Uroš Ahčan
Delo 2024.03.01. – 1.del / 2024.03.02. – 2.del / 2024.03.04. – 3.del
1. del
Plezalec
Oktober 2009
Anamneza. Kar pove pacient. Heteroanamneza. Kar povedo spremljevalci.
»Plezal sem v Paklenici in odlomila se je skala in klin z njo … boli, boli, lahko malo nežnejše odstranite povoj?« Gospod večkrat globoko vdihne in izdihne in nadaljuje: »Plezal sem in … av, av, av … padel sem v globino … nato pa še tista ogromna odlomljena skala, ki mi je padla na nogo. Doktor, gore so moje življenje. Se bo dalo kaj narediti iz te noge? Bom še hodil? Kako hudo je?«
Gledam ga v oči in iskreno rečem: »Težko povem. Potrebujem rentgensko sliko, natančno vas moram pregledati. Šele v operacijski sobi pa bomo lahko ugotovili dejansko stanje.«
»Prosim, rešite mi nogo, samo rešite mi nogo, prosim,« ponavlja pacient.
»Naredili bomo vse, kar lahko, in tudi vse, kar bi kjerkoli drugje na svetu. Imamo najboljše materiale in odlično znanje mikrokirugije. Čeprav je ura pozna, so tu odlični kirurgi iz različnih timov. Travmatolog bo poskrbel za učvrstitev kosti, mi pa bomo sočasno oskrbeli poškodovana mehka tkiva, kožo, mišice, kite, žile in živce. In uf, skoraj bi vam pozabil povedati: verjetno bomo morali opraviti prosti prenos tkiva. Odvzeli bomo mišico iz hrbta in z njo pokrili kosti stopala. Le tako bomo lahko poskrbeli za dobro celjenje zloma in zaščito zdrobljenih kosti. Mišica na poškodovano mesto prinese vnetnice, hranila, kisik in ustrezna zdravila,« mu pojasnim.
»Kako pa bom živel brez te mišice? Kakšna bo funkcija roke? Bom lahko še hodil? Bom še kdaj plezal?«
Razložim, kar lahko. Pokličem še kirurga v pripravljenosti. To je UKC Ljubljana: tristo petinšestdeset dni, 24 ur na dan je na voljo kirurg z znanjem mikrokirugije, drugi pa je v pripravljenosti. Dežurne so tudi druge kirurške ekipe, tako da lahko celo sredi noči neposredno po poškodbi opravimo tudi najkompleksnejši kirurški poseg in z eno samo operacijo povrnemo obliko, funkcijo in estetski videz. Več različnih specialistov v eni operacijski dvorani, sredi noči, za enega pacienta. To je vredno zapisa, v upanju, da ta zapis nikoli ne postane zgodovina. Tako je že od časa Marka Godine, ki je Slovenijo postavil na zemljevid mikrokirugije in jo nato s kolegi izpisal z zlatimi črkami. Že takrat so hudo poškodovanega motorista pripeljali s ceste neposredno v operacijsko dvorano. Zbralo se je osebje in poškodovanec se je po nekaj urah prebudil z dokončno in celostno oskrbo. »Večurna operacija takoj po poškodbi in več ljudi v operacijski dvorani zagotavlja najboljše celjenje in najhitrejšo rehabilitacijo poškodovancev z odprtim zlomom,« je doktor Godina govoril na predavanjih po svetu in doma.
Tudi pozneje pod vodenjem profesorja Arneža se je ta pristop ohranil in nadgradil, čeprav je v naprednem svetu celo danes zelo redek. Zelo maloštevilni kirurgi in medicinske sestre so pripravljeni tako kompleksne operacije, ki načeloma lahko počakajo ure ali celo dneve, opravljati takoj po poškodbi, v neidealnih razmerah. Redki ugledni profesorji, kirurgi bi bili pripravljeni operirati z naključno zbrano ekipo, sredi noči; slavni kirurgi običajno želijo ekipo premišljeno izbrati sami. V resnici pa idealne razmere lahko ustvarimo ne glede na uro, nazive in starost članov ekipe. Pomembna je le povezanost, pomembna je požrtvovalnost, pomemben je značaj, važen je tim, ki verjame v iste cilje in deli iste vrednote.
Tudi to noč imamo vse našteto. Zberemo se v operacijski dvorani. Ugotovimo, da je s stopalom hudo. Koža na podplatu in hrbtišču stopala je nepopravljivo poškodovana, žilje in živci so uničeni.
»Tele zmečkanine ne moremo uporabiti niti za rezervne dele. To tkivo je mrtvo,« rečem in povesim pogled, vendar odločno nadaljujem: »Naredili bomo radikalno nekrektomijo, odstranili vse mrtvo tkivo, ugotovili obseg poškodbe in opravili prenos mišice s hrbta. Postavite bolnika v bočni položaj.«
»Kako misliš postavite, saj smo sami, brez mladih kirurgov, specializantov in študentov. Ura je pol dveh zjutraj. Torej postavimo,« me opozori inštrumentarka Milena.
»Seveda. Evo moji dve roki, skupaj z bolečino v lumbosakralnem delu hrbtenice,« odgovorim.
Bolnika postavimo v bočni položaj, ki bo omogočil sočasno delo dveh timov. Travmatologa, ki bo učvrstil kosti, medtem ko bo rekonstruktivni tim odvzel mišico na hrbtu.
2. del
Ugotovim, da ena sama mišica ne bo dovolj, zato na hitro spremenimo načrt. Dve priležni mišici na enem žilju. »Latisimus in seratus, jemljemo.«
Namestim si povečevalna očala, zarežem, si prikažem rob mišice, poiščem vstopno mesto žilja in mu sledim proti pazduhi. Človek pozabi na letni čas, uro dneva, kaj je delal prej. V tej fazi operacije je pomemben samo fokus. Popolna zbranost in nežni gibi.
»Pinceta, bipolator, tampon, pinceta, škarje, bipolator, mikropinceta, pean, ligatura …« narekujem inštrumentarki. Videti je, da je tudi ona pozabila, da je sredi noči, in verjetno že ima rezervni načrt za dostavo otrok v vrtec. Na svoje otroke nisem pomislil, pri nas je rezervni načrt žal že davno postal glavni. Naloge staršev so prevzeli dedka in babici. Natančno imajo zapisane vse dejavnosti in Hanine ter Ivonine nastope. Še dobro, kajti če sem nalogo prevzel sam, sem hčer čakal na ritmiki in se spraševal, zakaj se tako dolgo preoblači, nato pa mi je nekoliko jezen, znan ženski glas po telefonu sporočil, da me Hana že petnajst minut čaka pred vrati baleta. Ja, to so bile zahtevne kombinacije. Ritmika, balet, angleščina, tenis…
»Mi smo končali, samo še prekinem žilje. Koliko časa še potrebuješ za učvrstitev skeleta?« vprašam travmatologa.
»Daj mi še deset minut.«
Pogledam spodnji del pacientovega telesa, stopalne kosti, ploščice, vijaki in dodatna zunanja fiksacija so kot miniaturni Eifflov stolp.
»Kako ti je šlo? Si zadovoljen? Imaš zame kakšna posebna navodila?« vprašam oznojenega kolega.
»Ne, nič posebnega. Uspelo mi je dobro narediti in morda bo res še kdaj hodil, če boš ti opravil, kot je treba.«
Končni rezultat poškodovanci ocenjujejo tako po funkciji kot po estetskem videzu, težo poškodbe pa po številu šivov. Glavno in osnovno vprašanje po vsaki operaciji je vedno isto. »Koliko šivov sem pa dobil, doktor?«
Običajno se pri čistih ranah odločimo za tekoči šiv, ki je kot vijugasta kača skrit v čvrsti usnjici, vrhnji plasti kože. Ta je videti najlepši. Takrat odgovorimo: »En šiv smo vam dali.«
»Enega?! Samo enega za tako veliko poškodbo?« in »Kako naj zdaj povem prijateljem, delodajalcu, sorodnikom, da sem se hudo poškodoval, imam pa samo en šiv? Se morda šalite? Uničili ste mi zgodbo.«
Pogled poškodovanca je podoben, kot bi na srečelovu že petič zapored odprli prazno srečko. »Dobro, potem pa recite, da ste dobili en šiv, ki zamenjuje oseminštirideset posameznih šivov. Ali preprosto: oseminštirideset šivov so mi dali.«
Na srečo je pacient v splošni anesteziji in mirno spi, brez bolečin in strahu, zato mi je ta razprava prihranjena. Toda vse to se mi sprehaja po glavi, ko čakam konec travmatološkega dela.
»Obrnimo pacienta. Pripravite mikroskop.«
Prihaja najpomembnejši del noči. Šiv drobnih žil pod mikroskopom. Vse ali nič. Pretok je, tkivo bo živo, celjenje bo dobro, vrneta se funkcija in videz – ali pretoka ni, tkivo propade, odmre, potrebni so dodatni posegi, ni funkcionalnosti in estetike; noč je bila zaman in jo bo najbolje čim prej pozabiti. Pacient bo invalid, odvisen od svojcev in države. Zaradi tega je odgovornost še toliko večja.
Ugotovim, da je žilje na goleni poškodovano, zato se odločim za tehniko, imenovano konec s stranjo, to pomeni, da žilo prenesene mišice prišijem na stran glavne žile kot veliko vejo na drevesu in ukradem del krvi, ki teče do konice prstov.
Drobni gibi s prsti, nekaj gibov v zapestju. Povsem umirjeno dihanje, izostren pogled in fokus. Ukazi ali bolje rečeno prošnje inštrumentarki: dilatator,, šiv 10.0 z ostro iglo, voda, klema …
V slabe pol ure obrnemo mikrokiruško tekmo v svojo korist. Ni pa še čisto gotova, saj se še vedno lahko pojavijo zapleti, ki niso odvisni od kirurške tehnike in vgrajenih materialov. Toda smo na pravi poti, in to nas veseli.
Oblikujem mišici, večji del položim na podplat, manjši na hrbtišče stopala, nato odvzamem še, kožo s stegna in s kožnimi presadki pokrijem mišico. Z estetskim rezultatom seveda nisem zadovoljen, a pozneje mišica brez osnovne funkcije krčenja in raztezanja usahne, se splošči in oblikuje po konturah skeleta, zato me ne skrbi.
3. del
Mišici smo dali nov pomen. Namesto krčenja in premikanja delov telesa bo služila kot zaščitno mehko tkivo, ki bo varovalo skelet. V kirurgiji je vedno najprej treba zagotoviti osnovo, zdrave temelje: najprej preživetje uda, nato funkcijo in obliko ter nazadnje lep videz. Mrtva noga ne more biti lepa niti uporabna.
Zdravljenje in rehabilitacija potekata dobro. Poškodovanec je ves čas pozitivno naravnan, hvaležen, stvaren, prijateljski. Deli nasmehe, dobre misli in odlične plezalne zgodbe.
Po slabem letu je rehabilitacija končana in ta zanimivi primer hitro preglasijo številni drugi, ki zahtevajo mojo pozornost in energijo, zato »plezalčevo« zgodbo obujam le na predavanjih. Da slušatelji spoznajo, da je življenje lahko tudi nevarno, in da poudarim pomen znanja ter medsebojnega sodelovanja. Moč noči.
Potem pa … »Profesor, profesor, kam spet hitite? Pošto imam za vas. Že nekaj tednov vas čaka v predalčku.«
Vzamem podolgovato razglednico s fotografijo gora. Obrnem jo in preberem: Tudi zaradi vas se sprehajam po najvišjih vrhovih sveta.
»Vau, to je gospod plezalec,« pomislim. Večkrat obrnem razglednico, pogledam znamko in spet preberem, kar je zapisal.
Občutek je primerljiv s tistim, ko zadeneš na lotu, si samo mislim, ker na lotu še nisem zadel. A navdajata me sreča in veselje, zaradi nekaj neprecenljivih besed na koščku papirja, razglednici iz Nepala, ki prikazuje Mount Everest in sosednje vrhove. Poškodovanega in odpisanega človeka smo vrnili v kakovostno življenje, med najvišje vrhove na svetu. Mar ni prav zaradi tega vredno? Vsaka ura za študijsko mizo in vsaka minuta v operacijski dvorani, vsaka pot na kongres. Vsaka noč in prav vsak delovni dan. Da plezalec ostane ali znova postane »plezalec« in se iz globeli po strmih poteh vrne tudi na najvišji vrh.
Knjiga prof. dr. Uroša Ahčana Skalpel (Mladinska knjiga, 2023) je na voljo v knjigarnah Mladinske knjige, v spletni trgovini www.emka.si ali na brezplačni telefonski številki 080 12 05.
