Nekoliko drugačna zgodbica – Nedeljkova, ki se bere le na lastno odgovornost
S počasnim, vendar odločnim korakom sem se dvigoval proti kamniti kupoli Mangarta in se po malem veselil, ko sem ji prihajal vse bližje in bližje. Že nekaj ur so se mi noge ugrezale v mrzel in mehak sneg, da sem občutil prav vsak korak. Trde misli, ki so se spontano pojavljale v meni, so se kurile v potu obraza. Bil sem na eni svojih samotnih gorskih poteh, na katerih sem se solil, ko sem točil slan pot in kdaj celo potočil slane solze. Mehčal sem si trde misli, to svojo skalnost, ki je nisem niti zaznal. In vendar sem vse bolj drobil to svojo trdoto, ko sem se ljubeče povezoval z belino snega.
Na vrhu gore sem se spomnil dveh fantov, ki jima je sneg nedolgo tega zamrznil spomin. Obdan z belino snega sem skušal razumeti, predvsem pa čutiti, ali gora človeku življenje tudi daje in ne samo jemlje. Življenje nam gora vedno daje, če jo kličemo z veseljem in iskreno, ko hodimo nanjo, in čisto srce je tisto, ki kliče jo – takšno je bilo moje kasnejše spoznanje. Kadar pa se v težavah, ko te nastopijo, ne poslušamo dovolj dobro, ga lahko tudi vzame. Tistikrat sem tudi sam na gore gledal drugače kot jih sedaj. Doživljal sem jih nezavedajoč se svojih Spominov, tj. angelov ali vodnikov, saj bi se z njimi človek zavedal, kaj storiti, ko pride v težave.
Sredi sijoče beline snega sta stali nenavadni skalni podobi. Videti sta bili tako spokojni, da sem obstal tudi sam. Niso pa bile vse skale tako mirne, ki sem jih srečal v gorah. Bilo je v Jalovčevem ozebniku, ko sem nad seboj zaslišal helikopterju podoben zvok, ki pa je hitro potihnil. Sneg mi je okrepil čute in postal sem pozoren. Zadnji hip sem se umaknil večji vrteči se skali, ki je odskakovala od strmine snega.
Ti dve skali sta bili prijaznega videza – leva zamišljeno čepeča in desna v smehu stoječa. Nekdo bi rekel, da se skale ne smejejo, ali pač? Seveda se, le da je njihov smeh skalni in tako trd, da ga človeško uho ne sliši in možgan ne zazna. Zasliši le trdoto v smehu skalnih ljudi. Ko sem se z njima pogovarjal, čeprav le s pogledom, sem začutil mir. Le kaj sta mi želeli povedati?
»Oko bo našlo v nama življenje in iz te žive skale naj odseva lepota. Življenje je dar, ki ga vsakdo sam sebi delí. Tudi medve sva živi, le najina pot življenja je drugačna. Vedno se vprašaj, kaj čutiš drugače, kot čuti skala, ko zreš v hudo strmino. Dar jekla je v trdoti, človek pa ima mehkobo in jo često razume silno napačno. Narobe gleda na skalnost, ki je v človeku. Igrivost ni lastnost skalnosti, ampak otroka, ki je v nas. Vsakdo ga ima v sebi, le da ne ve zanj. Naj človek spozna, da ga ima, s svojimi slikami naj se poigra in začutil ga bo v sebi. Človek vedno išče nekaj, kar bi ga osrečevalo, vendar ne ve, kako najti sebe, da srečen bi bil.«
Leta sem želel biti trden kot skala, a žal sem postajal vse bolj trd, saj skale takšne pač so. Utvara človeka je v tem, da srečo išče izven sebe, zato skalni človek ne išče sreče v mehkobi srca. Sreča pa je jed srca in otroci jo jedo posebno ljubeče, ko se igrajo. Tudi smeh je jed srca, zato se smejmo! Celo skala ima srce in to je srce sreče, da lahko živi ledu navkljub, kadar jo obdaja. Srce človeka notranje zaledeni, kadar je v jeseni življenja utrujen in se ne smeje več. Zato smejmo se tudi v teh letih
Gora joče podobno kot človek, le da so njene solze skalne, in njena notranjost se celi drugače, kot pri človeku. Skala živi srečna s snegom sprijeta tudi sama, a človek potrebuje ljubezen drugega človeka. Njegov dar so veselje, sreča in ljubezen, skalnost pa je dar gore. Tudi angeli nam srečo delijo le tedaj, ko nismo več skalni. Dobro naj človek razmisli sedaj, kaj je v njem skalnost, kako naj zdrobi jo, da srečen živel bo.
IN
