S Henrikom Tumo

NAŠ STIK

December 2000: Ne glede na »imenoslovni« razlog pisanja so Tumovi planinski spisi predvsem prijetno potopisno branje njegovih gorskih raziskovanj …

REKREACIJA

Pri založbi Tuma sta pred kratkim izšli dve zanimivi knjigi enega prvih slovenskih alpinistov in narodnega buditelja, dr. Henrika Tume. Prva so Planinski spisi, druga pa je ponatis Imenoslovja Julijskih Alp, to je dela, ki je bilo prvič objavljeno leta 1929. Ti dve izdaji sta priložnost, da legendo slovenskega gorništva na kratko tudi predstavimo.

Z izdajo planinskih spisov dr. Henrika Tume je založba zapolnila pomembno vrzel v slovenski gorniški literaturi. Henrik Tuma namreč v 65 letih po svoji smrti ni dočakal izdaje (i)zbranih planinskih besedil, ki bi si jih glede na svojo pomembno planinsko publicistično vlogo v začetku stoletja prav gotovo zaslužil. Rodil se je 1858 leta v Ljubljani. Kmečko življenje, naravo in gore je spoznal že v mladih letih. V glavnem je sam obredel večino slovenskih gora, v študijskih letih tudi avstrijskih, prehodil pa je še velik del današnje Madžarske. Od leta 1902 je začel sistematično raziskovati Julijske Alpe (kasneje tudi Karavanke), tako da je “obdelal” vse gorske skupine po vrsti. Glavno gibalo njegovega dela je bil popis vseh krajevnih imen (vrhovi, doline, planine idr.). Na ta način je ugotovil in ohranil izvirna domača slovenska imena ter poskušal odpraviti napačna, popačena imena oziroma tuje izraze. Rezultat raziskovanja je bilo Imenoslovje Julijskih Alp (Slovensko planinsko društvo, 1929), kar je nekakšen “slovar” krajevnih imen Vzhodnih in Zahodnih Julijskih Alp.

Tuma je v tem času sam ali s svojimi vodniki, ki so mu bolj služili bolj kot poznavalci krajevnih imen kot pa soplezalci, preplezal vrsto sten in odkril mnoge nove pristope na vrhove. Tumo tako štejemo kot drugega slovenskega alpinista (za prvega štejemo Valentina Staniča, čigar dvestoletnico prvega pristopa na Veliki Klek oz. Grossglockner slavimo letos – leta 2000). Tuma je odlično obvladal plezanje, tehniko gibanja in ravnanja z vrvjo, uporabljal je najmodernejšo opremo, ki je bila takrat dosegljiva: okovane čevlje, plezalke, (konopneno) vrv, dereze, žabice, klinometer (merjenje naklona pobočja), termometer (merjenje temperature), hipsometer (merjenje nadmorske višine), barometer (merjenje zračnega tlaka) idr. Tumo štejemo kot pionirja mnogih današnjih planinskih veščin (oprema, nevarnosti v gorah, tehnika gibanja. Tuma in Jože Komac – Pavr sta bila prva, ki sta odkrila in preplezala danes t. i. Frelihovo polico v Slovenskem Turncu (Slovenska smer v severni steni Triglava). Težavnost plezalnih smeri sicer nikjer ni presegla IV. stopnje, vendar je bilo tudi to za takratni čas zelo težko.

Kot smo že omenili, je bil Tuma tudi izredno plodovit planinski publicist. Poleg že omenjenega Imenoslovja je objavil še vrsto drugih planinskih besedil. Pri Slovencih je bil prvi, ki je v knjigi Pomen in razvoj alpinizma (Alpinistični klub Skala, 1930) skušal globlje razložiti alpinizem in alpinistiko (to delo štejemo kot prvo slovensko teoretično alpinistično delo). Ostala Tumova besedila so prispevki v revijah in drugih publikacijah. Največ je objavljal v Planinskem vestniku, češkem glasilu Alpský věstnik, avstrijskem Österreichische Alpenzeitung, italijanskem Comunicato mensile idr. Največ njegovih planinskih spisov je potopisov in opisov. Tako kot je raziskoval, je tudi popisal posamezne gorske skupine (Zahodni Julijci, Kaninska in Mangrtska skupina, Trenta in Soča, Bohinjski kot, Triglavska skupina, Beneška Slovenija). Poleg besedil je Tuma tudi risal in objavljal slike, skice in zemljevide posameznih območij, slednji so tako tlorisni kot profilni. Zvrsti ostalih Tumovih planinskih besedil so: alpinsitika, jezikoslovje, gospodarska dejavnost, osebni spomini, recenzije in varstvo narave.

Ne glede na »imenoslovni« razlog pisanja so Tumovi planinski spisi predvsem prijetno potopisno branje njegovih gorskih raziskovanj, saj nam Tuma poleg popisovanja gora in njihovih imen večkrat opiše tudi mnoge svoje dogodivščine in razne zgodbe, ki jih izve od domačinov, izvemo tudi za zanimive etnološke značilnosti krajev, ljudske zgodbe, pripovedke in zgodovinske preglede ter turistične pobude, ni pa se izognil niti kritiki gospodarske politike. Na več mestih Tuma na dolgo opisuje razmere na planinah, delo spravnika (ves postopek) pri izdelavi sira ter razne pastirske običaje. V besedilih ne manjka niti opisov vojnih grozot in pobud za dvig narodne zavesti. Planinske pripovedi, pa čeprav nekatere stare skoraj sto let, nam pričarajo čas, razmere in dogajanja ne samo v gorah, pač pa tudi v naši deželi pred in po prvi svetovni vojni.

Vladimir Habjan

Leave a Reply

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja