Slovenske novice 23. september 2023
100 ŽENSK NA TRIGLAV
Pohod Sto žensk na Triglav je od leta 1973 potekal tudi s poštnimi storitvami. Pri Aljaževem stolpu postavili edino pošto na svetu na najvišji gori države.
žigi triglavske pošte
Pred pol stoletja, septembra 1973, sta poštarja Joža Praprotnik in Donat Štibelj na njega dni znamenitem prastarem štedilniku tik pod Aljaževim stolpom na vrhu Triglava pritisnila prve žige Pošte Triglav. Odprta je bila sicer samo ta dan, pravzaprav le dobro uro tistega dne, toda bila je edina pošta na svetu, ki je z vsemi poštnimi pristojnostmi uradovala z najvišje gore države. Neuradno je bila sestavni del takrat že dobro utečenih pohodov Sto žensk na Triglav, katerih organizator so bile zadnja desetletja, vse do zadnjega, 54. pohoda leta 2019, Slovenske novice.
Starejši bralci Novic kajpada vedo, kako se je stvar začela. Novinar takratnega Delovega tednika TT Ante Mahkota, sicer vrhunski alpinist in udeleženec prve slovenske, uradno jugoslovanske odprave v Himalajo leta 1960, si je poleti 1966 grizel nohte, katere reportaže bi še napisal, da bi si zaslužil plačo. In je v nemškem tisku našel reportažo, da je župnik izpod švicarskega štiritisočaka Monte Rosa peljal sto žensk na to goro. Z domačim hribom, s katerim je bil na ti, je Ante sklenil zaslužiti del plače: z urednikovo privolitvijo je objavil razpis, da pelje uredništvo na Triglav, najvišjo goro Slovenije, sto žensk. V nasprotju s pričakovanji se je prijavilo 614 žensk, v Bohinj je prišlo 105 povabljenih, ki jih je ob Mahkoti sprejelo 10 vrhunskih alpinistov, med njimi Marjan Keršič – Belač, Tone Sazonov, Andrej Kalar, France Ekar, Tone Jeglič in France Zupan ter zdravnik Gorske reševalne službe, kirurg dr. Evgen Vavken.
4284 Triglav se je imenovala pošta od leta 1996.
Ko se je ženska stotnija 16. septembra 1966 popoldne spoznavala s svojimi vodniki, so se nad Alpami odprle vodne zapornice. Tako je deževalo, da je Mahkota glasno razmišljal o odpovedi ture. Pa so bile ženske odločne: če se bojite, gremo pa same! In so šli naslednje zgodnje jutro vsi skupaj in bili ob petih popoldne vsi pod streho koče Planika. »Pričakal nas je gospodar koče Klinar iz Gorij, ki je bil tolikokrat na Triglavu, kolikor kil je težak,« je naslednje dni v reportaži zapisal Mahkota in pripisal, da bi bil pri najmanj sto dvajsetih zlahka slika slovitega planinca Trebušnika Janka Mlakarja. »V koči prižgo petrolejke. Preprosta večerja je pripravljena. In TT špenda deset štefanov tistega od zida – toliko, da si usta omočiš.«
Ob desetih zvečer so v koči pogasili petrolejke, »ob enih ponoči pa so na nebu zasvetile zvezde«, je napisal Mahkota. »Ob petih zarjovemo ‘sonce’, ob šestih se preštejemo: natančno sto žensk gre na Triglav. Gorski vodniki vse navežejo, da katera ne uide … In ob pol devetih je vseh sto žensk na vrhu. Ko odpremo vrata na Aljaževem stolpu, nas čaka šopek. Ob treh zjutraj ga je na vrh prinesel planinec s pismom in čestitkami.« Ob enajstih dopoldne so bile vse ženske spet v Planiki, kamor jim je prišel s proslave ob 70-letnici koče na Kredarici prek Triglava čestitat predsednik Planinske zveze Slovenije dr. Miha Potočnik »z željami, da bi jih prihodnje leto vsaka na vrh pripeljala še sto«.
Poslovenjena leta 1996
Iz enkratnega planinskega pohoda na Triglav, kot si ga je zamislil Ante Mahkota, se je rodila več kot polstoletna tradicija, ki je postala celo mednarodna. Že na prvem pohodu sta bili tudi Američanka in Izraelka, naslednja desetletja pa še številne tuje državljanke. V več kot pol stoletja s(m)o ob neprecenljivi pomoči vrhunskih gorskih vodnikov in reševalcev na Triglav varno pripeljali in z njega pospremili več kot 5000 Slovenk in nekaj deset tujk.
Pred sedmim pohodom Sto žensk na Triglav leta 1972 je filatelistično nišo zaslutil novinar in navdušeni filatelist Milan Govekar: za zbiralce vsega poštnega bi bili poslastice žigi in vsakršne pošiljke z najvišje državne gore. S privolitvijo uredništva je spisal prošnjo za poštni žig z vrha Triglava, poštni odločevalci iz Ljubljane so zahtevali njegov osnutek, zadovoljni so bili s tistim, ki ga je narisal znani karikaturist Andrej Habič, in dali dovoljenje za enodnevno izpostavo pošte Mojstrana, kamor naj bi spadal vrh Triglava. V petek, 1. septembra 1972 popoldne, sta poštarja iz Kranja odtisnila prve žige triglavske pošte na verandi hotela Jezero v Bohinju, dan pozneje pa na vrhu Triglava, kjer je bril tako leden veter, da je zamrznila celo blazinica za žigosanje, kot je zapisal ustanovni in častni član Slovenske filatelistične akademije, sicer natančni kronist triglavske pošte Janko Štampfl.
Že naslednje leto je jugoslovanska poštna skupnost na predlog kranjskega podjetja PTT odobrila uporabo priložnostnega poštnega žiga Pošte Triglav z nepremičnim datumom 2. 9. 1973. Naslednje leto, ob 9. pohodu, je triglavska pošta dobila svojo poštno številko 64284 Triglav, od leta 1996, ko so bile iz slovenskih poštnih žigov odstranjene jugošestice, pa se je ta pošta imenovala 4284 Triglav.
Ob petih zarjovemo ‘sonce’, ob šestih se preštejemo: natančno sto žensk gre na Triglav. Gorski vodniki vse navežejo, da katera ne uide.
Janko Štampfl, ki je pripravil že več razstav triglavske pošte, ve, da so triglavanke iz ženskih stotnij s prvega pohoda, ki ga je spremljala pošta, poslale skoraj 1500 razglednic, potem pa vsako leto med 2000 in 3500 vsakršnih poštnih pošiljk, tudi priporočena, nujna in letalska pisma. Poslanih je bilo, kot piše Štampfl, tudi nekaj paketov s kamni z vrha Triglava; nekatere od njih hrani knjižnica Slovenske filatelistične akademije, ki domuje v Knjižnici Litija. Poslana so bila vrednostna pisma in pisma s povratnico, poštarja sta izplačala tudi denar s hranilne knjižice.
Od leta 2019 sta tako pohod Sto žensk na Triglav kot triglavska pošta zgodovina, katere velikanski del so spisale Slovenske novice.
Marjan Raztresen
