Skalni vodniček Jezera

Monika in Mihec sta raziskovala skale v spodnjem delu potoka Jezera, »ki teče iz Matkovega Kota skozi Jezero ter se pri Romavhovcu izliva v Savinjo« (Jože Vršnik – Robanov), jih očistila in pripravila za plezarijo. Zadevo sta uredila tudi na »papirju« in izdala v ličnem vodničku Jezera (PDF 5,9 MB), ki je na voljo …
Avtorja vsem želita hudo plezanje! Prosita pa, da skupaj skrbimo za ta kotiček: smeti odnesite s sabo, parkirajte na dovoljenih mestih, spoštujte domačine, ne posegajte v kraj – potok lahko spremeni tok in zalije spodnje skale.

Hvala, ker pazite na naravo in da skupaj ustvarjamo lepo plezalsko okolje!

Dopolnilo
Ker smo v objavi spremenili balvane (v večini se uporablja ta naziv, čeprav naj bi šlo za večje kamnite strukture) v skale (po njih so nekoč gibčni plavci plezali bolj kot ne za šalo), pa je prav, da k temu tudi kaj dodamo. Planinsko razumevanje pokrajine, poimenovanje in terminoslovje, ki sicer obstaja, več ali manj kopira precej pomanjkljive zapise (Wikipedije) in ne postavlja okvirjev, da bi lahko recimo z merami razdeljevali posamezno poimenovanje (kamen, skala, blok, balvan, peč, stena itd.) Seveda tega tudi mi ne bomo storili v celoti, ker pač nismo merodajni, …
Domačini so še do nedavnega vedeli, kaj je nekdanje jezero v Matkovem Kotu zadrževalo: »Pod Puščavniško zijalko, kjer je zdaj hudourniška pregrada, je stala visoka skalna stena, ki je povezovala Klemenčo peč in Orlovec. Za to steno je ležalo jezero, ki je moralo biti kar precej veliko in globoko, ker je baje Ribča peč iz njega gledala kot majhen otok. Po starem ljudskem izročilu so bili na Ribči peči zabiti klini za privezovanje čolnov (nekje je letnica – 1348, kot piše tudi Marija Klobčar). Tu so ribiči sušili mreže po končanem lovu.« (Vršnik). Razlitje jezera je po prepričanju ljudi povzročil zmaj. »Nekoč je zmaj pričel pod Puščavniško zijalko glodati steno, ki je zadrževala jezero. Glodal in kljuval jo je tako dolgo, da jo je preglodal. Takrat je voda iz jezera iztekla in odnesla zmaja s seboj. Nastala je povodenj, tako velika, da je segla do solčavske cerkve, kjer je pred cerkvenimi vrati pustila zibelko. Tudi na Ljubnem je ta povodenj segla tako visoko, da je na mestu, kjer je zdaj župnijska cerkev, pustila kip sv. Elizabete. Ko so Ljubenci našli ta kip, jim je kip spregovoril: ‚Po vodi sem priplavala, po vodi bom odplavala do takrat me pa vzemite pod streho.‘ Ta pripovest je med Ljubenci še dobro znana.« (Vršnik)
Če naj bodo te besede namesto uvoda k sicer slikovitemu vodniku, lahko dodamo le še merske zadeve, da v strugi potoka niso balvani, ampak skale. Tu se lahko sklicujemo na zapis dr. Franca Mišiča, ki je opisal (Slovenec, 1939) plav(ljenje) po Savinji. »Med Iglo in med Rogovilcem, mičnim hotelom ob vhodu v Robanov kot leže v plavni vodi blizu kmeta Belška, Belske Klešče in Kladivo, velikanske skale, ki jih je tu morebiti nekoč odložil ledenik, sedaj najnevarnejše mesto za plavce.« Morda pa bodo balvanisti zdaj vedeli, da imajo skale že od nekdaj tudi imena. Le vprašanje je, koga od tistih, ki le še z bagri spreminjajo pokrajino, zanimajo imena skal. Ostaja nam le še eno vprašanje, ki nam ga je pred tremi desetletji zastavil eden od zadnjih flosarjev: »Kam je šla voda? Po Savinji bi lahko plavili le med poplavami 1990.« Štornik seveda poplav pred dvema letoma ni videl, se pa gotovo obrača v grobu, ko z rečičkega homa vidi, kaj počnejo s strugo, …

BŠ