(Objava ni sponzorirana.)
Tomas Espedal, prevod Marija Zlatnar Moe:
Peš. (Ali umetnost divjega in poetičnega življenja)
Beletrina 2024: 209 strani, ISBN: 978-961-298-187-7, cena: 27 €
Borut Peršolja: Knjigo sem kupil.
(Opozorilo: Objava razkriva odlomke ali odločilne podrobnosti vsebine knjige. Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
Začetni del knjige je zmeden, skoraj neberljiv. Prav lahko bi se zgodilo, da bi knjigo po nekaj prebranih straneh enostavno odložil. K sreči se to – v mojem primeru – še nikoli ne zgodilo: kar začnem brati, preberem do konca. S prehojenimi koraki (ki vodijo po domači Norveški, pa po Walesu, Nemčiji, Franciji, Španiji, Grčiji in Turčiji) je knjižna besedna pokrajina postajala preglednejša, otipljivejša in tudi lepo (!) berljiva.
− Ja, napisal bom knjigo o hoji, rečem. Dobra ideja, pravi. … Dobre ideje so res najslabše, kar se lahko zgodi. Upirajo se mi. Iz dobrih idej so redko dobre knjige. (55)
− Pogledam navzgor, presenečen sem, da lahko vidim oblake, jasnino, trakove modrine, sončni žarek, jasni se. Sonce se prebija. Čakam. Megla se dvigne. Izgine. Odžene jo. Kdo jo odganja, veter, glas, nič ne slišim. Ko se dvigne, zagledam kočo. Tik pred sabo, niti deset metrov stran, siva stena koče, kot tanka kulisa … (59)
− Hodim, počivam, jem, razmišljam, gledam. Pijem vodo iz potokov, gazim po snegu in v enakomernem ritmu zdrsim na travnik, kakor da noge hodijo same od sebe. Sproščeno, tekoče, kot da noge brišejo pokrajino in rišejo vodoravno črto naprej. (64)
Eseji, ki so odlično prevedeni, se kakovostno spopolnjujejo ob občutjih in razmislekih, ki jih puščata potovanje in dolgohod. V besedilo so vpeti številni svetovni kanonski avtorji, ki tvorijo jedro hodne, potopisne literature (prevajalka opozori, da avtor redko ustrezno citira, temveč njihove domisleke piše prosto po spominu). Kljub temu je najdragocenejši avtorski prispevek:
− Podobno je omami, mogoče tudi je omama, lastna omama telesa, ki odstranjuje klance in napore, ki lajša skrbi in bolečine, pekoče žulje, boleče mišice, težak nahrbtnik, ničesar od tega ne opazim, ne, dokler se ne ustavim, na kratko si oddahnem in grem naprej. (64)
− Obstaja točka, ko hoja prečka zaznavno mejo; nočem se več ustaviti, samo naprej bi hodil, hodil, hodil, ni pomembno, kam in zakaj, v katero smer, hoja je prešla v kri, v omamo, omamo svobode … (64–65)
− Vpraša me, kako je bilo na hribu, vedeti hoče tudi najmanjše podrobnosti, koliko je snega, če sem videl veliko ptičev, sem koga srečal? Ne. Nikogar. Po hribih je najbolje hoditi sam, reče. (66–67)
− Hodim po cesti, po asfaltu, noge so utrujene in preklinjam asfalt, izsesava mi moči. Asfalt je res najslabša podlaga za hojo, slabši od kamnov, asfalt je trd in mrtev, čutim, kako me betonski asfalt draži v hrbtu, vse do ramen in vratu, v glavo mi stopi in napolni moje misli s črnim katranom in po petih urah na asfaltirani cesti ne morem misliti na nič drugega kot na asfalt in na to, kako se mu izogniti. (69)
Ko v ospredje zgodbe stopita pokrajina in hoja se zgodi zlitje, ki vodi v hlastno branje. Knjigo je mestoma težko odložiti, saj je tok pripovedi dovolj močan, da ne rabi nobenih ojačevalcev okusov.
− Spet hodim ob fjordu, sveže ostrižen in dobre volje, v nahrbtniku imam sendvič in plastenko vode. Škratu zaupam: v redu je bila, rečem. Tukaj imam njeno ime in vizitko, dala mi jo je, odpiralni čas in telefonsko številko, zakaj je to naredila, nikoli več se ne bom strigel tam. (74)
− Tišina. Zvok korakov, mojih lastnih. Predolgo sem sam. (74)
− Za Hazlitta je sprehod iskanje tišine in čistega zaznavanja, hoče čutiti, misliti in postati spet on sam. Tako postane hoja način očiščenja, človek se znebi navlake in motenj, ki mu jih nalagajo drugi. Tisti, ki hodi, je v najboljši družbi, sam s sabo je. (80)
− Nekaj najboljšega na svetu je potovati peš, ampak najraje hodim sam. Lahko uživam v družbi v sobi, ko pa sem zunaj, je narava zadostna družba zame. Nikoli nisem manj sam, kot kadar sem sam. (80)
− Šele ko hoja postane zahtevna, ko postane težavna, najde svoj naravni ritem in svojo najboljšo voljo. Nositi s sabo kar najmanj je zanj postalo nekakšen šport: dve knjigi, dodatno belo srajco, perilo in kozmetiko, žepno svetilko in nož, to je vse. Skoraj ničesar nima v lasti. Hiša, v kateri živi, je skoraj prazna, razen glasbenega stolpa, dveh svetilk in postelje. Postelja je pod stopnicami, tako se speči počuti varnega. (81)
− Obročki olivnega olja, cel poper, okus po timijanu, česnu in lovorovih listih, pojeva juho in spijeva kozarec domačega žganja iz sladiča, dobiva vsak svoje pepelnato znamenje na čelo in rahlo okajena zapustiva Eptalofos. (157)
V svojih gorniških besedilih veliko pišem o hodljivosti in vodljivosti po površju. O tistem neotipljivem procesu, ki so ga stari opisovali kot hoja za svétom. Espedal je mojster zapisovanja tovrstnega občutja in početja, ki velikokrat spominja na pokrajinsko čarovnijo.
− Ampak najboljših zemljevidov se ne da kupiti, narišejo jih ljudje, ki jih srečaš na poti. In ljudje, ki jih srečaš na poti, so dostopni in natančni. To velja za vse države. Najboljši zemljevidi se prenašajo ustno in z gibi, občasno s pisalom in koščkom papirja. Lahko se zgodi, da gre tisti, ki ti pokaže pot, potem s tabo, da bi ti natančno pokazal, kje je nepregledno razpotje, težak zavoj, in na ta način spoznaš pokrajino in poti na način, ki je neposreden in natančen; bližnjice, skrivnostno stezo, vsi poznamo poti, ki jih ne pozna nihče drug. To so naše poti, naše lastne steze križem kražem po tistem, kar nam povedo zemljevidi in glavne ceste. (150)
− Tisti, ki hodimo, vemo, da je pogosto težje in manj prijetno hoditi navzdol kot navzgor, spuščanje utrudi kolena in hrbet in hoja navzdol je skoraj vedno manj zanimiva kot hoja navzgor, ne vem, zakaj, mogoče hojo navzgor istovetimo z začetkom, z začetkom nečesa novega. Hoditi navzdol je bolj žalostno, moreče, približujemo se nečemu, kar je podobno koncu, morda nas pot opominja na smrt, na isti način, na katerega nam daje pot navzgor občutek možnosti in novega življenja. (157–158)
− Naučiti se morava iti dol z enakim veseljem, kot greva gor, reče Narve in poskuša najti kaj, česar bi se lahko veselil; gozd, ki ga vidiva z vrha, srebrni in sivi odtenki streh iz skrila in dim iz dimnikov, ki nama nekako izreka dobrodošlico. Razgled na dolino in vas, ki jo že lahko vidiva tam spodaj. (158)
− Kaj je gora? Naravne sile, ki so prav tukaj uspešno potisnile skupaj gmote na tak način, da se človek mora vprašati, ali vendarle ne obstaja nekakšen višji načrt, stvarnik narave? Mogoče so ljudje zato postavili samostane na nekaj vrhov? (161)
− Dobro znam brati zemljevid, a kar je še pomembnejše, dobro znam brati teren in najti, skoraj nagonsko ali pa morda z razumom in pozornostjo, pravo ali najboljšo pot skozi gozd in grmičevje, čez travnike in polja, reke in potoke, planote in gore, po dolinah in čez prelaze, najdem stezo ali potko ali sledi tja, kamor greva. (165)
O branju pokrajine sem pisal ob knjigi Marjana Bradeška. Espedal samo potrjuje, da sta hoja in branje eno in isto. Znajti se v gorah, izbirati hodljivo smer, vodljivost začiniti z uživaškim raziskovanjem – to so stvari, zaradi katerih res radi hodimo (v naravo, v hribe, kamorkoli).
− Hoja spredaj me je naučila, da sem pozoren na naravo. Naučila me je videti. Iskanje prave poti me je naučilo prebrati pokrajino; pod oblaki za tistim hribčkom je verjetno jezero ali ribnik. Tam, kjer je megla, je močvirje. Morda gozd. Zaradi morja je nebo svetlejše. Kje na nebu je sonce? Mravljišče desno od smreke, zlomljena veja. Ovčja pot. Ostanki kresa, lovska steza. Pastirji, kmetje, planinci so že našli pot in šli po stezi, križem kražem po pokrajini in po področjih, pametno je najti shojeno pot in se je držati. (165)
− Morda sploh ni nič lepšega kot uhojena steza, ozka in utrujena pot skozi gozd, čez hribe, od vasi do vasi, od kmetije do kmetije. Zapleten vzorec poti, kolovozov, dovoznih poti, potk, ki povezujejo majhne zaselke. Lahko se zgodi, da so te stare poti razširili in prilagodili konjem in vozovom, jih asfaltirali in prestavili v predore, da so postale avtoceste in prometni stroji, a potem počasi in sočasno nastajajo nove ozke poti, poti pešcev, shodimo jih, počasi in potrpežljivo. (165)
− Jaz spredaj in Narve zadaj, zdaj sva dva stroja za hojo, usklajena v gibanju; počasen, trdovraten ritem, mirno, ne na silo, ne tako zelo hitro, enakomeren, tekoč tempo, tisti lepi, elegantni tempo, ki zaznamuje dva, ki bosta šla daleč. (165–166)
− Hodiva gor. Vzpon približno osemsto metrov. (166)
Užitek hoje pa … k sreči ostaja neujet in nedovršen. Ta nepotešenost na eni strani, na drugi strani pa obnovljivost vira užitka – hoje – sta del vesoljne energije, ki neprenehoma kroži. In daje občutek, da smo res del celote in da smo del skupnosti, ki se zaveda svoje majhnosti in minljivosti. In so trenutki, ko se zdi, da je beseda vendarle močnejša od instagrama in fotografije. To vzbuja upanje v prihodnost!
− Ko so čevlji udobni, ko nahrbtnik ni pretežak in postane na hrbtu neopazen, ko so oblačila suha in se še ne premočena zaradi znoja ali dežja, takrat je prijetno hoditi. Takrat ni nič boljšega od hoje, premikanja z lastnimi močmi, postavljanje ene noge pred drugo in drsenja v nekakšno pozabo, ki je hkrati okrepljena prisotnost; pozabimo, da hodimo, pozabimo samo hojo in napore pri premikanju, hkrati pa bolj jasno vidimo in slišimo, bolj ostro vohamo, se doživljamo močneje: ptič vzleti. (185)
− Sončna svetloba se dotakne vrhov dreves, iz zemlje prihaja vlaga. Zaplata vetrnic, svetijo se. Tekoča voda, stoječa voda. Potok, v katerem za skalami v jati počivajo postrvi, popijemo malo vode. Sneg, ki se stopi, sledi v snegu. Močvirje, munci, ki se zibajo v vetru. Kadar dolgo hodimo, manj razmišljamo, zdrsnemo v ritem hoje in misli se nehajo, postanejo zbrana pozornost, ki se pripne na tisto, kar vidimo in slišimo, na tisto, kar vohamo; ta cvetlica, ta veter, ta drevesa, kakor da se misli preobrazijo in postanejo del tistega, na kar naletijo; reke, gore, poti. (185–186)
− Ne mine veliko časa, ko začnejo čevlji žuliti, ko so oblačila premočena od potu in ko misliva samo še na to, kje bova našla zavetje pred soncem. Strm klanec, žgoča vročina, pretopla oblačila, teža nahrbtnikov, mišice naju bolijo, srce razbija, dihanje je zasoplo, noge hodijo in zdaj ne hodijo več same od sebe, ženeva jih, siliva jih naprej.
− Imava pravilo, dogovor, da se nikoli ne pritožujeva, da se ne pritožujeva drug drugemu; če samo eden samo enkrat zagodrnja, lahko to uniči celodnevni pohod obema. Pritoževanje lahko uniči ves izlet, to veva, molče hodiva. Zaradi tega molka lahko tako dobro hodiva skupaj, lahko hodiva hitro in daleč skupaj, lahko zdrživa drug z drugim, skoraj brez razdalje; edina razdalja je to, kar misliva, in sto metrov, ki naju ločuje, kadar hodiva; hodiva vsak posebej, vsak zavit v svoj molk. (186)
Knjiga, ki bo na polici zorela in pridobivala na vrednosti.
