Nedeljski dnevnik 06. maj 2001
Davo Karničar, ki ga slavi ves svet, nima denarja niti za položnice – Finančna kriza, imenovana Everest – Igral na zaupanje in izgubil – Preveč verjel v tisto, na čemer dela srce – Tu spodaj, krepko pod osem tisoč metri, kjer se sklepajo posli, idealizem ne igra velike vloge – Kličejo najvišji vrhovi vseh celin …
»Rodil sem se zato, da bi smučal z Everesta,« je presenetil javnost tik pred odhodom smučarske odprave na Everest in s tem prepričljivo obljubil nemogoče. »In to je prvi podvig, pri katerem grem na pot, ne da bi bil v finančni zadregi,« je še dejal pred pol leta. Everest se mu je izpolnil, upravičil je svoje življenjsko poslanstvo in otroške sanje so dobile otipljivo podobo.
Smučanje s strehe sveta je dobilo etiketo svetovnega slovesa. Navidezno zanesljivo kritje stroškov odprave s strani organizatorjev in pokroviteljev pa se je po Everestu razblinilo in se razraslo v denarno stisko. V oči bode finančni minus, kreditna suša po dejanju svetovnega slovesa, ki naj bi glavnemu akterju skrajne pustolovščine prinesla dobiček, zadosten za vsaj nekajletno blaginjo.
Ekskluzivni imetnik pravic brez tolarja
Resnična slika je povsem drugačna. Agencija Prestiž kot ekskluzivna pogodbena imetnica vseh pravic do smučanja z Everesta Davu ni ponudila niti vpogleda v trženje projekta niti v spisek kritja računov za realne stroške odprave. Sponzor je za povrh vsega preostale člane odprave, ki so pri projektu koristno sodelovali, niso pa bili glavni avtorji smučanja z Everesta, primerno denarno nagradil, z izjemo Dava. Gore očitno niso ljudje in v dolini veljajo drugačna pravila igre kot na višini osem tisoč metrov. Davo Karničar, vrhunski alpinist, ki ga pozna ves svet, se dobrega pol leta po pompozni avanturi smučanja s strehe sveta trudi sproti plačevati mesečne položnice in dostojno preživeti družino s štirimi otroki.
Vse se pa vseeno ne vrti okrog denarja in Everesta. Pred tedni se je Davo vrnil iz Nepala, kjer je pred dobrim letom zaoral ledino in za otroke v Himalaji s pomočjo Olimpijskega komiteja Slovenije, številnih pokroviteljev in prizadevnih nepalskih organizatorjev ustanovil šolo smučanja. Zdi se nenavadno zanimivo, da je smučanje v Himalaji, deželi, ob katere imenu ljudje najprej pomislijo na sneg, skorajda popolna novost. V Nepalu namreč ni niti ene smučarske žičnice, smučarija pa je privilegij in redka dobrina, ki si jo lahko privoščijo le oni z višjo življenjsko ravnijo. Nepalci so namreč dohodkovno, socialno in družbeno razslojeni in živijo v dveh skrajnostih: silno bogati izbranci si lahko privoščijo nebesa v malem, velika večina od boga pozabljenih prebivalcev pa živi na robu preživetja, v nepopisni revščini. Slednji preprosto nimajo možnosti izbirati svoj način življenja in tudi ne možnosti za preživljanje prostega časa ter za z njim povezane dejavnosti, na primer za smučanje.
Smučarska šola pod Himalajo
Davo Karničar jim je s svojo smučarsko šolo dal možnost izbirati in dovoljenje za sanje. Sama sem sprva pomislila, da je bil tečaj smučanja nekakšen dolg za pomoč in zvestobo, ki so mu jo na njegovih odpravah izkazali ljudje ob vznožju Čomolungme, Davo pa ni bil takšnih misli: “To ni klasičen dolg, saj ni nihče zahteval tega od mene. Je prej zahvala, ker so me sprejeli.” Sprejeli so ga tako, da so skušali razumeti njegovo delo in da sedaj zanje ni več eksotični evropski pustolovec, ampak nekdo, ki se z njimi trudi navezati pošten in iskren odnos.
“Tisto, kar daješ, v Nepalu žanješ. In? prijetno se mi je vračati v Himalajo, med pobeljena gorska vznožja, med iskrivi smeh otrok, ki sta se jim posrečila, elananje in prvi zavoj na smučkah… Takrat se v meni nekaj zgane…”
Ali si prvi ali pa le odmev
Človek bi ob smučanju z Everesta nehote pomislil, da je spust z najvišjega vrha na svetu vrhunec njegovih sposobnosti, pustolovščina, ki naj bi zadostovala za vse življenje. A po Everestu prihajajo novi izzivi, nove pustolovske igre. Junija naslednje leto že načrtuje novo drznost – smuko z najvišjih vrhov vseh celin. S sklopom višinskih spustov bi rad dokončal enkratno dejanje v zgodovini človeštva.
“Sedaj je priložnost za to, kajti ta smučarski podvig ni klasična olimpijska zmaga, ki ima rok trajanja štiri leta, ampak je drugačna igra s srečo. V zgodovino se vpišeš kot prvi, ki mu je uspelo. Vsako ponavljanje tega je le še odmev tistega, kar se je že zgodilo.”
Za Everest je bil pred pol leta pripravljen celo umreti. Priznal je, da je bil njegov um tedaj na robu kratkega stika.
– Je človek, ki za uresničitev svojega življenjskega sna izključi sleherne čustvene zadržke, pripravljen umreti tudi za smuko z drugih vrhov naslednje poletje?
“Tisto pompozno izjavo sem tedaj krvavo potreboval. Bila je mantra, ki me je gnala naprej. Verjel sem, da obrat pol metra pod vrhom ne velja, in od sebe zahteval osebni maksimum. Zato je to vprašanje, za kaj sem sedaj pripravljen umreti, druga zgodba. Tiči v vprašanju, kaj si želim. Želim si biti star sto dvajset let.”
Cena svobode
Egoizem, pravi, je cena svobode, davek na svežino pustolovstva, na izzive, pisane z veliko začetnico, in ne nazadnje tudi na vsakdanje življenje. Poudarja, da smo Slovenci v mnogih stvareh veliki, da pa smo še vedno izredno majhni v tem, da bi si pošteno priznali, da je egoizem temelj razvoja družbe. Kdor si po njegovem mnenju ne prizna, da je egoizem tista odvečna energija, ki jo je treba kreativno porabiti, tisti okolju nima ničesar dati.
“Če sem nezadovoljen sam s sabo, če ne ljubim samega sebe, kako naj potem prazen, zagrenjen in nezadovoljen dajem ljubezen komu drugemu?! Zato se mi zdi prav biti egoističen.”
Če ne boš ti, bodo drugi…
– Na eni strani so pustolovski duh, nenehna hoja po robu življenja, izzivanje smrti in na drugi otroci, družina in moralna odgovornost, ki so jo družbene norme naložile staršem. Vodi čez ta dva prepada skrajnosti sploh kakšna brv? Je mar upravičeno očitati možu in očetu lahkomiselnost, neodgovornost in sebičnost zaradi odprave, iz katere še sam ne ve, ali se bo vrnil živ? So sanje dovolj velik razlog in opravičilo za nenehno odhajanje v neznano?
“Ko pridem v Himalajo, pred očmi nimam več otroških slik. Tam je konec omejevanja. S prvim korakom proti gori pozabim na to, da sem oče družine, da sem mož in prijatelj. Tedaj sem le še borec na fronti, na kateri obstaja le eno pravilo: če ne boš ti drugih, bodo oni tebe. Če se ne bom zagrizel v hrib, me bo vzpetina potolkla. In? sedaj priznam, moja psiha je na Everestu prišla v kratek stik, bil sem na robu fantazme. Ampak glavni smisel vseh odprav in vseh predajanj goram še vedno ostaja v želji priti nazaj, biti cel in živeti.”
– Paradoksalna se zdi izjava večine alpinistov, da brez domačega zaledja, podpore družine, v katero se vračajo kljub vsej vrtoglavici podivjanega fanatizma, sploh ne bi bili alpinisti. Družina je njihov akumulator, ki blaži in napaja njihov večno nemirni, begavi duh. Pa vendar…
“Včasih se zalotim, kot da s svojim delom, s smučanjem, skoraj dobesedno posiljujem svoje otroke, ko jih učim, da alpinizem ni zgolj beganje za sponzorji in terjanje honorarja, in ko jim vsiljujem svoje sanje, svoj fanatizem, ki mogoče ni njihov cilj, niso njihove sanje. In tu, v vlogi starša, ki na račun alpinističnega fanatizma vsak mesec zbira denar za položnice in hrano za štiri otroke, se še enkrat izkažem kot egoist.”
Misliti s svojo glavo
Trenutek tišine. Davo se odsotno zazre mimo Maximarketa proti Ljubljanskemu gradu. “Nisem odgovoren oče,” reče po premisleku. “Nisem klasičen oče, tista strašna avtoriteta, preudarna glava družine, ki se zna na račun moralne odgovornosti družbe podrejati nepisanim pravilom glede pojma ,biti oče. Nočem biti duševni pohabljenec, ki slepo drsi skozi življenje, vse za ceno moralne odgovornosti. Otrokom skušam vcepiti razmišljanje z njihovo lastno glavo, skušam jih naučiti tega, da bi znali v sebi prepoznati talent, svoje sanje. Potem je njihova edina odgovornost ta, da izživijo ta talent.”
Proti koncu pogovora je beseda ponovno nanesla na spolzka tla finančnega bremena, na okus grenkobe po zmagi. Davo je poudaril, da bo vse življenje hvaležen pokroviteljem, ki so mu omogočili smučanje. Že na začetku se je zavedal in to vzel v zakup, da bo podjetje k projektu pristopilo na tržni način, zaradi povečanja prodaje. To se je tudi zgodilo, a končna bilanca sponzorskega financiranja se je po osvojenem Everestu povesila krepko v Davovo škodo. Iz agencije Prestiž, ki je bila zadolžena za organizacijo, Davu zatrjujejo, da je končni saldo v rdečih številkah – bilo naj bi za okrog 200.000 mark minusa.
Srce in pogodbe
Davo se počuti opeharjenega in izigranega, a kljub temu ne obsoja. “Sponzor je iz mojega podviga pač naredil tržni spektakel v svojo stoodstotno korist. Tega sem se zavedal že na začetku, naivno pa sem pričakoval, da mi bo podjetje pustilo vsaj preživeti. In to je tudi danes moja edina želja – izkopati se iz lastnih rdečih številk. Splet dogodkov po odpravi je pokazal, da so bili vsi drugi člani odprave, ki so koristno sodelovali pri projektu, finančno nagrajeni, jaz pa se očitno nisem dosti znal iti igre zamer in nezamer v vlogi menedžerja. Jaz sem rojen alpinist in zavestno sem se odločil za pustolovščino na Everestu, zato se ne prištevam k tistim, ki bi se več let posvečali študiju pravnih vrzeli v pogodbah. Jaz igram na zaupanje in verjamem v tisto, na čemer dela srce. Tega tam, kjer sklepajo posle, očitno ne obvladajo prav dobro. “
“Najvišje gore so lahko srečne,” je dejal v enem izmed intervjujev, “nikoli ne bodo zares obljudene.”
Ker tam, kjer se stikata nebo in kamnita gmota, zasuta s snegom in ledom, preprosto ni prostora za temne strani človeškega značaja, za podtalne igre, laži in manipulacije, ki vse prevečkrat obvladujejo življenje tu spodaj, krepko pod osem tisoč metri.
Marjana Grčman
