PO TRAGEDIJI GORSKIH REŠEVALCEV V TURSKI GORI
Planinski vestnik, oktober 1997
TONE ŠKARJA
Človeštvo se ni nikoli znalo izogniti katastrofi, vedno pa se je — vsaj doslej — znalo iz nje pobrati in nekaj naučiti. Ta stara ugotovitev velja tako za posameznike kot za večje ali manjše skupine in vsa daljna in bližnja zgodovina jo potrjuje. Človeka vodijo skozi življenje ideje in hotenja, a dejansko ravnanje mu narekujejo trenutne okoliščine in kratkoročni interesi. Od tod tisto reklo o z dobrimi nameni tlakovani poti v pekel. Naj bodo naslednje besede brane ob zgoraj navedenih mislih in torej ne razumljene kot obtožba.
KAJ JE ŽE GRS?
Ko se je ob tistem starem »Andolškovem« helikopterju prvič pojavil novejši in močnejši, je bilo na povsem uradnem sestanku rečeno, da stroj, ki je v dvajsetih minutah lahko kjerkoli v naših gorah, ne more čakati uro ali dve, da pridejo ljudje z dela domov, slečejo delovno obleko in se v glavah in po videzu prelevijo v reševalce. To je načelno res, je ugotovil takratni načelnik GRS, bo pa težko spremeniti doktrino GRS. Tisti hip, ko sta s helikopterjem posegla v reševanje še pilot in mehanik, torej profesionalca, je bilo čistega amaterizma itak konec. Nič hudega se ne bi zgodilo, če bi bila profesionalna vsa posadka helikopterja, torej še reševalec na jeklenici in zdravnik. Ločnica med profesionalno službo, ki jo vsaka razvita država itak mora imeti, in med reševalci prostovoljci bi bila čista in jasna. V primeru Turske gore bi bilo bolj jasno, da profesionalna posadka mora računati še s kako vpeto ali pozabljeno vrvico, ne pa, da v paniki pilot pritisne na plin, pa bo — kar bo.
Kadar se stvari razrastejo do nepreglednosti, se je treba vrniti k izviru. Kaj že je GRS? Organizacija tistih kvalificiranih gornikov, ki so brezplačno pripravljeni pomagati ljudem, ki v gorah zaidejo v težave oziroma se ponesrečijo. Brezplačno pomeni brez plače, honorarja in podobno, vendar z nadomestilom za obrabljeno osebno in reševalno opremo 1er za izgubljen redni zaslužek.
Zanimivo, da za GRS ni bilo nič pretresljivega, ko so reševalci prešli z biciklov na avtomobile, in tudi ne, ko so ceste in s tem reševalni avtomobili segali vse višje v gore. To je bil naravni razvoj, ki je krajšal in lajšal reševanje. V bistvu bi moralo biti s helikopterjem enako. A že mora biti nekaj očarljivega na tem hrumečem ptiču, ki se kot angel rešitelj spusti k nesrečnežu, da se GRS bolj ukvarja z njim kot pa sama s seboj. Mislim, da je pojav lažje razložiti z vojsko, kjer v zemljo vkopani in zaprašeni pešaki ljubeče in besno hkrati spremljajo svoje leteče soborce nad glavami. V tolažbo jim je le, da edino pehota lahko zavzame in tudi drži ozemlje, vsa tehnika ji je pri tem le v pomoč. S to tolažbo naj se
tudi GRS spet oprime predvsem svojega dela, pri tem pa ji mora država s svojimi tehničnimi sredstvi s posadkami vred čimbolj pomagati.
Kaj pomeni oprijeti se svojega dela? Predvsem mora skrbeti za kvaliteten kader. To so seveda lahko samo alpinisti, ljudje torej, ki jim je delo z vrvjo in klini v nevarnem svetu vsakdanja stvar. Zdaj je, žal, v GRS vzdušje zelo nealpinistično, skoraj protialpinistično. Eno so alpinisti, drugo so reševalci. In niso alpinisti tisti, ki postavljajo vmesni zid. Reševalec bi smel biti le izkušen alpinist, dodatno izobražen v reševalni tehniki. Zdaj so konica GRS »letalci — reševalci«, tisti torej, ki bi morali biti profesionalci. Amaterji, kot se, niso nobena konica. Ne morejo biti, ponavljam, ne morejo biti dovolj izurjeni, ker so le amaterji in imajo lahko le enkrat ali dvakrat na leto spodobno vajo. In tudi GRS sama jih ne jemlje resno, saj še zavarovani niso spodobno. Zdaj je treba za družine umrlih zbrati milodare. Lepo, a sramotno. GRS mora od države zahtevati dostojno odškodnino družinam ponesrečenih reševalcev, seveda ne le teh zadnjih. Mimogrede: če bodo oblastniki tako mečkali, kot so za padle in ranjene v slovenski osamosvojitveni vojni, torej za tiste, ki so jim sploh omogočili biti oblast, potem bodo potrebni skrajni in stalni napori. Politiki so se dovolj nasončili v siju slovenske gorske reševalne službe, naj zdaj še kaj storijo zanjo. Odlikovanja so prepoceni odškodnina.
POLOŽAJ GRS V PZS
Država je dolžna skrbeti za letalsko reševalno službo, torej za helikopterje s posadkami vred. Vseeno je, ali so vojaški ali policijski ali privatni, le da ustrezajo visokim profesionalnim standardom in da znajo delati po strogih
pravilih. To bo potegnilo jasno črto med poklicno reševalno službo in med amaterskimi gorskimi reševalci. Prva bo v celoti odgovarjala za svoj del in je mešanje s slabo usposobljenimi »letalci — reševalci itd.« ne bo razbremenjevalo ali ji celo pokrivalo njene napake, drugi pa bodo povsem samostojni in suvereni v svojem svetu in jim ne bo treba skrbeti, kako bo zračno vozilo (kot prej cestno) naložilo in odpeljalo ponesrečenca. Če bi bilo tako v Turski gori. potem policaji ne bi mogli reči, da je posadka helikopterja zunaj vsake krivde oziroma da je storila vse, kar je mogla, pa tudi »splet okoliščin« bi bil opisan tako, kot je treba: katere okoliščine in po kakšnem vrstnem redu. Tragedija v Turski gori je tako težka, da poročilo o njej ne sme biti skrivalnica. Tragedija — pet mrtvih gorskih reševalcev na letalsko reševalni vaji — je večja, kot jo lahko dojamemo celo zdaj, ko je minilo že kar nekaj časa. Splet okoliščin je splet napak, opustitev, nestrokovnega ravnanja, drobnih nesporazumov, res pa v usodnem vrstnem redu. Morda bi GHS ob tako simbolično in dejansko usodni obletnici po analizi nesreče nekaj pozornosti namenila tudi svoji organizaciji. Eno je številčnost aktivnega članstva. Kadar je ljudi več, kot jih je res treba, se stopnja odgovornosti na posameznika zmanjša. Čeprav zastonj je obsežna GRS zelo draga. Drugo je njen položaj v PZS. Že simbolično, s spremembami imena, se tiho »odceplja«. Isto delajo posamezne postaje. Tudi vsi reševalci niso nujno člani planinskih društev. Denar je moč in najbolje je biti čimdlje od »revnih« sorodnikov, kaj bo jutri, jih pa v tej deželi itak razmišlja že vse manj.
O alpinizmu in nujni organski povezavi smo že rekli. Res pa je, da načelniki, ki sami niso nikoli plezali, že podzavestno odklanjajo alpiniste. A bistvo gorskega reševanja so poleg ljudi še vedno skala, vrvi in klini, volan in propeler sta le pomoč. In razmisliti je treba o večnem stokanju, kako prepoceni je reševanje za ponesrečence. Kdo plača stroške, je stvar države. Ona je dolžna imeti poklicno reševalno službo, amaterje pa dostojno opremiti in jih zavarovati. Če bomo planinci morali reševanja plačevati sami oziroma se posebej zavarovati, nas bo država najbrž razbremenila pri obveznih prispevkih za zdravstveno zavarovanje. Najmanj pa naj GRS ne skrbi za stroške helikopterjev. To je skrb druge sfere.
Če bodo oči reševalcev manj uprte v nebo, bodo na zemlji našle veliko, še preveč dela. Nihče ni samozadosten, in tako velike katastrofe, kot je Turska gora, se ne sme pomesti pod preprogo. Edina mogoča korist v tej žalosti je samo v pouku, ki se ga iz nje da izluščiti za prihodnost.
