Speleos – Siga, december 2011
Šumečko brezno na Golteh, natančneje na Ostrem vrhu, je postalo očitno mesto za odlaganje pokvarljivih odpadkov, katerih se je lastnik znebil z mislijo, da za to pa res nobeden ne bo izvedel. Brezno je na višini 1565 m, globoko je 18 m, celotna njegova dolžina pa meri 45,9 m.
Nedolgo nazaj je brezno našel jamar Milan Podpečan, ki je tudi poskrbel, da se je brezno vpisalo v register jam. Milan je že, ob za jamarja veselem dogodku, najdbi nove jame kar kmalu ugotovil, da iz njega močno zaudarja. Ko je raziskal brezno, je v njem naletel na kup pokvarjenih savinjskih želodcev. Dolžnost jamarjev pa je poleg raziskovanja jam tudi skrb za njihovo čistost oz neškodljivost za okolje …
Voda velja za naše veliko bogastvo. Se pa pojavljajo zelo velike razlike med pretakanjem voda v kraškem svetu od preostalega nezakraselega področja. Tudi na področju Mozirskih planin, kamor spada tudi Golte in seveda tudi Šumečko brezno spada precej kraških pojavov. Samočistilne sposobnosti kraških voda so bistveno manjše kot v površinskih vodah. Ravno to pa je razlog, da vsako onesnaženje močno vpliva na kakovost izvirske vode. Znano je, da kar polovica Slovencev pije kraško vodo, kar priča, da so kraška območja vir pitne vode. Vode iz predela, kjer se nahaja tudi omenjeno brezno se iztekajo v zbiralnike v dolini, kateri oskrbujejo večji del okoliškega prebivalstva.
Del podzemnih kanalov preverjamo ter tudi čistimo jamarji, preostale pa se lahko kontrolira le s sledenjem vode. Čiščenje jam, predvsem brezen je lahko izjemno zahtevna naloga. Neredko naletimo na neeksplodirana bojna sredstva ter mrhovino, kar je lahko tudi precej nevarno za zdravje.
Iz Šumečkega brezna smo jamarji Jamarskega kluba Speleos – Siga odstranili 40 kilogramov savinjskega želodca, katerega je neznanec po naši okvirni oceni pred približno tremi meseci odvrgel. Spustili smo se v 18 metrov globoko brezno ter pobrali vse še cele ter na pol razpadle želodce. Na našo srečo je bilo precej mrzlo in mraz je segel vse do te globine, tako da je bistveno manj zaudarjalo, kot bi lahko sicer. Glavni razlog, zakaj je neznanec odvrgel drago suho mesnino v težko dostopno brezno, do katerega je po zahtevnem terenu moral vsaj 20 minut peš, nam ni povsem znan. Predvidevamo, da se je kakšnemu kmetu ponesrečila izdelava, kar v teh kraji pomeni tudi sramoto. Vrednost 40 kilogramov savinjskega želodca je med dva do tri tisoč evri.
Misel, da neprimernih odpadkov v naravnem okolju, pa četudi gre za »neznano« brezno nihče ne bo našel, je torej (pogosto) zmotno.
Mateja Mazgan
* * *
Gnili savinjski želodci v novo odkriti jami
Slovenske novice, 13. januar 2012
Milana Podpečana so v Šumečkem breznu pričakale zaščitene mesnine.
VELENJE – Koroško-šaleški jamarski klub Speleos-Siga s sedežem v Velenju deluje že več kot trideset let. Člani društva negujejo spoštovanje do jam, narave in prijateljstva, pretežni del svojih prizadevanj pa namenjajo raziskovanju in dokumentiranju kraškega podzemlja. Uspehe so želi tudi lani, med drugim je njihov član Milan Podpečan prvega decembra v register jam vpisal Šumečko brezno na Golteh, ki ga je odkril dober mesec prej.
Nagrada jemala dih
Seveda je odkritje nove jame za vsakega jamarja praznični dogodek in razlog za posebno slavje. Šumečko brezno, ki leži na nadmorski višini 1565 metrov, globoko je 18 in dolgo 45,9 metra, pa je svojemu odkritelju Podpečanu postreglo s svetovnopremiernim presenečenjem.
Kljub vznesenemu počutju ob vstopu v novo jamo ga je nos kmalu opozoril, da v njej močno zaudarja. Šel je za vonjem in ostrmel. Na dnu so ga namreč pričakali zgornjesavinjski želodci. Neverjetno, kot da bi se hoteli neznani navihanci pošaliti in bi prvopristopniku pripravili nič manj kot slavnostni kulinarični sprejem. Žal pa ni šlo za veselo šalo, pač pa za žalostno dejstvo, da je brezno – seveda le z vrha – pred jamarjem odkril že brezvestni onesnaževalec. Lump, ki je pokvarjene domače želodce zmetal v brezno, bo, žal, ostal neznan za vse čase.
Podpečanova jamarska kolegica Mateja Mazgan meni, da je 40 kilogramov suhe mesnine, vredne od dva do tri tisoč evrov, v jami ležalo kakšne tri mesece. Kdo bi jih utegnil odvreči, lahko le ugibamo. Najbrž kdo od zgornjesavinjskih kmetov, ki mu sušenje dragocene mesnine ni uspelo. Če bi bila zdrava in okusna, bi jo prodal, kupci pa slastno snedli. Kam s pokvarjeno? Nemarnež se ni domislil pametnejšega načina, kot da jo je zmetal v jamo. Skrajno neodgovorno.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: V slovenskih jamah so našli odvrženo že vse mogoče. Mazganova se iz svojih jamarskih spustov spominja najdbe lobanje goveda in psa rotvajlerja, ne pomni pa, da bi že kdaj našli odvrženo hrano.
Vladimir Jerman
