Delo, 1. julij 1977
Anapurno IV so prvič osvojili s severne strani leta 1955, Leta 1969 so bili na njej tudi dr. Jože Andlovic, inž. Lojze Golob in Aleš Kunaver. Ti so visoki cilj osvojili takorekoč mimogrede kot zaščitnica M. Drašlerja in M. Maležiča, ko sta se povzpela na Anapurno II, cilj III. JAHO.
Leta 1976 se je gore lotila zahodnonemška odprava, ki je skupaj z vodjo in zdravnikom štela le sedem mož. Za spremembo od poprejšnjih odprav, so se Anapurne IV lotih od juga. Vzpon je tu zahtevnejši zaradi večje višine, ki jo je treba premagati. Izhodišče, baza na jugu, leži precej niže od baze, ki se je poslužujejo odprave od severa. Že dostop do baze je težaven, saj vodi skozi gosto, neprehodno džunglo, skozi katero so morali izkrčiti stezo lovci.
Od baznega tabora na višini 3600 m do tabora 1 so člani odprave potrebovali nadaljnje 3 dni zahtevnega vzpona. Smer so morali zavarovati s stalnimi vrvmi. Tabor je stal na višini 4200 m. Po nadaljnjih treh dneh premagovanja strmin so postavili tudi tabor 2, ki pa ni bil nič kaj priljubljen. Četudi je stal pod previsno steno, je prav do njega segala moč plazov, drvečih po žlebu, oddaljenem komaj 80 metrov. Srk in zračni vrtinci so polomili opore šotorov in ustvarjali na moč neprijetno vzdušje.
Iz tabora 2 vodi smer prek skalne rampe, nad katero leži strma snežna vesina s katere se ob novem snegu rušijo plazovi, sicer pa pogosti podori serakov ogrožajo vse, kar jim pride na pot. Prav tu se je usoda odprave začela nevarno zapletati, kazalo je namreč, da bo monsun nastopil prej kot običajno ter s tem ogrozil uspeh odprave. Vodja Pit Schubert in član odprave Baumann sta se odločila, da bosta poskusila in tvegala naskok proti vrhu v alpskem stilu, medtem, ko naj bi ju peterica čakala v bazi oziroma v obeh višinskih taborih.
Desetega maja sta odrinila v neznano ter v višini 5650 m postavila tabor 3. Tu sta pustila višek zalog in se naslednjega dne podala naprej. Vreme je bilo še vedno lepo, medtem, ko je pod 6000 m že valovilo morje oblakov ter preprečevalo sporazumevanje z raketami, ki naj bi nadomestile prekinjeno radijsko zvezo. V naslednjih dneh sta premagala še 1150 m, 13. maja sta bila že 6800 m visoko in postavila tabor 6. Kazalo je, da do vrha ni več daleč. V resnici pa sta sedaj zelo počasi pridobivala na višini. Greben sta dosegla šele 16. maja in ugotovila, da ima gora 7 vrhov ter da še nista dosegla cilja. Oviral ju je izreden mraz, zaradi katerega je bila snežna površina gladka kot led. Morala sta iskati drug pristop. Ko sta iskala najprimernejši prehod, je Schubert sprožil plaz sprijetega snega, ki ga je odnesel in zasul precej niže. Tovariš ga je našel in osvobodil živega, ni pa se izmazal brez posledic, saj so mu v kratkem času, ko je bil negiben v snegu omrznili palci na nogah, zavoljo česar je imel kasneje pri sestopu velike težave, po vrnitvi v domovino pa so mu jih morali amputirati.
Kljub pripetljaju sta naslednji dan dosegla enega izmed vrhov ter škrbino pod Anapurno IV. Tam pa ju je zatekla megla, zaradi katere nista tvegala nadaljevati vzpon, marveč sta se vrnila v svoj bivak. Prihodnji dan je divjal vihar in ju prisilil k neprostovoljnemu počitku v šotoru. Lenarjenje ni bilo prijetno, saj nista imela tople hrane, manjkalo jima je pa tudi pijače. Tekel je že sedmi dan, kar sta bila na gori, brez zveze s tovariši. Vendar na umik nista niti pomislila, vrh je bil vendarle preveč blizu.
Sedemnajstega maja sta se, opremljena samo z najnujnejšim — par derez, pulover, puhasta jopa, vrv, skupna bivak vreča in vsak še z Avčinovo bivak vrečo — podala v zadnji naskok. Tega dne pa nista dosegla niti škrbine, morala sta spet bivakirati na neprijazni in mrzli gori; s prvim svitom pa sta krenila naprej ter okrog poldne 18. maja 1976 stala na vrhu. Tam sta se fotografirala in nemudoma začela sestopati. Do večera sta dosegla tabor 6. Za Schuberta so napočile težke ure, omrznjena palca sta ga strahovito bolela. Med počitkom, ko je Baumann odhitel proti taboru, si je Schubert z nožem prerezal mehurje, da bi vsaj malo omilil pritisk na razbolelo tkivo.
Dan kasneje sta nočila že v taboru 3. Tam je bil na voljo plin in tudi hrane ni manjkalo. Spet sta se lahko po mili volji najedla in napila.
Dogodivščin pa še ni bilo konec.
Vreme je bilo še vedno nestabilno, bolj slabo, kot dobro. Med sestopanjem se je nad njima spet utrgal plaz, kateremu sta s težavo ušla, zdrsnila pa sta v ledeniško razpoko. V višini 55000 m to ni bila nobena šala, ostala pa sta nepoškodovana ter sta se uspela izmotati iz ledene kletke. Kljub enajstim dnem samotarjenja in naporov na gori sta bila še vedno v dobri formi ter sta premagala tudi skalno rampo, četudi se jima je tam izpulil stojiščni varovalni klin. Bila sta spet v taboru 2, kjer sta si privoščila hrane, pijače in udobja. O tovariših ni bilo sledu. Imeli so ju za izgubljena, saj sta prekoračila dogovorjeni rok vrnitve kar za pet dni. V dolini so dan za dnem prisluškovali bobnenju plazov ter le rahlo upali, da se še kdaj vidijo. Razmišljali so celo, če se nista morda umaknila na severno stran.
Schubert in Baumann sta morala hiteti. Sestop do baze je bil nevaren in mučen, šerpe so namreč oh umiku pobrali tudi vse varovalne vrvi med taborom 1 in bazo. Vendar sta tudi to zapreko premagala in se iz osamele baze takoj napotila proti prvi vasi. Dosegla sta jo po dvodnevnih naporih, ki so še posebej zdelali Schuberta z ozeblima palcema. Tu sta dobila spremljevalca, ki je Schubertu pomagal pri hoji, 26. maja, sedemnajst dni po ločitvi od tovarišev sta se z njimi spet sešla v Kathmanduju.
Vzpon je potekal v pravem alpskem stilu in pokazal, da uspehi drugih pri podobnih poskusih niso zgolj naključni. Kaže, da v določenih okoliščinah tudi Himalaja in druge visoke gore dopuščajo take podvige, če so seveda alpinisti dovolj izkušeni, samostojni, odporni in pripravljeni, da se prebijejo tudi pri najmanjših možnostih.
Seveda je tveganje veliko, vsaka malenkost ima lahko katastrofalne posledice, vendar je videti, da posamezniki tvegajo tudi to. Pričakovati je, da se bo sčasoma povečalo število žepnih odpravic v Himalajo. Kakorkoli je tako podjetje objektivno dokaj nevarnejše, kot večja odprava, pa je po drugi strani odprava mnogo cenejša, odpadejo tudi številne druge komplikacije, ne nazadnje zapleti v moštvu.
