Pobijanje brezskrbnih kozorogov, mirno ležečih na gorskih tratah in od sonca segretih skalah, nevajenih, da bi jim lahko človek kaj naredil, bo zagotovo svojevrsten masakr. A glede na to, kaj človek danes znova počne drugemu človeku, je jasno, da se je odnos spremenil do te mere, da je vse postalo sprejemljivo.
Italija pripravlja obsežne spremembe lovske zakonodaje – okoljske organizacije opozarjajo na »razkroj zaščite«, lovske vrste pa se širijo na stambecca, divjo gos in mestnega goloba – So jim Slovenci preveč za zgled
V Rimu se je 13. maja zgodil pomemben premik v italijanski lovski zakonodaji. Senatni odbor je potrdil vrsto amandmajev k zakonu 1552, ki bi – če bodo sprejeti tudi v parlamentarni dvorani – temeljito spremenili način upravljanja divjadi v Italiji. Reakcije so burne: od opozoril o »razkroju zaščite« do obtožb, da se odpira vrata »nekontroliranemu lovu«.
Kaj se spreminja?
Predlagane spremembe vključujejo tri ključne novosti: stambecco (Capra ibex – kozorog) bi postal lovna vrsta, divja gos (Anser anser), danes zaščitena, bi bila dodana na seznam lovnih vrst, mestni golob (Columba livia) bi postal lovna vrsta, kljub temu da ga evropska zakonodaja šteje med zaščitene ptice. Hkrati bi bil volk izbrisan s seznama »posebej zaščitenih vrst«, kar bi odprlo vrata lažjemu poseganju v populacijo.
Zakaj je kozorog simbolno vprašanje?
Lega Abolizione Caccia (LAC) opozarja, da je kozorog v Italiji zgodovinsko zaščiten že od leta 1836, ko so Savojski ustanovili kraljevo lovsko rezervacijo na območju današnjega Narodnega parka Gran Paradiso. Takrat je bila vrsta tik pred izumrtjem. Danes italijanska populacija šteje približno 15.000 osebkov, razpršenih po celotnem alpskem loku.
Za okoljske organizacije je zato vključitev kozoroga med lovne vrste simbolni prelom: od vrste, ki je bila stoletja emblem zaščite, bi postala vrsta, na katero se lahko strelja.
Kaj še prinaša reforma?
Po navedbah LAC in Europa Verde bi zakon: odprl lov v državnih gozdovih, dovolil prisotnost lovcev na morskem obrežju, omogočil večjo mobilnost lovcev pri lovu na selivke, odprl lov na gorskih prelazih in na zasneženih terenih, dovolil lov z veslačev (lov z majhnih čolnov), legaliziral optične sisteme za ojačanje šibke svetlobe, ki jih Bernska konvencija izrecno prepoveduje, odpravil obvezno sezonsko izbiro med tremi oblikami lova (Alpe, stoječi preži, druge oblike).
Po mnenju LAC gre za »razširitev lova do skrajnih meja«, ki bi povečala pritisk na že tako obremenjene ekosisteme.
Reakcije: od »sfacelo« do »povratka barbarstva«
Okoljske organizacije so enotne v kritiki. LAC govori o »sfacelu« – popolnem razkroju zaščite narave – in opozarja, da zakon »ni izboljšljiv, temveč le škodljiv«.
Andrea Zanoni (Europa Verde) pa je še ostrejši: »Gre za pravni in naravovarstveni monstrum. To je klofuta biodiverziteti in povratek v barbarstvo.«
Zanoni posebej izpostavlja: divjo gos, ki je v Italiji prisotna v majhnih, občutljivih populacijah, kozorogaa, ki je »simbol Alp, pogosto tako zaupljiv, da se mu lahko približaš na nekaj metrov«, mestnega goloba, ki ga evropska direktiva o pticah šteje za zaščiteno vrsto.
Evropska komisija je že opozorila, da bi vključitev goloba med lovne vrste pomenila kršitev evropske zakonodaje.
Kaj to pomeni za Alpe?
Če bodo spremembe potrjene, bi se lov lahko razširil tudi na območja, ki so bila doslej izključena ali strogo regulirana. Za visokogorske vrste, kot je kozorog, bi to pomenilo: večji pritisk v občutljivih habitatih, večjo motnjo v obdobjih parjenja in kotitve, tveganje za lokalne upade populacij, zlasti v manjših jedrih.
Za območja, kot so Zahodnojulijske Alpe, kjer se kozorogi pogosto gibljejo v bližini poti, planinskih koč in razglednih točk, bi to pomenilo tudi spremembo odnosa med človekom in živaljo: od zaupanja do previdnosti.
Zaključek: med politiko, tradicijo in naravo
Predlog zakona 1552 še ni sprejet, a razprava je že razgalila globoko razhajanje med: lovskimi organizacijami, ki želijo širitev lovnih možnosti, naravovarstveniki, ki opozarjajo na izgubo zaščite, evropskimi institucijami, ki spremljajo skladnost z direktivami.
Vprašanja, ki ostajajo, so preprosta: kakšno prihodnost si Italija želi za svoje divje živali? Ali bodo slovenski kozorogi zaradi »večje ponudbe« manj privlačen plen? Itd. …
Kaj se dogaja s človeštvom? Namesto, da bi v razvoju napredoval, se vse bolj zdi, da v razvoju nazaduje. Namesto večje zaščite živali bi se raje prepustili krvoločnemu nagonu po ubijanju, ki izhaja iz pradavnine. Za komercialni lov v 21. stoletju ni nobenega racionalnega razloga. V bistvu ne bi smel obstajati. Vse, kar bi moralo obstajati, so od države nadzorovani lovski čuvaji, ki po potrebi držijo določene populacije pod kontrolo, torej take, ki nimajo naravnih sovražnikov in so potencialno nevarne človeku.
Streljanje kozorogov je dobesedno vrnitev v srednji vek. Očitno bomo res potrebovali umetno pamet, ki nam bo vladala, ker lastne imamo vse manj.