Kaj pripoveduje naš planinec, ki je Csakyju nosil nahrbtnik
Bivši madžarski zunanji minister je zdaj že med pokojnimi, naši Kamničani, zlasti pa tisti, ki radi zahajajo v gore, imajo še v živem spominu tiste dni, ko se je grof Csaky mudil tam na lovu. Kamničani so sploh ponosni, da tako radi prihajajo k njim na obiske visoke politične osebnosti, ne samo domače, pač pa tudi od drugod. Še danes vedo tam lovci in znani gorski vodniki mnogo povedati o tem, kako je Csaky šel v kamniške planine na gamse in še nad njimi poskusil svojo srečo. O tem lovu. ki je vzbudil toliko pozornosti ne samo v Kamniku, pač pa tudi v našem in tujem političnem svetu, nam planinec, ki je delal grofu Csakyju tedaj družbo, pripoveduje tole:
Bilo je 14. decembra. Hitro se je zvedelo, da je prispel v Kamniške planine na gamse madžarski zunanji minister grof Csaky. Brž smo bili v Kamniški Bistrici, pripravljeni visokemu gostu na uslugo. Nestrpno smo pričakovali, kdaj se bo pripeljal tja, da jo odrinemo v družbi z njim na lov. Govorice, da pride, so se kaj kmalu izkazale za resnične. Pripeljal se je h koči v Kamniški Bistrici s svojo soprogo. Brž smo bili največji prijatelji — če smem biti toliko domišljav. Vse je bilo med nami kmalu domenjeno in odšli smo. Z nadlovcem Uršičem sva delala grofu med potjo družbo. Name je padla prijetna dolžnost in seveda tudi visoka čast, da sem smel nositi Csakyju nahrbtnik in mu biti gorski vodnik.
Na prežo smo odšli približno ob eni popoldne. Nadlovec France je že prej izbral še druge lovce in gonjače ter tudi kraje, kjer se gamsi najraje zadržujejo in kjer se »na muhi najlepše vidijo«. Najbližje takšno mesto je bilo izbrano nad Uršičevo kmetijo nasproti dvorca, kjer drži pot proti Žagani peči. Tam je precej velika planota, kjer gamsi kaj radi prihajajo na drobno travco. Še vselej, kadar sem bil tam, sem videl vsaj dva, tri kozle. Tudi tokrat smo jih takoj zapazili. Približevali smo se jim prav previdno in potihem, da jih ne bi prepodili.
Prvi strel — mimo
Že smo bili na cilju. France pripravi za skalo puško na strel in jo ponudi grofu. Csaky začne meriti, jaz pa opazujem gamse, ki so se pasli kakih osemdeset metrov proč in nas niso opazili. Že poči prvi strel, kozel poskoči, udari z nogo ob tla in postoji. Razleže se drugi strel kozla pa se poženeta v divji beg. Torej brez uspeha. Bili smo kar žalostni toda vsega upanja še nismo izgubili. Podali smo se proti Žagani peči. Tedaj sem prav za prav šele opazil, da Csaky ni mogel biti preveč pri zdravju kajti hodil je zelo počasi in je večkrat počival. Nekajkrat se je med potjo naslonil ob skalo. Sapa je bila huda. Čelo so mu oblivale velike potne kaplje. Svetoval sem mu, naj sleče kožuh, odvrnil pa mi je, da je še preveč hladno.
Prišli smo na Žagano peč. Z nadlovcem sva se skrbno ozirala okrog, kje bi opazila »Urbana«, kakor smo imeli navado imenovati tistega kozla, ki se vedno potika tod okrog. Ni ga bilo. France mi pravi, naj grem v drvarsko kočo in zakurim, da se bo grof Csaky nekoliko pogrel in okrepčal, sam pa je še dalje stikal za kozli. Grof in grofica sta se podala v kočo in prisedla k ognjišču. Bila sta čisto domača. Nalil sem jima vročega čaja, ki sta ga imela s seboj v nahrbtniku. Ponudil sem še dve svoji jabolki. Grof jih je z veseljem vzel, nekoliko pomislil, potem pa se po slovensko zahvalil s »hvala lepa!«
Uspeh pri »Lepi skali«
Medtem pridejo drugi lovci in prineso kozla, ki je imel samo še en rog. Ustrelili so ga pod Brano. Čeprav je bilo že precej pozno, smo se vendar z grofom še enkrat podali nad gamse, tokrat proti »Lepi skali«. Kozla smo hitro opazili, bil pa je predaleč in ga grof Csaky nikakor ni mogel zagledati. Toda kmalu smo opazili še drugega gamsa. Dva sva prijela grofa za roke in ga vodila počasi do Uršiča, ki je moral paziti, da ne izgubi kozla iz oči. Grof je bil tako slab, da sam gotovo ne bi daleč prišel. Vsi smo se trudili, da bi kaj ustrelil. Uršič pripravi vse potrebno za strel, toda grof dolgo ni mogel opaziti cilja. Slednjič pa je le zagledal črno piko in vprašal, če je to kozel. Že zagrmi strel. Kozel se požene kvišku in postoji, tedaj pa poči že drugi strel. Gams je zadet. Nepopisno smo se tega razveselili in od navdušenja začeli vpiti »živijo!«
Potem sem hitro skočil po kozla in ga prinesel grofu. Veselo in ponosno ga je ogledoval, prav tako pa se tudi ni mogla načuditi grofica. Gamsa zadenem na hrbet in že smo se spet podali proti domu.
Cela fronta gonjačev
Drugi dan je bil lov na Beli. Vreme je bilo sijajno. Grof in grofica sta z velikim navdušenjem občudovala naše krasne planine. V »fronto« je šlo štirideset gonjačev. Zasedli so vse gamsove steze v Grdem grabnu, Ojstrem robu in Kopi. Že imena povedo, da ti kraji niso prav preveč lahko dostopni. Zato je tu tudi največ divjačine. Začelo je snežiti in vlegla se je megla. Gonjače je to motilo in jih je le nekaj prišlo »na štante«. Vsi madžarski gostje — Csaky je namreč prišel s spremstvom — so imeli srečo. Vsak je kaj ustrelil. Grof sam je podrl kar štiri gamse, saj smo pa tudi prezebali na »štantu« kar dobri dve uri. Grofa sva z Uršičem komaj pripravila do tega, da je šel tudi on na prežo.
Odslej »Csakyjeva skala«
Vrnili smo se. Vso pot sem moral grofa voditi za roko, ker se ni počutil dobro. Spodaj na jahalni poti pa so že čakali konji. Nazaj grede smo pri dvorcu spet zagledali tistega gamsa, ki nam je prejšnji dan ušel. Grofa smo brž opozorili nanj. Čeprav je bil utrujen in je povrhu še snežilo, se je Csaky vendar odločil, poskusiti še enkrat svojo srečo. Obrnila sta konje. Od Planinskega doma smo šli še nekaj minut peš proti Rjavi skali. Že poči strel. Kozel je ranjen, očividno v nogo. Potem drugi in še tretji strel. Šele tedaj je žival obležala. Zdaj se tam reče »Pri Csakyjevi skali«.
Lov je bil končan. Grof in grofica sta bila zelo zadovoljna in sta nas tudi pohvalila. Potem pa sta se od nas poslovila, Vsaj grof Csaky gotovo za vedno.
Slovenski dom, 11. februar 1941
