Zgodovina alpinizma ima tudi poglavja, ki niso (bila) vedno (prav) ugledna — a prav zato jih je treba povedati v celoti. Prav tiho molčimo o komunističnih, za katere v sprevrženih družbah še danes posameznikom podeljujejo »častne nazive«. Več se seveda govori o fašističnih. Leta 1934 je bila v Aosti ustanovljena Scuola Centrale Militare di Alpinismo, prva vojaška alpinistična šola na svetu in eden ključnih projektov italijanskega režima, ki je želel oblikovati »bojevitega alpinista« kot simbol nacionalne moči.
Že desetletje prej je alpinist in častnik Umberto Balestrieri, veteran Adamella in Soče, zapisal:
»Po izkušnjah iz vojne si ni mogoče predstavljati, da bi se alpinci lahko izognili dolžnosti biti tudi alpinisti.«
Ta (morda ne najbolj prav razumljena) misel je postala temelj nove ustanove.
Šola v gradu Beauregard
Za potrebe nove šole je država kupila grad Beauregard v Aosti. Ob odprtju je prispel celo telegram podpore Pija XI., papeža in strastnega alpinista.
Prvi poveljnik je postal podpolkovnik Luigi Masini.
Časopis L’Alpino je ob ustanovitvi objavil naslov: »Fašistična šola bojevitega alpinizma med visokimi sabaudskimi gorami.«
Cilji šole
Šola je imela tri glavne naloge: alpinistično in smučarsko usposabljanje častnikov in podčastnikov, izboljšanje vojaške opreme za gorsko bojevanje, razvoj nove doktrine gibanja in preživetja v visokogorju.
General Celestino Bes jo je opisal kot »pravo univerzo alpinizma, čisto, urejeno telovadnico pred obrazom Alp.«
Inštruktorji: elita italijanskega alpinizma
Med prvimi (alpinističnimi) učitelji so bili: Emilio Comici – pionir modernega tehničnega plezanja, Renato Chabod – kasnejši direktor CAI in raziskovalec, Luigi »Gigi« Panei – eden najboljših gorskih vodnikov Abrucov,
Vittorio Ratti – iz Lecca, znan po smeri na severni steni Grandes Jorasses.
To je bila takrat najmočnejša alpinistična ekipa v Evropi.
Simbolni vzponi: Monte Bianco, Cervino, Gran Paradiso
Julija 1937 je več kot 500 alpinov šole ob prisegi preplezalo različne smeri na Mont Blanc, del njih celo zahtevni Sperone della Brenva.
V naslednjih letih so se slovesnosti selile na Monte Roso, Cervino in Gran Paradiso.
Pisatelj in nekdanji alpin Mario Rigoni Stern je o tem zapisal: »Bila je trda, skoraj neusmiljena selekcija. Spoznal sem ljudi, ki so si izbrali goro in vojaško življenje kot pot — in vanjo vložili vse svoje sposobnosti.«
Prva takšna šola na svetu
Podobne ustanove v: Franciji, Nemčiji, Švici
so nastale šele po drugi svetovni vojni. Aosta je bila torej pionir — tako v dobrem kot v problematičnem smislu, saj je bila šola del širše militarizacije družbe.
Zgodovinski dokument
Fotografija, prikazuje naslovnico časopisa L’Alpino iz leta 1935, ki slavi ustanovitev šole. Gre za pomemben dokument časa, ki združuje: vojaško propagando, razvoj alpinizma, in politično ideologijo tistega obdobja.
