Slovenske novice, 13. maj 2019
HRIBI
V štiridesetih letih od znamenite jugoslovanske odprave na Mount Everest je odšlo že devet legendarnih alpinistov. Zaplotnika, Berganta, Belaka in Kneza so vzele gore, Manfreda se je ponesrečil s kolesom.
LJUBLJANA – Ekipa za Everest je bila največja slovenska, uradno jugoslovanska, himalajska odprava. V njej je bilo 23 alpinistov, z njimi sta odpotovala še dva zdravnika, akademski slikar, TV-snemalec, dva radijska tehnika-radioamaterja in dva novinarja. Prvi vrhunec svoje več kot trimesečne odisejade je dosegla 13. maja 1979, ko sta Andrej Štremfelj in Nejc Zaplotnikpriplezala na vrh Mount Everesta, drugega dva dni pozneje, ko so tega osvojili Slovenec Stane Belak, Dalmatinec Stipe Božić in Nepalec Ang Phu, tretjega, a tragičnega še dan pozneje, ko se je vodja šerp pri vračanju z vrha smrtno ponesrečil. Od 31 članov odprave, ki so predzadnji dan februarja 1979 odšli od doma v Himalajo, jih devet že pleza po nam neznanih svetovih.
Marjon je v navezi z Vikijem Grošljem našel ključni prehod čez nadvse težavno stopnjo.
Nejc in Čita ostala v Himalaji
Prvi je odšel Kranjčan Nejc Zaplotnik. Leta 1983 so njega in Ljubljančana Vikija Grošlja Splitčani povabili na odpravo na 8163 metrov visoki himalajski
Manaslu, pred odhodom pa se je tukaj podpisani z njim dogovoril, da za revijo Teleks pošilja reportaže z odprave. Eno je napisal 22. aprila v baznem taboru, tri dni pozneje bi moral nosač pismo odnesti v dolino. Dan pred tem je Nejc odšel na goro, tam pa je njega in Splitčana Anteja Bućana vzel snežni plaz. Odprava je bila končana in po vrnitvi domov je Grošelj prinesel Teleksu namenjeno Zaplotnikovo reportažo o prvih dneh bivanja v baznem taboru: šerpe so razobesili molilne zastavice, na iste vrvi je članica odprave obesila svojo oprano garderobo, isti večer pa se je razbesnelo snežno neurje, katerega vzrok so šerpe poznali: »Ženske hlačke pač ne spadajo med molilne zastavice!«
Dve leti pozneje, 1985., je šla na pot močna slovenska odprava na 8505 metrov visoki zahodni vrh tretje najvišje gore na svetu Kangčendzenge, na Jalung Kang. V navezi sta bila Borut Bergant – Čita iz Podljubelja pri Tržiču in Kranjčan Tomo Česen, ki sta 22. aprila sporočila v bazni tabor, da sta na vrhu gore. Kot piše Česen v svoji knjigi Sam, sta začela takoj sestopati, znočilo se je in »Čita izgleda izredno zdelan. S slabotnim glasom pravi, da ne more več. Skoraj proseče mu rečem: Samo še dvajset metrov, Čita, pa bova iz najtežjega … Potem pa se za nekaj trenutkov ustavi čas. Čita se brez glasu spusti, kot bi si zaželel počitka na stolu, in v naslednjem trenutku izgine v globino …« Tako je gora vzela alpinista, ki je šel 16. maja 1979 iz najvišjega višinskega tabora namesto na vrh Everesta z obema iz svoje naveze na pomoč trojici zmagovalcev.
Na pomoč, nekaj stoji na meni
plaz leta 1995, za Marjona
prometna nesreča leta 2015.
Foto: Rade Kovačević
Že med dolgo potjo iz Katmanduja v bazni tabor pod Everestom skoraj ni bilo člana odprave, ki ne bi verjel, da bo na vrh gore priplezal Stane Belak, za alpiniste Šrauf, izvrstni plezalec in gromki kolerik, ki pri izražanju svojih misli ni izbiral besed. Bazni tabor pod Everestom je tako nekega zgodnjega jutra zbudil njegov divji hudomušen krik: »Na pomoč, nekaj stoji na meni!« Šrauf, prvi Slovenec, ki je stal na vrhu osemtisočaka, leta 1975 na Makaluju, je šel z mlado plezalko Jasno Bratanič dan pred božičem leta 1995 na plezalno turo nad Vršič. Na eni od vršiških serpentin je pustil avto, isti dan je oba zasul snežni plaz izpod Male Mojstrovke. Njuni trupli so našli šele maja naslednjega leta.
Marjon, kot so prijatelji klicali Marjana Manfredo z Bohinjske Bele, je bil član odprave na Everest, ki je v navezi z Vikijem Grošljem našel ključni prehod čez nadvse težavno stopnjo. Marjon jo je preplezal in opremil z vrvjo, pri tem pa so mu tako zmrznili prsti, da se je moral vrniti v bazni tabor, in dan pozneje tudi Grošelj, ki so mu pomrznili prsti na nogah. Manfreda je postal znan po odpravi na Makalu. Ko je z Belakom plezal proti vrhu in je Šrauf ostal brez bombice s kisikom, mu je dal Marjon svojo, češ, ti si vrh bolj zaslužiš kot jaz. Sam se je odločil iti dalje brez dodatnega kisika, dokler bo pač šlo, prišel je na najvišjo točko gore in postal prvi človek na svetu, ki je bil na osemtisočaku brez uporabe dodatnega kisika. Ko se je nehal ukvarjati z vrhunskim alpinizmom, sta ga prevzela vožnja z motorjem in gorsko kolesarstvo. Zadnjega junija leta 2015 je s kolesom dirkal s hriba in pri Zapužah umrl v trčenju z avtomobilom.
Franček umrl v svoji steni
Franček Knez iz Lahomnega pri Laškem bi dal življenje za alpinizem – in ga je dal. Na odpravi na Everest je zaupnim tovarišem dejal, da na vrh gotovo ne bo prišel. Toda ko je bil v enem od višinskih taborov, mu je padel v oči zanimiv vrh, tajno se je dogovoril z vodjo odprave, da gre nanj, seveda popolnoma na lastno odgovornost, kar je tudi storil in postal prvi človek, ki je neke ledene svetle noči po treh urah hoje stal na 6640 metrov visokem Kumbutseju. Prve oktobrske dni leta 2017 je, star 62 let, spet šel pod »svojo« steno v okolici Laškega, kjer si je uredil bivak. Ko ga ob dogovorjeni uri ni bilo domov, je pod steno odšla njegova žena in ga tam našla mrtvega.
Tako so končale nekatere legende slovenskega alpinizma, ki so pred 40 leti pisale tudi zgodovino osvajanja najvišje gore na svetu.
Marjan Raztresen
