Šest dni za 4000 metrov stene

Delo

Podrobnosti o prvenstvenem vzponu Housa in Andersona prek Rupalske stene Nanga Parbata

Alpinizem: nova smer na Nanga Parbat parodija na trenutno dogajanje v alpinizmu

Novica o novi smeri v Rupalski steni osme najvišje gore sveta, Nanga Parbatu (8125 m), je hitro dosegla Slovenijo. Američana Steve House in Vince Anderson sta pod goro prišla dokaj tiho, prav tako tudi nista pošiljala nobenih poročil o njuni aktivnosti pod goro in na njej. Prav zaradi tega je večina slovenskih medijev sprva precej nejeverno poročala o skopi novici o »zgolj« preplezani najvišji steni na svetu. Sedaj so znani tudi podrobnejši podatki o vzponu, ki sigurno spada med deset najboljših himalajskih vzponov vseh časov.

Američana, 35-letni Steve House in 32-letni Vince Anderson, sta v bazo prispela sredi julija. Avgusta sta se postopno aklimatiziralam, nato pa čakala na lepo vreme. Natanko 31. avgusta, prvi lep dan po daljšem sneženju, sta ob 4.uri zjutraj prišla pod steno. Iz celotnega ostenja so padali snežni plazovi, stena se je čistila. Obrnila sta se in vrnila v bazo. Takoj naslednji dan sta zares vstopila v steno. Zaradi varnosti sta poizkušala plezati čim bolj v območju skalnih razov, katerih plazovi niso dosegli. Zvečer sta si uredila bivak na višini 5100 metrov.
Naslednji dan sta začela plezati ob treh zjutraj, na vrsti je bil tehnični ključ smeri. Posnežena krušljiva skala je od njiju zahtevala deset ur težkega in nevarnega plezanja. Popoldan sta si uredila bivak le 300 metrov višje kot prejšnji večer, na vrhu skalnega stebra. 3. september je bil dolg in naporen dan. V osemnajstih urah sta se ločila od Housove smeri iz leta 2004 in plezala bolj direktno po bolj varnem a težjem skalnem stebru. Ob enajstih zvečer sta dan sklenila na višini 6200 metrov.

Četrti dan sta rešila največjo orientacijsko uganko, prehod čez strmo vršno steno. Skrit snežni prehod ju je pripeljal v snežno vesino, kjer sta si v prhkem snegu na višini 7000 metrov izkopala ozko polico za šotor in ostala pripeta v klinih celo noč. V slabih snežnih razmerah sta naslednji dan napredovala počasi in bivakirala na višini 7400 metrov, malo pod najvišjo točko lanskoletnega poizkusa. 6. september je bil njun dan D! Ob 3.30 zjutraj sta zapustila šotor s petimi litri tekočine in nekaj energijskimi geli.

Po nekaj kombiniranih raztežajih sta prišla v območje globokega, nesprijetega snega, ki ju je močno upočasnil. Na srečo so se razmere kmalu izboljšale in sredi dneva sta na 7900 metrih priplezala v Messnerjevo smer in po njej nadaljevala do predvrha. »Sezul sem čevlje in sušil nogavice, Vince pa je za 5 minut zadremal«, je nenavadno početje za višino 8000 metrov opisal House. Ob 17.45 sta dosegla vrh Nanga Parbata in petnajst minut kasneje začela sestopati.

Zjutraj sta nadaljevala s spuščanjem po Messnerjevi smeri in ob 23. uri dosegla prostor običajnega tabora 1. Od tu sta že lahko opazovala številne ognje in bobnanje zbrane množice domačinov v znak občudovanja. Naslenji dan sta, po osmih dneh na gori sestopila v bazni tabor. »Na celotni poti iz baznega tabora v civilizacijo so naju domačini ustavljali in čestitali. Na začetku ceste nama je 200 šolarjev izročilo šopke cvetja. Izkazalo se je, da je celotna dolina z daljnogledi opazovala najin vzpon«, je evforično vzdušje opisal House.

Tehnična ocena nove smeri je kot parodija na trenutno dogajanje v alpinizmu, v veliki meri tudi slovenskem, kjer so pretirane ocene prepogost pojav. House in Anderson sta podala oceno VI za skalo in 4 za led, višina smeri znaša 4000 metrov. Vzpon, ki smo ga pri nas, že preden je bil izveden, oklicali za največji dosežek v zgodovini himalaizma, ima nižjo oceno kot večina slovenskih alpinističnih vzponov izven Evrope!?

Tomaž Jakofčič

KOMENTARJI:

Pavle Kozjek, 19. 09. 2005

Ocena tehničnih težav je verjetno čisto realna. Problem je drugje: to je res SAMO tehnična ocena (ki naj bi bila načeloma enaka v Črnem Kalu ali na Nanga Parbatu) in seveda ne more pokazati vrednosti, resnosti in dimenzije vzpona kot celote ! Zdi se mi, da je uvrstitev med deset v Himalaji mogoče celo premalo za ta vzpon..

Z Andrejem Štremfljem sva 1989 po podobnem principu ocenila prvenstveno v alpskem stilu v J steni Šiša Pangme (2300 m, skala 4-5, led do 75 st., izstop nad 8000 m) in po kategorizaciji za silo dosegla državni razred, kar me seveda takrat ni preveč razveselilo. A kaj češ, sva pač iskala najlažje prehode…

Igor Pavlič, 19. 09. 2005

Pa saj smo vse prebrali že na tistem ameriškem Grivelu, tudi o cvetju in hlavospevih domorodcev, da ne bi kdo mislil, kako so Američani indolentni in averzični do tega, prava romantika, kako se prilega današnjim časom, kot en obliž.

Nikjer ni omenjeno, da so jima ponujali “lokalno” hrano, ju napojili in okrepili pred potjo proti domu. Skrajna romantika za leto 2005, čestitam, da obstajajo/ta/ še tak!. Kaj je pa s tistima spremljevalkama, očitno je v modi, da v bazi za svojimi samci še v steno stremijo te ženske, dokler se vidi z daljnogledom . Sta bili bioenergetičarki ali le tako, kot šerpe, kuharici, poročevalki ali kaj?

Pavle

Tomaž Jakofčič, 19. 09. 2005

Zaradi nesporazuma z uredništvom Dela šport pod sliko ni objavljen pravilen tekst. Fotografija prikazuje Steva Housa na vrhu Cayesha v Andih, avtor fotografije pa je Marko Prezelj. Nekoliko je spremenjen tudi tekst. Parodija ni bila mišljena na vzpon, temveč na oceno smeri.

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja