Slovenske novice 05. avgust 2020
PLEZALNA MEKA
Slovenija je po številu urejenih naravnih plezališč druga na svetu, največ jih ima Savinjska dolina s Kotečnikom na čelu.
svetu Foto: Darko Naraglav
V Sloveniji imamo po dostopnih podatkih 119 registriranih naravnih plezališč in smo na drugem mestu v Evropi in tudi na svetu. Če pogledamo, kako je pri nas s številom preplezanih in označenih smeri na plezališčih, pa je rekorder Kotečnik nad Libojami v Spodnji Savinjski dolini. Tam je plezalcem v 11 sektorjih na voljo kar 334 smeri.
Po številu smeri je na drugem mestu Črni Kal, ki jih ima 269, na tretjem pa Vipava z 252. V bližini Črnega Kala sta znameniti Osp z 205 smermi in plezališče Mišja peč s 183. Na šestem mestu je plezališče na robu Savinjske doline, Čreta, ki ima registriranih 161 smeri. Sledi Vipavska Bela s 122 smermi, Bohinj z 90 ter Bohinjska Bela z 79. Sledi jih še nekaj (Tunc 75, Burjakove peči 68, Lutne skale 64), nato sta na lestvici spet savinjski, in sicer plezališče pod Reško planino s 63 smermi in Kamnik z 58. S tem se seznam savinjskih plezališč ne konča, saj je nasproti Kotečnika hrib Slomnik s 24 smermi, na zahodu doline pa še plezališče Vransko s 16 smermi. Štetje smeri v savinjskih plezališčih se konča pri številki 656, kar je največ med vsemi plezalnimi območji v Sloveniji.
334 plezalnih smeri ima komaj 722 metrov visoki hrib Kotečnik.
V senci bukovega gozda
Glavno izhodišče za plezališče z največ smermi Kotečnik je izletniška kmetija Tratnik v Pongracu pod Kotečnikom. Plezalne stene se razprostirajo po južni strani tega 722 m visokega hriba. Vzhodni del grebena je poraščen, zahodni pa ponuja lep razgled na vrhove v Posavskem hribovju, še posebno na Šmohor in Gozdnik. Lepo vreme privabi na kmetijo in na plezališča lepo število plezalcev, ob našem obisku smo srečali člane Plezalnega društva Nulta Gravitacija iz Ljubljane. Vodja dvodnevnega tabora Miha Kern iz Kranja je povedal: »Sem prihajamo pogosto. Tu nam je res lepo, smo sredi narave, odmaknjeni od mestnega hrupa, poleg tega so tu super stene in številne plezalne smeri. Pika na i je gostoljubje na tej kmetiji. Dva dneva smo tu z mladimi tekmovalci. Najprej smo postavili šotore, zdaj pa se že odpravljamo pod stene na celodnevno plezanje. S sabo imamo hrano in pijačo, da ne bomo lačni in žejni. Po večurnem plezanju nas na kmetiji čakata okusna večerja in druženje ob igrah. Jutri vse še enkrat ponovimo, proti večeru pa se bomo odpravili domov z novim znanjem in izkušnjami.« Nato je sklical zbor udeležencev, preveril, ali imajo vse, kar potrebujejo, in jih popeljal do izbranega plezalnega sektorja.
Na plezališču so bile tudi naveze iz drugih krajev Slovenije, Madžarske in Avstrije. Pod Kotečnik so začeli prihajati takoj, ko so se zrahljali ukrepi zaradi koronavirusa in so se odprle meje. Povedo, da zelo radi prihajajo, saj je Kotečnik za njih najljubši z veliko možnostmi, dobro skalo in gostoljubnostjo.
»To je naše standardno plezališče, tako da smo skoraj vsak vikend tukaj. Obiskujemo tudi druga, vendar glede na širok nabor plezalnih smeri in projekte, ki jih imamo tukaj, je to najljubše in najboljše plezališče v Sloveniji. Kotečnik je res nekaj posebnega zaradi raznolikosti sektorjev in smeri. Skala je zelo kakovostna, zelo pomemben je tudi dostop, ki je hiter, enostaven, hkrati imamo na kmetiji Tratnik zelo dober kamping prostor, hrano in vse drugo,« nam je zaupal plezalec Borut Krajnc iz Pesnice pri Mariboru.
Za prepoznavnost Kotečnika so v prvi vrsti zaslužni naši plezalci, ki so preplezali in registrirali večino postavljenih smeri. Na prvem mestu žal že pokojni Franček Knez, pa Vili Guček, Albin Simončič in drugi slovenski plezalci ter številni tuji asi, ki so glas o teh stenah ponesli po vsem svetu.
Les, živina in plezalci
Odkar je Kotečnik plezalna meka, kamor se stekajo plezalci od vsepovsod, je po Sloveniji in svetu zaslovela tudi kmetija Tratnik. Na njej že vrsto let gospodarita Rajko in Albina Tratnik z družino. Kmetija se ukvarja zlasti z lesom, pred leti pa so se odločili za dopolnilno dejavnost – kmetija je postala tudi izletniška. Poznana je po dobri domači hrani, kruhu iz krušne peči, marsikdaj pečejo mesne dobrote. Kot sta nam povedala Tratnikova, se bosta predvsem usmerila v ponudbo za plezalce, saj oboje težko zmoreta. Končujejo skupna ležišča za 60 obiskovalcev, ki bodo imeli možnost spati pod streho, in ne le v šotorih.
»Vesela sva, da nam je uspelo uresničiti še ta projekt,« pravita zakonca, ki imata veliko dela s kmetovanjem, saj obdelujejo 21 hektarjev travnikov in pašnikov, imajo tudi okrog 50 hektarjev gozda. »Imamo 15 glav dojilj in bikov, pet konjev, nekaj svinj, tako da je dela več kot dovolj,« pravi Rajko. Albina doda, da je veliko dela v kuhinji, še posebno v času plezalnih taborov. »Za te, ki so zdaj na taboru, sem pripravila malico za čez dan, zvečer bodo imeli večerjo, nato jutri še zajtrk in malico za čez dan, ko bodo plezali. Tu so tudi skupina Madžarov in še drugi, ki bodo prav tako z veseljem kaj pojedli in popili,« z nasmehom poudari Albina. Avgusta lani so imeli več kot 700 prenočitev in so morali res trdo delati.
Uporabljajo predvsem doma pridelano hrano, česar nimajo, kupijo od bližnjih kmetovalcev. »Plezalci si lahko tudi sami kaj skuhajo in spečejo v prostorih ob kampu, kjer so tudi urejene sanitarije in tuši,« poudari Albina in odhiti mesit testo, iz katerega bo spekla 12 hlebcev opojno dišečega kruha.
Darko Naraglav
