanna, južno steno Dachsteina in severno steno Reichensteina, v katerih naj bi si Tschada v prejšnjih letih pridobil izkušnje med nemškimi alpinisti.
Vprašanje je, od kod Režku podatek o Tschadovem predhodnem nabiranju alpinističnih izkušenj med Nemci, saj v nemških virih pred letom 1910 o njem ni najti omembe, bilo pa bi tudi zelo nenavadno, če bi bila, saj je šlo še za mladoletnega gimnazijca.
Glede Tschadove osebnosti, izvemo: “Bil je mrk, vase zaprt človek, ki o sebi ni rad govoril, tako da je bilo mogoče le iz drugih virov izvedeti, kje je plezal.” A vedeti moramo, da je imel Režek v času Tschadovega odhoda iz Ljubljane komaj dve leti, zato je razpolagal s podatki, ki so mu jih priče povedale šele, ko je spomin že zvodenel.
Zdaj, ko je od Tschadove smrti minilo več kot sto let, bi se končno spodobilo, da si odgovorimo na dve glavni vprašanji. Kdo je bil v resnici Klodwig Tschada? In, ali Kranjska pred prvo svetovno vojno med domačimi Nemci v resnici ni premogla ljudi, ki so bili sposobni plezanja? Če malce namignem, se odgovora glasita: Od opisa Borisa Režka o Tschadi drži zgolj priimek. Navaja napačen podatek o letnici rojstva, smrti in celo napačno ime. In Ljubljana je v času monarhije vsekakor premogla nekaj ljudi, ki so bili sposobni opraviti zahtevnejša alpinistična dejanja.
Le začniva pri Homeri …[3]
Rojstne letnice Klodwiga Tschade se v virih razlikujejo, zato sem se najprej lotil tega. Ob pogovoru s poznavalci planinske zgodovine smo se namreč zaletavali v zid nasprotujočih dejstev, da je šlo morda za dva plezalca, sorodnika z enakim priimkom. Ali je možno, da so Režku opisovali drugega Tschado? Prav mogoče bi bilo, da so mu priče omenjale očeta, ki je dočakal starost in so se ga ljudje kot upokojenega bančnega knjigovodje bolje spomnili. Grob očeta Ludwiga Tschade, ki je umrl leta 1931, najdemo na ljubljanskih Žalah.
Zaradi nejasnosti je bilo treba pregledati popise prebivalcev mesta Ljubljane, ki jih je rajnka monarhija delala na približno deset let. V njih na družino Tschada prvič naletimo v popisu, narejenem leta 1900.
Oče Ludwig Tschada se je, kot je zapisano v rubriki “Rojstni kraj in dežela”, rodil leta 1862 v Budimpešti na Ogrskem in se, verjetno zaradi službe staršev, preselil v Ljubljano, ko je imel komaj štiri leta. V odrasli dobi se je zaposlil kot knjigovodja pri Kranjski hranilnici (Krainische sparkasse) in se oženil z Marijano Podlogar, rojeno Ljubljančanko. Poleg najstarejšega Ludwiga, ki se je rodil 1. februarja 1892, sta imela še pet sinov in hčera. Nikomur ni bilo ime Klodwig.
Že s tem védenjem se odklene prva ključavnica in pojasni zmedo z imeni in rojstnimi letnicami. Sinu je bilo, kakor je bilo pogosto pri prvorojencih, ime Ludwig tako kot očetu. Zato si je omislil ime Klodwig, po katerem je bil znan svojim prijateljem, uporabljal pa ga je tudi pri športnem udejstvovanju, ki ni bilo omejeno le na alpinizem. Povsod drugje je seveda moral uporabljati uradno ime Ludwig.
V popisu prebivalstva je še navedeno, da je imela družina Tschada stalno bivališče na Karlovški cesti 15, pod grajskim hribom in sicer v veliki večstanovanjski stavbi z notranjim dvoriščem, za katero se je med starejšimi Ljubljančani do danes ohranilo staro avstrijsko ime Wasserkomanda.
V rubriki “Občevalni jezik” je pri vseh družinskih članih navedena nemščina. Tako je najverjetneje velel popisovalcu zapisati glava družine, ki je bil zaposlen pri nemški banki. Otroci, ki so bili napol Slovenci, so s svojimi vrstniki v lokalnem okolju tako kot vsi, zagotovo govorili slovensko.
Šolanje na realki in odhod na Dunaj
V naslednjem popisu prebivalcev leta 1910, je Ludwig Tschada ml. prečrtan z opombo, da je odšel študirat na dunajsko tehnično univerzo. Pred tem je v letniku 1909/10 maturiral na ljubljanski realki. V arhivu dunajske univerze so bili zelo prijazni in mi poslali popis maturantov, kar se je izkazalo kot uporabno zato, ker med sošolci najdemo tudi njegovega vrstnika Maxa Palouca, s katerim sta pozneje skupaj preplezala nekaj smeri. Prav tako med maturanti istega letnika najdemo Riharda Kilarja, očeta našega povojnega alpinista Mitje Kilarja (1931), kar je prav tako dragocen podatek. Mitja Kilar, ki ima že več kot devetdeset let, se spomni pripovedovanja svojega očeta glede Klodwiga Tschade. V času obiskovanja realke, se je z njim dvakrat odpravil v gore, obakrat v Kamniško-savinjske Alpe. Omenja, da sta šla skupaj skozi Žmavcarje na Kotliče ter naslednjič na Mrzlo goro. Za tisti čas dve zahtevni planinski, ne pa tudi alpinistični turi.
“Po končani realki”, pripoveduje Mitja, “sta šla oba študirat na Dunaj. Oče se je vpisal na pravo. Nekajkrat sta se tam še srečala, vendar z leti nekako izgubila stik in se vključila v družbe novih sošolcev. Tschada naj bi takrat postal tudi bolj vklopljen v nemško okolje.”
Podatek, ki ga je posredoval Mitja Kilar, razkrije kar nekaj glede Tschadovega karakterja. Očitno ni šlo za odljudnega in tevtonsko zadrtega človeka, ki bi se načrtno izogibal slovensko opredeljenih sošolcev, kakor mu pripisuje Režek. Tako Palouc, s katerim je skupaj plezal v Ojstrici in Planjavi kot Kilar, s katerim sta planinarila, sta bila (tedaj še) oba Slovenca. To ga očitno ni motilo, zato grobi Režkov opis Tschade ne ustreza resničnemu stanju. Vsekakor je imel Režek med še živečimi Tschadovimi sošolci iz realke možnost to preveriti. Seveda pa ni nujno, da je nekaj let po koncu druge svetovne vojne, za to obstajal interes. Vsako vojno se skuša prikazati kot očiščenje slabega, kar je povezanega s preteklimi državnimi ureditvami. A se pozneje rado pokaže, da je bilo “pri čiščenju” uporabljenega več belila kot čistila.
Alpinistični dosežki Tschade se pojavijo meteorsko, med zadnjimi počitnicami pred odhodom na Dunaj. Kje se je pred tem, komaj osemnajstletni dijak tako na hitro priučil drznega, in kot se je izkazalo, zanesljivega plezanja, bolj ali manj ostaja uganka. Zagotovo ne v Nemčiji.
Fant je bil verjetno tudi na željo svojega očeta, knjigovodje v Kranjski hranilnici, član Kranjske sekcije DÖAV, saj je bila hranilnica znana kot največja denarna podpornica sekcije. Vendar pa ni znano, da bi Kranjska sekcija imela plezalni klub, kjer bi se mladina učila plezanja. Najverjetneje je, da so se fantje (in tudi dekleta) vadili v šmarnogorskem Turncu, ki še danes velja za ljubljanski plezalni vrtec (klettergarten). Pri tem so se lahko celo srečevali s prvimi slovenskimi fanti, ki jih je privlačilo to početje. To potrjuje drenovec Pavel Kunaver v članku Prvi klin v slovenskem stebru[4]: “Brinšek je postal naš prvi učitelj v plezanju, če tudi so nekateri mladi Nemci v Ljubljani; Klauer, Tschada in drugi že plezali v Turncu pod Šmarno goro. Trinajstletni smo se že prej poizkušali na skalah na polhograjski Grmadi, in šele pozneje prešli na Šmarnogorske skale.” Kunaver torej navaja, da so ljubljanski Nemci trenirali v Turncu in s tem dali zgled njim, drenovcem.
Raztežaj dolge smeri v Turncu so seveda vse kaj drugega kot odkrivanje novih smeri v labirintih visokih sten, s katerimi se je mladi Klodwig Tschada spoprijemal kot bi že nekoč prej v sanjah videl skrite prehode.
Vodilni člani Kranjske sekcije so imeli po letu 1900 že malce naprednejši pogled na “vratolomno turistiko” kot vodstvo SPD, in alpinističnih dosežkov niso zavračali. Vsi podatki o plezalnih dosežkih Tschade in drugih ljubljanskih Nemcev izvirajo v glavnem iz uradnih obvestil DÖAV.[5]
Pri Slovencih je obstajal dvajsetletni zaostanek, zato so na plezalce še vedno gledali kot na potencialne samomorilce, ki jim niso dovolj zavarovane planinske poti, ki so jim jih trudoma zgradili. Odnos do plezalcev slikovito odraža tudi reakcija zvestega člana in podpornika SPD, dr. Ivana Tavčarja. Ta je na Kredarici čakal svojega sina, ki se je v spremstvu vodnika povzpel na Triglav. Ravno tistega dne so drenovci preplezali Slovensko smer in se polni navdušenja odpravili do koče na Kredarici, kjer so se navzočim turistom pohvalili, da so kot prvi, sami in brez vodnika preplezali Severno steno Triglava. Najstniki so bili nekoliko preveč glasni, zato naj bi jim pisatelj ter ljubljanski župan Ivan Tavčar, privoščil opazko: “Al’ bi vas klofnil!”
Tri plezalne sezone
Tschada je ob koncu najstniških let, v treh poletnih sezonah, med letoma 1910–1912, opravil vse svoje alpinistične vzpone. Bil je član Dunajskega akademskega kluba (Akademische Sektion Wien). Veliko je plezal sam in tudi v sestopu, kar ni bila navada. Za sestop po severni steni Kokrske Kočne mu Režek, ki je to goro odlično poznal, odkrito priznava drznost brez primere in iznajdljivost pri iskanju naravnih prehodov. V članku z naslovom Južni greben kokrske Kočne[6], ki je v Planinskem vestniku izšel v prvem letu druge svetovne vojne, se na Tschado spominja z dobro mero slabe vesti, česar pa pozneje ko je imel priložnost, ni nikoli popravil: “Malo pod vrhom, tik ob stezi, je strmi, tesni kamin, kjer je leta 1911 začel Klodvik Tschada svoj sloviti sestop po severni steni Kočne. Resna reč za tisti čas! Kdo še ve za tega zaslužnega moža, ki je večinoma sam preplezal več danes že klasičnih smeri v Savinjskih Alpah? Pred nekaj leti je umrl v Ljubljani in nihče mu ni posvetil niti vrstice v spomin!”
Ugibanja, ali je Klodwig Tschada v svoji kratki alpinistični karieri preplezal kakšno od smeri v Steni, je porodila skica[7], ki jo je prispeval za odlični vodnik po Julijskih Alpah, delo načelnika Kranjske sekcije, ki je izšel leta 1914. Dr. Rudolf Roschnik je v Tschadi našel človeka, ki je Steno dovolj dobro poznal in imel dovolj risarskega smisla, da je v skico vrisal preplezane smeri in pomembnejše detajle. Ugibanja so bila upravičena. Akademski klub je v svojem letopisu za leto 1912 objavil, da je Klodwig Tschada sam ponovil Nemško smer.
Plezalni vzponi Tschade zabeleženi v arhivu Akademskega kluba na Dunaju:
1910:
Kokrska Kočna, avgust 1910: prvi sestop po severni steni, sam.
1911:
Kokrska Kočna, prvi sestop po zahodnem grebenu, sam
Turn pod Razorjem, prvi vzpon v severni steni, IV, 60 m, sam
Ojstrica, prvi vzpon čez vzhodno steno, z Maxom Paloucem, III, 700 m
Škrlatica, varianta v severni steni. Robert Damberger, Klodwig Tschada, Karl Niederdöckl
Planjava, severna stena, prvi vzpon, z Maxom Paloucem, IV/III, 1000 m
Kanin, severna stena, s Friderichom Fanegichom, II, 200 m
Tega leta je v dnevnik Akademskega kluba vpisal tudi nekaj planinskih vzponov: Vršič, Snežnik, Montaž (Parte di Mezzo), Triglav, Grintovec, Skuta, Grossglockner, Hohe Scharte
1912:
Velika Ponca, z Gustavom Renkerjem, II, 400 m
Turska gora, prvi sestop po severni steni, sam
Turn pod Razorjem, varianta v severni steni, IV, 60 m, sam
Travnik, severna stena, III/IV, 700 m, sam
Prisojnik, vzhodna stena, drugi vzpon, sam
Triglav, severna stena, Nemška smer, IV, 800 m, sam
Vpisani zimski vzponi: Hoch Schwab, Kitzbüheler Horn, Grossen Tragl, Lawinenstein, Zwischensulzbachtörl
Zdaj ga vidiš, zdaj ga ne vidiš …
Klodwig Tschada je z letom 1913 nenadoma zaključil s plezanjem, saj nima več zabeleženega niti enega vzpona. Kot meteor na nočnem nebu, je razsvetlil plezalno sceno na Kranjskem in ugasnil. S takšnim dejstvom se je pri iskanju podatkov o zelo aktivni osebi, kakršna je bil Klodwig, težko sprijazniti, zato je sledilo še brskanje po digitalni bazi starih avstrijskih časopisov. A to je namesto neznanih plezalnih podvigov dalo kaj nenavaden rezultat.
Dunajski Allgemeine Sport Zeitung je konec leta 1913, med kratkimi športnimi novicami objavil, da je Klodwig Tschada v kategoriji novincev zmagal v bazenskem plavanju na 60 m. Da bi se dober alpinist čez noč prelevil v uspešnega plavalca, je slišati bolj velika neumnost kot debela laž. Vendar v njegovem primeru ni bilo tako. Fant je bil unikaten, kot je unikaten njegov vzdevek Klodwig, ki ga kot moško osebno ime težko prepozna celo svetovni splet (možno je, da gre le za izpeljanko iz “mali Ludvig” – kleine Ludwig – Klodwig op. a.).
Kljub presenetljivim začetnim uvrstitvam, mu hitrostno plavanje kot kaže ni predstavljalo primernega izziva, zato se časopisne novice z njegovimi plavalnimi rezultati začnejo in končajo v letu 1913 … potem pa se v drugi športni rubriki pojavijo v letu 1914. Klodwig se je namreč odločil, da ne bo hodil moker s tekmovanj in zasledimo ga kot novega člana posadke četverca s krmarjem. Veslal je za dunajski klub Pirat in v petih mesecih z ekipo dosegel vidne uvrstitve, ki so bile priobčene med športnimi novicami.
V eni od številk Sport Zeitunga je bila posadka Pirata tudi pobliže predstavljena in v njej je objavljena fotografija članov. Velika sreča, saj je to edina fotografija, na kateri vidimo obraz tega čokatega, temnolasega fanta. Zadnja novica o regati, ki se je je udeležil Klodwig Tschada, je bila objavljena 13. junija 1914, ko je Piratu pomagal priveslati drugo mesto.
Športnik na Dunaju
Moram priznati, da sem sprva pomislil, kako je mladega fanta prevzelo velemesto in je daleč od oči staršev obesil študij na klin in se predajal ukvarjanju s športi, kar mu je več kot očitno predstavljalo izziv in navdušenje, zraven pa opravljal priložnostna dela, s katerimi se je preživljal. Med diplomanti dunajske Tehnične univerze, na katero se je vpisal leta 1910, Tschade namreč ni.
Odgovor sem našel v univerzitetnem arhivu, kjer so potrdili, da je bil fant vpisan k njim in redno končal prvi letnik strojništva, nato pa se je prepisal na gradbeništvo. Tam je leta 1912 v minimalnem času opravil prvi državni izpit (ekvivalentno sedanjemu dodiplomskemu študiju), ter nadaljeval do poletnega semestra leta 1914. Zadnji posamezni izpit je opravil 14. julija 1914, štirinajst dni pred izbruhom prve svetovne vojne. Zmanjkalo mu je nekaj izpitov, da bi diplomiral in opravil še drugi državni izpit. Vpogled v njegov indeks doda še eno zanimivo podrobnost:
Klodwig je bil ne samo raznovrsten vrhunski športnik, temveč hkrati odličen študent, ki ni želel razočarati staršev, ki so mu omogočili študij na Dunaju. Morda prav v tem tiči razlog za nenavadno menjavo športnih panog. Gore in plezalne stene so oddaljene od Dunaja, še precej bolj pa so bile v njegovem času, ko se je lahko popotnik zanesel le na vlak med mesti in poštno kočijo do manjših krajev. Plavanje in veslanje je lahko prakticiral blizu doma.
Kot rečeno, z julijem 1914 vpisi v njegovem indeksu prenehajo. Glede na to, da med opombami nima omenjene vojaške službe, bi to lahko pomenilo, da je bil vpoklican ali se prostovoljno javil v vojsko še med poletnimi počitnicami leta 1914 (komentar arhivarja Tehniške univerze na Dunaju, op. a.).
Od topniškega oficirja do izvidniškega pilota
Čeprav še ni dokončal študija, je bil Klodwig za cesarsko in kraljevo vojsko Avstro-ogrske monarhije uporaben kader. Spomladi 1916 je postal kadet pri poljskem topništvu, bil nato povišan v praporščaka, prejel medaljo za pogum 1. stopnje in dosegel čin rezervnega poročnika v ljubljanskem polku poljskega topništva (Feldkanonenregiment).
Vojaški razpored, ki je doletel Klodwiga, zanj verjetno ni bil idealen. Njegov nemirni duh se je mučil pri poljskem topništvu, ki predstavlja eno najbolj statičnih vojaških enot. Logaritmično preračunavanje elevacijskih kotov in trajektorij izstrelkov je dolgočasno početje, zato ne preseneti, da se je Klodwig uspel izviti iz spon topništva in se izšolal za pilota. Kot navaja Sandi Sitar,[8] naj bi bil Tschada od maja do avgusta 1916 v letalski šoli in nato izvidnik pri letalski enoti št. 32. Dne 30. septembra 1916 je na romunski fronti padel v ujetništvo, iz katerega se je vrnil po izstopu Rusije iz vojne. 15. aprila 1918 je prišel v svojo enoto, ki se je po preboju soške fronte že nahajala ob reki Piavi.
Vojna vihra in smrt
V popisu padlih vojakov, ki je izšel leta 1919 v vseh jezikih nekdanje monarhije,[9] za Klodwiga najdemo ime, rojstno letnico, kraj rojstva, enoto, vojaški čin in datum smrti, ki ga je ujela v četrtek, 20. julija 1918. Zato pa o njem nekaj več napišejo veslaški prijatelji. V nekrologu, ki ga je na predzadnji dan prve svetovne vojne, 10. novembra 1918, objavil Allgemeine Sport Zeitung, navajajo, da je bil vzrok njegove smrti pravzaprav nesreča, na katero Klodwig, ki se je do tedaj uspešno izvlekel iz vseh situacij, ni mogel vplivati. Priletel je z nekega izvidniškega poleta nad sovražnim ozemljem in pristal. Pri izkrcanju naj bi domnevno po nesreči prišlo do sproženja strojnice, zaradi česar je na mestu podlegel. “Klodwig Tschada, mladenič velike in silne postave, je v kratkem času tekmovalnega veslanja razvil zelo dobro tehniko in bil eden velikih upov Pirata,” so na koncu nekrologa zapisali veslaški prijatelji.
Če Tschada ne bi bil športnik, tega o njem morda ne bi izvedeli, toda med vojno, ko je bil šport skoraj popolnoma onemogočen, so časopisi med novičkami poleg spominov na boljše čase, radi objavljali tudi, kje služi kateri od športnikov, oziroma na katerem bojišču se je njegova športna kariera za vse veke zaključila.
Tudi podpredsednik Kranjske sekcije Walter Rizzi v poročilu sekcije za leto 1918 navaja: “Po dosedanjih podatkih je na bojnem polju junaško umrlo trinajst naših članov. Žal moramo žalovati tudi za našim rojakom in članom dunajske akademske sekcije, ing. Ludwigom Tschado, ki se je vrnil iz romunskega ujetništva in kmalu nato kot letalec junaško umrl na Piavi. Z njim se je poslovil izjemen alpinist in plezalec – spomnimo se le njegovega solo vzpona v severni steni Triglava in številnih prvenstvenih vzponov v najtežjih stenah Julijskih in Kamniških Alp.”
Kaj bi bilo če bi bilo, ne ve nihče. Ali bi Klodwig po končani vojni nadaljeval z veslanjem, se morda vrnil k alpinizmu ali se v celoti posvetil poklicni karieri? Glede na njegovo presenetljivo energijo najverjetneje kar vse troje, in še kaj za povrh … A tudi brez nadaljevanja njegove kratke in pestre življenjske zgodbe, ki bi bila vredna filmskega dokumentarca, si lahko odgovorimo na preprosto vprašanje, kakšen pomen za zgodovino alpinizma imajo plezalni vzponi Klodwiga Tschade in tako imenovane nemške manjšine na Kranjskem pred prvo svetovno vojno. Odgovor je, da bi morala stroka po pretečenem stoletju in štirikratni menjavi držav vendar malo prevetriti nova dejstva in ponovno oceniti čas dejanskega začetka alpinizma pri nas. Ljudje, ki so opravili prve vzpone v Steni, so imeli namreč precej več skupnega kot različnega s svojimi slovenskimi sosedi. Oboji so na ulici govorili slovensko in če je bilo treba tudi nemško, odhajali so študirati na Dunaj in ko je prišel klic “Vse za vero, dom, cesarja!”, so se mu vsi odzvali. Kunaver opisuje vzdušje med drenovci: strah in zaskrbljenost kaj bo prinesla prihodnost. Nacionalnih trenj do zadnjega leta sami niso poznali. Njihov Brinšek je za isto domovino padel na srbski fronti na Drini kot Klodwik Tschada na soški fronti na Piavi.
Ana Klauer (1888 – 1981) in Emil Klauer (1887 – 1976)
Enaindvajsetletna Ljubljančanka Ana Klauer, je bila prva ženska, ki je preplezala Nemško smer v Steni. Plezala je v navezi z leto starejšim bratom Emilom in tako sta brat in sestra postala tudi prvi mešani par, ki je 10. in 11. septembra 1909 opravil vzpon po Nemški smeri. Po kroniki Mire Marko Debelakove je bil to šele dvanajsti vzpon in hkrati alpinistični zgodovinski dogodek (prva Slovenka Nevina Rebek se je v severno steno podala šele leta 1924, šlo je za ponovitev lažje, Slovenske smeri op.a.)
Skrajšan opis Debelakove je povzet po članku Emila Klauerja, ki ga je 20. septembra 1909 objavil ljubljanski Laibacher Zeitung.
“Mlada planinca sta prenočila na Turkovi planini in vstopila 10. septembra zgodaj v steno. V spodnjem delu sta našla markacijske papirčke družbe Nieberl in tako brez ovinkov prišla v Nemški žleb. Ko so pa markacije iz žleba zavile na levo, sta Klauerjeva krenila na desno v Nemški steber. Iz popisa samega je težko razbrati točno smer, vendar pojasnjujejo glavo smer vzpona fotografije, ki jih je posnel Klauer. Ena teh fotografij je posneta nekako z višine Šivankinega ušesa, s pogledom na Slovenski turen in markantno prepaho na levi za njim. Druga fotografija bo z višine Triglavskega okna s pogledom v isto smer. Sklepati je, da sta plezala po Nemškem stebru. Izstop je od tod možen le nad oknom v krnice pod Črno steno ali po stebru do konca. Kje sta izstopila, ni znano, zdi se pa, da sta prišla na Kugyjevo polico in torej preplezala vso Nemško smer. V neki poklini sta prebila v nevihti hudo noč in čeprav sta bila duševno zelo izčrpana, sta mlada človeka, brez prave plezalne izkušnje, hrabro nadaljevala pot in steno preplezala.”
O predhodnih plezalnih vzponih mešane naveze Klauer ni nobenih podatkov. Lepega dne sta se pojavila v časopisu in s svojim dejanjem razgibala poznopoletno vzdušje v ljubljanskih kavarnah, ki jih je novica o ženski plezalki iz Ljubljane gotovo pustila široko odprtih ust. Kako tudi ne? Od prvega vzpona nemške (avstrijske) naveze König, Reinl in Domenigg so minila komaj tri leta, stena oziroma Nemška smer, pa je zahtevala že življenja dveh alpinistov. Od pretresljive smrti Wilhelma Lassa, ki je privezan na zagozdeno vrv več dni čakal na dunajske plezalce, ki so ga prinesli v dolino, je minil komaj dober mesec dni.
Emil pa v svojem članku radovednežem razkrije, da le nista bila takšna amaterja kot je bilo videti na prvi pogled:
“Od številnih poti, ki vodijo na vrh Triglava, mi je bil do takrat neznan le vzpon po zloglasni severni steni, zato sem se z izkušnjami, ki sem si jih nabral na svojih številnih gorskih poteh, podal na to izjemno zahtevno in nevarno turo. Lahko sem se zanesel tudi na sestrine sposobnosti, saj je bila že večkrat moja “pogumna spremljevalka” na visokogorskih turah. Lani se je na primer povzpela na vrh Suhega Plazu (Škrlatica) neposredno iz doline Vrata, kar je zagotovo dosežek, vreden dame.”
Seveda se lahko strinjamo, da sta bila mladenič in mladenka izkušena planinca, kljub temu pa imamo pomisleke, saj Emil med izkušnjami ne omeni niti enega plezalnega vzpona. Podoben vtis daje opis plezalne opreme, ki sta jo imela s seboj: en cepin in 25-metrsko konopljeno vrv. Upoštevajmo še nevihto, ki ju je prisilila k neprijetnemu prenočevanju v steni. Med njim sta si ledene členke in trepetajoče čeljusti tajala z grogom in naslednje jutro nad seboj z neskončnim olajšanjem zagledala rešilno Kugyjevo polico. Ta je predstavljala varen izhod na triglavski ledenik in pot do počitka v planinski koči – seveda ne v Aljaževi, temveč kot se je za Nemca edino spodobilo, v Dežmanovi. Bolj jima je šlo za nohte kot sta priznala, je dal vedeti Emil Klauer, ki je sestro varno pripeljal domov. Vprašanje pa, koliko so starši vedeli o njunem podvigu, preden so jim znanci pod nos potisnili svežo “laibacherico”?
“Razen nekaj odrgnin in manjših poškodb, sva v dolino prispela razmeroma dobro. Še enkrat sva se od daleč ozrla na izpostavljeno triglavsko severno steno in nato pohitela v dolino, odločena, da tega vzpona ne bova ponovila in da k temu tudi ne bova spodbujala nikogar drugega.”
Plezalnih podvigov Ane in Emila Klauerja je bilo s tem konec. Ana se je posvetila karieri učiteljice, Emil pa je, kot omeni Debelakova, imel žilico za fotografiranje in je dokumentiral njun vzpon. Ljubljanski časopis za objavo fotografij ni imel primernega tiska, zato so omenjeni posnetki izšli leta 1910 v članku z naslovom Gorsko potovanje po čudežni deželi triglavskega kralja. Objavljen je bil v reviji Deutsche Alpenzeitung, avtor pa je bil član omenjene Nieberlove naveze, ki je smer preplezala tri tedne pred Klauerjema. Ne dvomimo, da je bil Emil navdušen fotograf, sicer s seboj ne bi tovoril verjetno ne majhen in lahek fotoaparat. Fotografija je kasneje zaznamovala njegovo poklicno kariero, čeprav mu je bila prvotno namenjena druga poklicna pot. A v prelomnih letih okoli prve svetovne vojne, se je marsikaj obrnilo na glavo.
Kdo sta bila ljubljanska Nemca, brat in sestra Klauer?
Planinski kronist Franci Savenc je že pred dobrimi štirimi desetletji nekajkrat spodbujal planinsko javnost, nazadnje leta 1981[10], naj še živeče priče pomagajo razjasniti sive lise iz zgodnjega obdobja osvajanja Stene: “Pa naj za tokrat končam in sicer s pozivom: Tisti, ki bi mogli odgovoriti na katerokoli vprašanje, ki sem ga v tem sestavku omenil — oglasite se, hvaležni vam bomo. Še posebej nas zanimajo podatki o rodu Ane ter Emila Klauerja (prva mešana ponovitev nemške smeri 10. in 11. septembra 1909), in o razvojni poti Klodwiga Tschade …” Žal pozivi niso imeli uspeha.
V popisih prebivalstva je razvidno, da je bil oče Jakob Klauer po rodu Korošec iz Beljaka, mama Emilie pa je bila rojena v Ljubljani. Verjetno so bili nemškega meščanskega porekla, vendar so vsi dobro govorili slovensko, saj imajo družinski člani v vseh popisih kot občevalni jezik napisano “windisch”. Popisovalec je navedel koroško različico slovenščine, če malce poenostavimo.
Oče Jakob Klauer je bil lastnik podjetja Klauer za produkcijo in trgovino likerjev. Manufaktura Klauer v bližini Tromostovja, je bila verjetno precej uspešna, družina Klauer pa je spadala med premožnejše. Jakob Klauer je med drugim proizvajal liker Triglav, ki je bil leta 1896 prva tovrstna zaščitena znamka na Kranjskem.
V popisu leta 1910 ima Emil navedeno, da je zaposlen kot poslovodja v očetovem podjetju za izdelovanje likerjev, sestra Ana pa je že učila v Nemški deški in dekliški dvorazredni ljudski šoli v Tržiču.
V družini je bilo šest otrok. Vsaj trije od njih se radi zahajali v gore (in mimogrede med planinci reklamirali svoje podjetje, op.a.). Pri tem so si s svojim pronemškim opredeljevanjem seveda delali medvedjo uslugo, saj v takratni Ljubljani z manj kot 5 odstotki opredeljenih Nemcev niso mogli računati na finančno preživetje podjetja, če bi se zamerili Slovencem. Zato je oče Jakob Klauer naredil potezo, ki jo zasledimo v poročilu o občnem zboru Slovenskega planinskega društva (SPD) za leto 1898.[11] Med novimi člani osrednjega društva SPD najdemo tudi Jakoba Klauerja.
Liker Triglav je moral biti prava uspešnica, zato se kar nekaj zaporednih let v Planinskih vestnikih, med reklamami na zadnjih straneh pojavlja tudi Klauerjeva, z mamljivim besedilom:
“J. Klauerjev planinski liker iz kranjskih gorskih zelišč, imenovan Triglav, je izvrstna pijača najboljšega okusa. Triglav vpliva jako dobrodejno na želodec in čudovito poživlja telo. V njem ni nobene snovi, ki bi količkaj škodila zdravju. To so dokazale kemične preiskave prof. B. Knapitscha ravnatelja cesarsko kraljevega preskušališča v Klosterneuburgu, prof. dr. L. Roslerja in ravnatelja cesarsko kraljeve preskušalnice na Dunaju, dr. E. Meissla. Vsi ti strokovnjaki so izrekli, da je Triglav izboren liker. Pristni Triglav se dobiva v malih in velikih steklenicah s posebno varstveno znamko samo pri izdelovalcu, trgovcu J. Klauerju v Ljubljani.” Le kdo med nami si ga nebi želel okusiti vsaj na koncu jezika?
Otroci nad očetovo potezo niso bili zelo navdušeni, razen, če je šlo za dogovor. Emil in mlajši brat Josef sta bila v tistem času že vidna člana Kranjske sekcije, v letnih poročilih v Mittheilungen DÖAV sta bila brata navedena kot stalna člana upravnega odbora sekcije. Toda s prihodom vojne se je ustavilo planinstvo in ljudje niso imeli denarja za likerje. Klauerji so v strahu pred nacionalizacijo ob zlomu monarhije pravočasno prodali svoje imetje, in se preselili na Koroško. Sledila jim je tudi Ana, ki se je v Celovcu zaposlila kot zasebna učiteljica.
Med vojno sta bila brata Emil in Josef Klauer prostovoljca in dobro vnovčila svoje gorniške izkušnje. Kot inštruktorja v gorskih alpinističnih in smučarskih enotah, sta dosegla čin nadporočnika v štajerskem pehotnem polku št. 27 in bila oba večkrat odlikovana. Emil si je medalje prislužil na ledeniku Formo, mlajši Josef pa je poveljeval enoti na Višu.
Po vojni je Josef postal cenjen gimnazijski profesor v Celovcu in bil kljub mladosti direktor telovadnega društva v Celovcu in dirigent v pihalnem orkestru. Villacher Zeitung je jeseni 1922 poročal, da je nesrečno umrl zaradi zastrupitve z gobami.
Starejši brat Emil je v Celovcu, brez bremena domačega podjetja z likerji, nadaljeval s fotografijo in si ustvaril družino. Odprl je fotografski atelje in postal priznan krajinski fotograf ter uspešen založnik razglednic z gorskimi motivi. Vključen je bil v delo celovškega planinskega društva, kjer je prirejal projekcije svojih fotografskih umetnin.
Posel mu je dobro cvetel do začetka velike gospodarske krize, oziroma do leta 1935, ko je Kärntner Tagblatt objavil odmevno novico, da je bil priznani fotograf Emil Klauer spoznan za krivega veleizdaje in obsojen na leto dni strogega zapora. To je bilo tri leta pred priključitvijo Avstrije k Nemčiji, ki se je podtalno pripravljala na izvedbo anschlussa. Avstrijska vlada si je na vse pretege prizadevala ostati na oblasti in je strogo nadzorovala delovanje nacionalsocialistov v Avstriji, ki jih je finančno podpirala Hitlerjeva stranka iz Rajha. Emilu Klauerju so dokazali, da je bil že od leta 1933 glavni blagajnik tajne nacionalsocialistične stranke v Celovcu, njegov atelje pa je preko izredno visokih naklad nacističnih propagandnih razglednic, opral velike količine denarja, s katerim so financirali brezposelne člane nacistov v Avstriji. Zagrožena kazen je bila kar 10 – 20 let zapora, vendar mu je porota upoštevala, da je bil še nekaznovan in pred tem ugleden član skupnosti ter velik domoljub. Kot pogumen nemški brambovec proti jugoslovanskim silam, je bil v bojih za Koroško kar trikrat odlikovan.
Tako Emil kot Ana Klauer, prva brat in sestra iz Ljubljane, ki sta preplezala severno steno Triglava, sta dočakala visoko starost, 88 in 93 let. Pokopana sta v skupnem grobu v Celovcu.
Max Palouc (1891 – ?)
Še najmanj vemo o Maximilijanu Paloucu, ki je s Klodwigom Tschado preplezal prvenstveni smeri v Ojstrici in Planjavi.
Rodil se je v slovenski družini, oče Mihael je bil poštni delavec po rodu s Trške gore, žena Ana pa iz Mokronoga. Poleg dveh starejših sester, je imel Max še mlajšega brata. Z gimnazijskim sošolcem Klodwigom sta skupaj rasla v sosednjih ulicah.
Družina Palouc je še en šolski primer nacionalne opredelitve, kakršne so se pri nas dogajale v času monarhije. V popisu leta 1890 ima vsa družina kot občevalni jezik navedeno slovenščino, v popisu leta 1910, ko je Max končal realko in odšel študirat na Dunaj, pa je že pri vseh napisano deutsch. Kaj je botrovalo spremembi ni znano, odločitev pa je bila očitno trdna. V Maxovem študentskem indeksu je v rubriki materin jezik prav tako navedena nemščina. Vpisal je pravo in uspešno naredil letnik, vendar nato morda podobno kot Tschada zamenjal (ali pustil) študij. Žal sem tu izgubil nit, saj ga v arhivih dunajskih fakultet nimajo nikjer zavedenega kot diplomanta. Boris Režek ga v isti knjigi, kjer je predstavil Tschado, sicer opredeli kot montanista, vendar to trenutno ni preverljivo. Montanistiko so takrat poučevali v Leobnu in v Ostravi. Pri prvih ga ni bilo, Ostrava pa se danes nahaja na Češkem in sedanja visoka šola za montanistiko nima urejenega arhiva za čas monarhije.
Kot alpinist naj ne bi dosegal nivoja Tschade, saj ga ta v opisih obeh prvenstvenih smeri okrca, da se jima je plezarija zavlekla za nekaj ur, “ker je soplezalec na svojo roko iskal boljši prehod, zaradi česar se je zaplezal in sta se morala vračati.” Žal o usodi Maxa Palouca za sedaj ne vemo nič. Med padlimi vojaki ga ni, prav tako na poznejših popisih ni zaslediti nikogar od družinskih članov.
Karl Domenigg (1867-1950)
Velikan evropskega alpinizma Karl Domenigg pravzaprav ne spada v opisano druščino ljubljanskih Nemcev, vendar ne moremo mimo njega, saj je bil rojen v Ljubljani in sodeloval pri prvem vzponu po Nemški smeri 10. julija 1906 skupaj s Franzom Königom in Hansom Reinlom.
Karla, ki so ga klicali Carletto, je v gorništvo uvedla mama. Debelakova navaja, da sta se mama in devetletni Carletto, avgusta 1877 v spremstvu dveh fužinarskih delavcev iz Bohinjske Bistrice in uradnika Bevca odpravila z Velega polja na Triglav. Mali Carletto je šel do vrha Malega Triglava in čakal z enim izmed fužinarjev, da se je vrnila mati z glavnega vrha. Zavoljo tega vzpona so mamo Emilijo tedaj zelo slavili. Planinsko omizje “Golovec” je v hotelu Slon priredilo njej na čast slavje, kjer so ji člani družbe izročili velik šopek planik.
Glede porekla Karla Domenigga se domneva, da je bil po materi Slovenec, vendar se sam nikoli ni tako izrekal. To sicer ničesar ne pomeni, saj kot smo videli, je bila izbira identitete stvar posameznika oziroma nekakšnega kompromisa.
Debelakova za Karlovo mamo navaja, da je bila Emilija Šian, družina pa je stanovala na Starem trgu v večstanovanjski hiši, katere lastnik je bil Johann Schmiedl. Toda župnijska krstna knjiga ljubljanske stolne cerkve Sv. Nikolaja, v kateri je bil Carletto krščen 6. junija 1867 pravi, da je bila mati krščenca Emilija Domenig, rojena Schmiedl, oče pa Andreas Domenig. Lahko, da ima prav tudi Debelakova, saj Emilije v popisu družine Schmiedl ni, tako da ostaja uganka, zakaj je v krstni knjigi ta priimek zapisan kot njen dekliški.
Družina Domenig se pojavi samo v popisu leta 1869. Oče Andreas Domenig naj bi bil trgovec, po kraju rojstva iz okolice Bovca (Flitsch im Kustenland), njegova mama se je pisala Komac. Njegov priimek je s selitvami kar dobro transformiral. Doma (podatki iz krstne knjige v Bovcu) se je oče pisal še Domenich, po prihodu v Ljubljano Domenig, po selitvi v Avstrijo pa Domenigg.
Sin Karl je obiskoval gimnazijo v Gradcu in naredil kariero kot alpinist, novinar in funkcionar. Med drugim je bil tajnik Štajerskega turističnega društva in urednik graškega časopisa “Tagespost” ter direktor zdravilišča Gries pri Bolzanu, kamor se je preselil okoli leta 1900, kjer je delal tudi kot urednik časopisa “Bozner Zeitung”. Po razpadu monarhije je leta 1929 kot zadnji “avstrijski” javni uslužbenec zapustil službo na Južnem Tirolskem, in se preselil v Salzburg, kjer je postal direktor deželnega združenja za turizem.
Karl Domenigg je bil praktično vse življenje aktiven v gorah. Povzpel se je na približno 5000 vrhov in sodeloval pri 53 prvenstvenih alpinističnih smereh in 99 prvih pristopih na gore (večinoma v skupini Fannes v Dolomitih).
Kljub celi plejadi vzponov, je Domenigg na prvo mesto postavljal Nemško smer v severni steni Triglava. To je bil njegov spomenik. Sam vzpon je takrat trajal kar 33 ur, imeli so slabo vreme in bivakirali. Ker sta alpinista Zimmer in Jahn naslednje leto smer ponovila v le petih urah, se je v časopisih razvila polemika, kaj so v Nemškem stebru počeli prvi plezalci. Krivda je bila zvaljena prav na Domenigga, ki naj bi bil takrat v slabi telesni kondiciji, vendar se Debelakova ne strinja, saj naj bi bila krivda bolj skupek napak pri vodenju moštva čez steno. A tudi ponavljalca naj bi ponovitev izpeljala po hitrejši varianti, ker sta se izognila zamudnim kaminom v spodnjem delu smeri.
Vsi trije prvopristopniki so pozneje prispevali opise plezanja v časopisih in revijah, pri nas je morda najbolj odmeval članek Severna stena velikega Triglava, ki je bil objavljen v 33. številki Mittheilungen leta 1907. Avtor je bil ing. Hans Reinl. Poglejmo si skrajšan prevod:
“Nenadoma smo obstali na zgornjem robu Triglavske stene in se zagledali v dolino Vrat. Kako strašno brezno! Na vrhu se mogočne plošče roba Stene stegujejo kot baldahin nad prepadom. Padajoči kamen potrebuje kar deset sekund, preden prvič udari v stensko preklado.”
Spomnil sem se dneva, ko je pred menoj ležalo obsežno pismo prijatelja Dr. Felixa Königa. »Pravkar sem prišel do zaključka: Ta Stena je ena najvišjih v Alpah in je videti zares grozno. Odgovori takoj, če lahko prideš! V Julijskih Alpah ne poznam nič bolj veličastnega, niti težje preizkušnje za vrtoglavico kot je tu. Tvoj Felix.”
Česa vsega danes ne narediš za deviško skalo? Po nekaj dneh sem se izognil pisani množici neznancev na bregu reke Traun in se 7. julija 1906 zjutraj v Beljaku srečal s prijateljem Königom. In kmalu se je skozi postajni vrvež prebila še dolga, vitka postava – bil je Carletto, naš prijatelj in planinski sopotnik, Karl Domenigg. Skupaj smo se odpravili v Mojstrano, popoldne pa, močno založeni, odpešačili v dolino Vrata.
Nenadna nevihta nas je pregnala do Aljaževe koče in misel, kako bomo pod Steno imeli romantičen in brezplačen bivak, je bila v hipu pozabljena. Kasneje se megla razprši in nekaj velikanskega, da zasenči nebo, se je prikazalo kot mogočen amfiteater: severna stena Triglava! Visoko nad gozdički ruševja se stena dviguje v strašnih ploščah, med njimi se v širokih grapah stegujejo snežni jeziki, in nato še naprej, tja, kjer je oko že dolgo mislilo, da je le še jasno nebo, stena sledi steni – divji kaos stebrov in grebenov. Skalni stolpi izmenjaje z rdečkasto, krušljivo skalo, prepleteno z neštetimi plastnicami, s skrivnostno močjo vlečejo pogled navzgor. Prihajajo novi oblaki in čarobno sliko ovijejo v siv polmrak.
Zgodaj zjutraj 8. julija, se je vojska gorskih močeradov sprehajala ob neštetih lužah ob naši poti. To je menda lepo znamenje! Okoli poldneva, se je iz meglic ponovno pojavila stena. Ko smo se navadili na grozljivi pogled in si jo ogledali, smo določili smer vzpona. Hitro nam je bil jasen edini možni vstop – začetek velike grape, ki se dviga navpično proti Triglavskemu ledeniku. Predvidevali smo, da bo naš izstop nekje na zahodnem koncu široke police, čez katero je šel leta 1882 Dr. Kugy.
Že ob 3. uri zjutraj 9. avgusta smo se odpravili na pot. S seboj nismo imeli veliko tovora: hrane in vode za dva dni, 100 m vrvi, približno 30 m pomožnih vrvic, nekaj klinov in dva cepina za led, saj bomo morali od vrha smeri dalje po snegu oziroma močno razpokanem Triglavskem ledeniku. Ob 4h 30 smo po poti proti Pragu dosegli zeleno teraso pod steno in po dolgem iskanju prečkali široko krajno poč ob zasneženem dnu vstopne grape. Na majhni terasi smo si odpočili in pojedli zajtrk.
Nadaljevali smo navzgor po položnem melišču ob robu grape, ki ima podobno lastnost kot mnoge druge. Sprva se široko in vabljivo dviguje, nato sledi nekaj zataknjenih balvanov, na koncu pa se razcepi in ti pusti odprto izbiro med dvema sistemoma kaminov. Skoraj tri ure smo se prebijali po stopničastih pragovih desne kaminske variante, pri čemer nam je Carletto s svojim dolgim telesom večkrat služil kot lestev. Naša izbira se je nazadnje iztekla v nekakšno slepo ulico, tako da nam ni preostalo drugega, kot da prečkamo v grapo na levi, ki je bila na srečo prehodna.
Do vznožja stene, ki se spušča iz manjšega amfiteatra, vodi ozka polica in nekaj pragov, ki so v spodnjem delu večinoma previsni. Za trenutek se je zazdelo, da bomo morali obrniti. Nato pa se iz mračne sence odlepi stolp in levo od njega komaj vidna polička. Previdno si utiram pot mimo navpične stene in se po približno 8 m znajdem v gladkem slepem kotu, globoko spodaj v grapi pa se blešči sneg. Še en korak in tudi ta srhljivka bo za nami. Končno obstanemo zadihani na prostornem melišču …
Zaradi prepadne in z mahom poraščene skale, je treba v steno zabiti kline, kar je zaradi negotove podlage precej zoprno opravilo. Medtem, ko je kladivo pridno delalo, oči iščejo možen prehod, a nad nami je videti le zid, visok do neba. Skalni branik je videti kot, da bi ga zgradila roka duha. Postalo nam je jasno, da tega dne ne bomo dosegli roba stene. Toda kje je primerna polica, ki bi nam nudila počitek za utrujene ude? Stisnjeni ob skalo smo se z dolgimi koraki povzpeli na ozko, obokano polico in dosegli rob stebra.
Sončni zahod nas preplavlja z valovi tekočega zlata in meče rdečkasti sij na našo pot, ki poteka na vrtoglavi višini. Na vse strani se pogled spušča v neizmerno globino, nad katero se v širokem polkrogu vrstijo ponosni vrhovi Julijskih Alp. Lepo oblikovani Razor in divje razbita Škrlatica se svetita v razkošni vijolični barvi. Toda skozi rumeno plimo, ki jo poganja gorski veter, že plujejo temne meglice, ki se kot vlažne plahte na skalnih gmotah združujejo, dokler se odhajajoča svetloba ne porazgubi v črnih oblakih. Iz teme se zasliši bobnenje in čez trenutek mimo nas že švignejo nevidni izstrelki.
Mar je Zlatorog, tisti z zlatimi rogovi, na ta način grobo pozdravil nas, razgrajače? V naglici se poženemo višje, roke segajo po od vode počrnjeni skali. Med stenami se odbija oddaljeno grmenje, na desni strani se skozi svetlobo, ki se izmuzne med oblaki zablešči polica, ki nam sporoči – dobrodošli v svoje zračno prenočišče! Trden klin nam preprečuje, da bi padli v globino. Ura je 8.30 zvečer in že nekaj minut pozneje nebo na široko odpre svoje vodne zapornice.
Ledeno mrzel curek vode, ki je pritekel za robom mojega šotorskega krila, me je po polnoči prebudil iz polsna. Monotono trkanje dežja se je mešalo s prijetnim šumenjem. Prijatelja sta se izmenično lotevala tube z medom, nato pa smo se skupaj posvetili preostalim zalogam, ki so se zmanjševale precej hitreje kot so prihajale jutranje ure. Zora je le počasi razlivala svetlobo proti naši polici. Šele ob 8 h zjutraj smo se dovolj ogreli, da smo lahko začeli razmišljati o odhodu. Rob stene in polica, po katerem smo upali, da bomo lahko dosegli rešilno snežišče, ni bila daleč.
Zakaj bi se obremenjevali s podrobnostmi vzpona, katerega težavnost so povečale predvsem nastale slabe vremenske okoliščine? V navpičnih skalah so zabiti klini slabo držali, tam, kjer ni bilo niti tega, pa so nam še bolj dvomljivo oporo nudili razmočeni in spolzki podplati plezalnikov. V vsakem trenutku bi mraz lahko spremenil hladen dež v plešoče bele kosmiče. To spoznanje nas je z največjo naglico gnalo naprej – saj poti nazaj ni bilo več. Dolina Vrat je že zdavnaj izginila iz vidnega polja in deževne kaplje izginjajo v sivini.
Okoli poldneva smo vstopili v zgornji del stebra, jasno štrlečo prižnico sredi gladko razčlenjenih navpičnih sten. Povsod na skalnih ploščah leži siva kamnita moka – znak, da morajo kamniti projektili z vrha udariti prav tukaj, preden se razbijejo na prafaktorje in pristanejo v poljih drobirja nekje nad Vrati.
Strah nas nekoliko paralizira, a ne za dolgo. Če ni mogoče tukaj, potem pa morda kar naravnost navzgor! V kaminu se strmo vzpenjamo, voda v potokih curlja po hladni skali, dva kamna nam prižvižgata mimo ušes in z glasnim treskom udarita ob polico, njun drobir pa izgine v megli.
Steber se nenadoma konča in se nadaljuje kot nepreplezljiva gladka skala. Medtem ko König išče izhod na desni, ga varujem s klinom. Kmalu se pojavi – žal v spustu. “Ne bo šlo!”, izdahne. “Potem bomo pa morali poskusiti po levi – skozi slap!” Pogled tja je popolnoma brezupen! Toda kaj nam mar za vodo, kaj za zevajočo globino pod nami, oboje je že izgubilo moč nad našimi utrujenimi živci. Na videz nemogoče nam uspe, četudi mokro pršenje preprečuje razgled. Roka se oprime skale, centimeter za centimetrom se telo premakne višje in se zavihti na ozko polico. Ura je 3.15 popoldne, ko zadnji železni klin zabijemo v krhko razpoko Kugyjeve police! Zmagali smo!
Uro pozneje sedimo ob topli peči v Dežmanovi koči in sproščeno uživamo. Sem in tja katera od v odeje zavitih postav zapusti prijeten kotiček in se ozre skozi okno. Zunaj buči nevihta s severa in mrši belo brado gorskega velikana, ki stresa svojo veliko trojno glavo.
“Naj jo še tako imenujejo najvišja gora Slovanov – tokrat je nemška moč obvladala njene najbolj strašljive boke in se skozi temne megle, ki se pred nevihto dvigajo nad sivim ledom, prebila do roba stene.”
Reinlova zgodba je literarno zelo lepo napisana in bralcu dviguje dlake na koži. Vse do njenega konca. Čemu je moral Reinl prav v zadnjem odstavku vse pokvariti in iz članka narediti velikonemški propagandni pamflet?
Niti on niti Klauer niti z besedico ne omenita Aljaževe koče na Kredarici. A tu ni logike! Prvi plezalci in tudi brat in sestra Klauer, so iz Stene izplezali po nočnem bivaku, premočeni in močno prezebli. Da bi se samo zaradi ponosa izognili le nekaj minut oddaljeni slovenski koči na Kredarici in nadaljevali še uro naprej do Dežmanove koče? In enako naj bi naredil celo poškodovani Plaichinger, ki je za seboj pustil privezanega na vrv mrtvega Lassa, sam pa s polomljenimi rebri ignorantsko hitel do Dežmanove koče, kjer je (zaman) iskal pomoči?
Bila so leta najhujšega spora med SPD in Kranjsko sekcijo DÖAV, ki se je izražal tudi skozi okrožnice v Mittheilungen in pozive članstvu, naj se izogibajo slovenskim kočam kot da jih ni. Bolj verjetno zveni, da se plezalci s politiko niso ukvarjali. Morda so bile njihove pripovedi pred objavo celo korigirane, čeprav površno. Trojica prvih plezalcev se je namreč na pristopu zaradi prihajajoče plohe, brez pomislekov hvaležno zatekla v Aljažev dom.
[1] Boris Režek, Stene in grebeni, Ljubljana 1958, str. 153-154
[2] Študentska skupina Dren je pred prvo svetovno vojno delovala izven okvirov SPD. Pripomogla je k razvoju alpinistike, turnega smučanja in jamarstva. Alpinistično so izstopali Michler, Kovač, Pavel Kunaver in Bogumil Brinšek.
[3] Iz Prešernove Glose
[4] Planinski vestnik, št. 10, 1963
[5] Mittheilungen des Deutschen und Oesterreichischen Alpenvereins
[6] Planinski vestnik, št. 8-10, 1941
[7] “Fuhrer durch die Julischen Alpen”, Celovec, J. Heyn, 1914, str. 41
[8] Sandi Sitar, Letalstvo in Slovenci. Pionirsko obdobje in prva svetovna vojna, Ljubljana: Založba Borec, 1985
[9] E knjiga Verlustlisten Österreich-Ungarns 1914–1919
[10] Franci Savenc, Iz pisem Romana Szalaya, Planinski vestnik št.5, 1981, str. 213-216
[11] Planinski vestnik, 1898 št. 6.
