Gorenjski Glas, 11. april 1997
Plaz je pokopal deveterico, pokal ostaja večni spomin
Domačini so se v Tržiču in pod Storžičem spomnili umrlih v plazu, nesreči pa je posvečen tudi del jubilejne razstave tržiških gorskih reševalcev.
Tržič, 9. aprila – Do ponedeljka bo v tržiškem paviljonu NOB odprta razstava, ki priča tudi o tragediji leta 1937 v plazu pod Storžičem. Mirko Mežek, eden od preživelih smučarjev, si je z nami ogledal razstavo in se spominjal žalostnih dogodkov izpred šestih desetletij. Že na odprtju razstave smo srečali Janka Štefeta, kije poleg Janeza Malija eden od trojice še živih prič dogodkov na nesrečni velikonočni ponedeljek.
“Vedri in veselo razpoloženi smo tisto velikonočno nedeljo v skupinah in posamič prihajali v ‘Hvačmanovo’ kočo, ki je stala vrh Plane na planini Jesenje pod Storžičem. Še dolgo v noč se razigranost ni umirila…
Zunaj je snežilo. Ko smo zjutraj zaspano gledali navzdol po Plani, skoraj nismo mogli verjeti lastnim očem. Novo zapadli sneg, bilo ga je okrog 25 centimetrov, je prekril vse sledi in smučine prejšnjega dne.
Pod Storžič smo prišli na smučarsko tekmo, ki jo je napovedalo planinsko društvo. Po opozorilu starejših članov in lovcev je vodstvo tekmovanja hotelo tekmo odpovedati, a je na prigovarjanje posameznikov, češ da se bodo tekmovanja udeležili na lastno odgovornost, popustilo…” je v spominih 30 let po nesreči zapisal Mirko Mežek iz Tržiča, eden izmed devetindvajsetih prijavljenih smučarjev za tekmo.
Žal do tekme 29. marca 1937 sploh ni prišlo, ker je smučarje presenetila narava. V plazu pod Storžičem so umrli Adalbert Ahačič, Miro Ovsenek, Vinko Šarabon, Viljem in Rudolf Plajbes, Jožef Mladič, Kristijan Stegnar, Vinko Lombar in Zdravko Kostanjevec. Njihovemu spominu so se tudi letos poklonili na tržiškem pokopališču in v cerkvi, na velikonočni ponedeljek pa je bila žalna svečanost pod Storžičem. O tragični nesreči priča tudi del razstave, ki jo je ob 60-letnici delovanja pripravila postaja Gorske reševalne službe Tržič v tamkajšnjem paviljonu NOB.
Pokal za zmagovalca, ki ga niso nikoli oddali
Z Mirkom sva stopila pred prvo vitrino ob vhodu v paviljon, kjer so razstavili vrsto izvirnih dokumentov o storžiški tragediji. Tam je na roko napisana startna lista z imeni udeležencev, fotografija smučarjev s startnimi številkami, ki so jo posneli že teden poprej, slike z reševanja ponesrečencev in pogreba umrlih, članek iz Jutra o nesreči, pa še kaj, kar spominja na nikoli začeto tekmo. V kotu stojijo stare Lukančeve smuči, tik ob vitrini pa je pokal – bronast kipec smučarja, ki bi ga podružnica SPD Tržič poklonila najhitrejšemu na progi z okrog 1700 metrov visokega Škarjevega roba do koče pod Storžičem. Kot je vedel povedati Mirko Mežek, je nesojeni pokal v preteklosti celo zašel v tujino, vendar so ga ponovno našli in ga vrnili v Tržič.
Eden od trojice še živečih prič nesreče v plazu je izrazil hvaležnost planincem, reševalcem in smučarjem, ki ohranjajo spomin na storžiške žrtve. Pohvalil je tudi razstavo v tržiškem paviljonu, ob tem pa poudaril, da bi bilo treba predstaviti sedanjim rodovom tako zgodovino, kot je v resnici bila. Po tolikih letih od dogodka se namreč marsikaj pozabi, zato so najbolj točni le zapisani podatki o nesreči.
Kaj se je dogajalo pod Storžičem
“Malo po deseti uri je kolona devetindvajsetih smučarjev s starterjem krenila proti startu, ki je bil predviden vrh Škarjevega robu. Skupina ‘fabrčanov’ je bila kot najštevilnejša na čelu vrste. V naslednji sem bil jaz skupaj z Janezom Malijem in Maksom Debevcem, tik za nami pa Slavko Lukanc in drugi udeleženci…
Starter in prva skupina so bili že v izteku drugega žleba, ki poteka izpod čeri tik pod robom pečine, kjer je kasneje še dolga leta stal lesen spominski križ. Z globoko smučino smo na pobočju prerezali snežno odejo. Nenadoma pa se je zgodilo. Po prvem žlebu se je pridrsal manjši plaz, ki je v naši skupini dosegel le Janeza in se ob njem ustavil. Ni se nam zdel nevaren. Ura je morala biti okrog pol ene, ko je po drugem žlebu prihrumel večji plaz in šele ta je povzročil splošen preplah. Zajel je vso prvo skupino, brata Plajbesova, Stegnarja, Mladiča, Ahačiča, Kostanjevca, Lombarja in Šarabona.
Nismo se še prav zavedli in klici še niso potihnili, že je z neznansko silo prihrumel naslednji plaz z vrha Škarjevega robu. Čutil sem, da me snežna masa s strašansko silo in hitrostjo nosi navzdol. Slišal sem vrišč in glas drsenja plazu, takoj nato pa ničesar več. Nosilo me je menda čez iztek prejšnjega plazu in prva skupina je bila tako zasuta še globlje. Snežna gmota se je ustavila na spodnjem robu Stare Plane…” je med drugim zapisal Mirko Mežek.
Mirko se je iz plazu rešil sam, prav tako prijatelj Maks. Skupaj sta izvlekla Janeza Malija, ki že dolgo živi v Ljubljani, a se še vrača v Tržič. Eden od treh še živečih udeležencev nesreče je Janko Štefe iz Tržiča, ki se je ob odprtju razstave spominjal: “Kot državni lovec sem obiskovalcem Storžiča pogosto pripovedoval tudi o nesreči. Takrat sem bil s 14 leti najmlajši med tekmovalci. Hodil sem v prvi skupini, v kateri so vsi razen mene pomrli. Iz plazu so mi pomagali drugi, potem pa so me v dolino odpeljali z gnojnim košem. Nekaj časa nisem mogel v šolo, a se je vse srečno končalo. Tudi tekmoval sem še kot smučar, od 1955. leta pa sem bil tudi gorski reševalec. Današnja postaja GRS ima dobro moštvo in opremo, kar je v kraju pod gorami nujno.”
Stojan Saje
