Rubež za rešitev

Obvestila PZS 3/2006, Zunaj rubrike – Tone Škarja: Rešenca sta prepuščena sama sebi in zobem države

ZUNAJ RUBRIKE

Ob nenadnem poslabšanju vremena sta 06.08.2005 dva alpinista, ko so ju zaradi podhladitve že zapuščale moči, poklicala na pomoč številko 112, in tako ju je iz severne stene Špika tik pred nočjo potegnil helikopter. Za omenjeno reševanje jima je bil s strani MNZ izstavljen račun v skupnem znesku nekaj čez 330.000 SIT. Čeprav sta ravnala edino pravilno, sicer bi bila naslednji dan mrtva, in sta uradno oporekala računu ter obsežno obrazložila primer, so državni in sodni mlini tokrat delali izredno hitro in oba imata že v rokah sodno odločbo o izvršitvi – rubežu.

Ob tem bije v oči dolgotrajna bitka med vodstvoma PZS in GRS za oblast in denar, ne eni ne drugi pa niso nič storili za rešitev tega v nebo vpijočega primera. Rešenca sta prepuščena sama sebi in zobem države, kriva pa sta le toliko, ker nista umrla. V tem primeru bi bilo »reševanje« trupel brezplačno, deležna bi bila govorov, cvetja in sveč, tudi brezplačno.

P.S.: Isti dan smo nekaj proslavljali na Kredarici in vsa helikopterska flota je bila brezplačno na razpolago častnim gostom, funkcionarjem in morebitnim ponesrečencem.

Tone ŠKARJA

KOMENTARJI:

Ivan Pepelnjak, 19. 04. 2006

Nedvomno je sramota, da v državi, ki trdi da je “pravna”, očitno ni jasnega pravila kdaj se helikoptersko reševanje zaračuna, kdaj pa ne.

Prav tako pa je neverjetno, kako marsikdo (med njimi žal tudi marsikateri redni pisec prispevkov na gore-ljudje.net) ne razume, da časov ko “je bilo vse naše”, smo “dajali po svojih močeh in dobivali po svojih potrebah” imeli “vsi enake želodce” in kar je bilo podobnih nebuloz, ni več. Takšen raj na zemlji boste našli le še na Kubi in v Severni Koreji.

Vsakemu, ki se vsaj malce spozna na osnove ekonomskih pravil, je jasno, da mora vsako službo, ki skrbi za majhen del populacije, vzdrževati ta del populacije, službo, ki jo občasno potrebujemo vsi (zdravstvo, gasilce, policijo, bog-ne-daj vojsko) pa vsi. Kadar so stroški takšne službe ali storitve visoki in redki, v normalnih družbah vskočijo zavarovalnice (primer: obvezno avtomobilsko zavarovanje).

V Sloveniji seveda temu ni tako, in vse kaže, da še dolgo ne bo sprememb, ker nered, ki je, najbolj koristi tistim, ki tak sistem uporabljajo – zavarovanja se ne plačuje, članov PZS je vedno manj, vsak ve, da ga bo GRS rešila, vsak upa, da njemu ne bo treba plačati, če pa pride račun, začnemo biti plat zvona.

Tistim butcem, ki želijo po slovenskih hribih in gorah hoditi brez skrbi kaj bo, če se jim kaj zgodi, pa ostane le včlanitev v Alpenverein naših severnih sosedov. Pa tudi njihova GRS ponuja celoletno družinsko zavarovanje za €18 (hvalijo se, da velja za reševanja po celem svetu, tudi s smučarskih nesreč).

Ivan Pepelnjak, 27. 04. 2006

Gospod Iztok!

Res sem vam in vsem ostalim, ki se trudijo za kakovostne vsebine na tem spletišču, dolžan opravičilo – hudič je v detajlih, in ko sem govoril o “rednih piscih”, bi bilo bolj pravilno, če bi zapisal “redni pripominjevalci”. Verjemite mi, da nisem imel v mislih niti enega od naštetih piscev.

O “butcih” pa samo tole – velike večine planincev očitno ne zanima, kaj bo s stroški reševanja; če bi jih, bi bil pritisk na vodstvo PZS morda tako velik, da bi ga to med obilico ostalega dela morda celo opazilo. Očitno pa obstaja nekaj ljudi, ki nas to skrbi (zato se tu in tam na kakšnem forumu pojavi omemba Alpenvereina kot ene od rešitev). Ker smo tako očitno skregani z “zdravo pametjo”, sem se nas drznil poimenovati “butce” … in res nam Alpenverein žal ostaja še vedno edina (meni znana) možnost kako se zavarujemo za primer prejema računa za reševanje v slovenskih gorah.

Lep pozdrav!

Iztok Snoj, 19. 04. 2006

Berem: “Vsake toliko časa je po mojem potrebno poterjati tudi plačilo kakega računa za reševanje, že zaradi preventivnih razlogov. 

Prosim, gospod Primož, postavite se v vlogo, da ste potrebovali reševanje vi, da vas terjajo za plačilo in so prišli rubit vam. Ali bi ali ne bi premišljevali o tem, ali od vas upravičeno terjajo plačilo za reševanje? Ali bi sprejeli, da boste plačali predvsem “ostalim za zgled”? Lahko bi se vam celo zgodilo, da bi se vaši sosedje potihem strinjali, da so vam prišli rubit povsem upravičeno…

Lep dan, Iztok

P.S.

Verjamem, da še danes kak oče za vsak slučaj poči svojega sina okoli ušes, smrkavca nagajžla, za vsak slučaj, “preventivno”, da mu na misel ne bodo prihajale kakšne neumnosti, kajti bolje mu jih je v naprej izbiti iz glave.

Iztok Snoj, 27. 04. 2006

Gospod Ivan, napisali ste: “Prav tako pa je neverjetno, kako marsikdo (med njimi žal tudi marsikateri redni pisec prispevkov na gore-ljudje.net) ne razume, da časov ko “je bilo vse naše”, smo “dajali po svojih močeh in dobivali po svojih potrebah” imeli “vsi enake želodce” in kar je bilo podobnih nebuloz, ni več. Takšen raj na zemlji boste našli le še na Kubi in v Severni Koreji.”

Pogledal sem, kdo so redni pisci prispevkov na gore-ljudje.net. To so poleg vas še:

Tomaž Jakofčič, Pavke Kozjek, Mitja Košir, Vladimir Habjan in Iztok Snoj. “Marsikdo” zame pomeni vsaj 3 od naštetih 5. Verjetno se hočete izogniti navajanju imena, pa naj vsak sam ugiba, na koga ste namigovali. Zato ni čudno, da sem za hip mislil, da leti del besedice “marsikdo” tudi name. Morda pa nisem pravilno razumel pojma “redni pisec prispevkov”.

“Tistim butcem, ki želijo po slovenskih hribih in gorah hoditi brez skrbi kaj bo, če se jim kaj zgodi, pa ostane le včlanitev v Alpenverein naših severnih sosedov. “

Tole se mi zdi mimo, ker članek govori o reševanju dveh alpinistov iz severne stene Špika, ki ju je presenetilo vreme in so jima zaradi podhladitve pošle moči. Razen če mislite, da sta butca ali če je navedba dvoumna in imate v mislih še kakšne butce s konkretnimi imeni.

Lep pozdrav!

Iztok Snoj, 28. 04. 2006

Gospod Ivan,

najlepša hvala za pojasnilo. Dilemo sem hotel prvi hip razčistiti po e-pošti, potem pa sem si žal premislil. (…prvi občutek je velikokrat najboljši) Morda me je na koncu v prerekanje potegnila navedba: “Tistim butcem, ki želijo …”. Sedaj ugotavljam, da bi se moralo brati “…želimo…” in daje celotni pripombi drugačen ton. Mislim, da sem reagiral malo prevroče. Torej opravičilo še z moje strani.

Lep dan!

Igor Pavlič, 12. 04. 2006

Spoštovani g. Zlodej!

Če bi se obiskovalci gora nanje pripravljali po vaših navodilih, ne bi bilo v hribih pol toliko ljudi kot jih je. Včerajšnja vremenska napoved npr. je navajala, da bo meja sneženja na 700 m, v resnici je bila pa na 2000 ali malo manj. Za nedeljo popoldne so bile napovedane neke padavine, deževalo je pa šele včeraj popoldne.

Prosim za navodila, ali smem iti v visokogorje ali celo plezati, če vremenska napoved pravi, da so možne plohe in nevihte, “ohladilo se bo” in ali to pomeni, da sem neodgovoren in ne morem računati na zastonjsko reševanje.

Še nekaj bi pripomnil v zvezi s temi polemikami: če nekdo celo življenje žre in pije, mogoče je celo genetsko obremenjen s tveganjem za srčne bolezni, pri tem je vse dokumentirano, potem gre pa v hribe in ga zadane infarkt nekje visoko, od tam pa ga reši helikopter, ali je prizadeti analogno enako neodgovoren koti tisti, ki ne “upoštevajo vremenske napovedi”. Naj se taki pač sprehajajo v Radencih in po Volčjem potoku, mogoče igrajo golf v Lipici! Račun naj dobijo ali kaj?!

Velja seveda tudi obratno, npr. da je vremenska napoved ugodna, tebe pa doleti vremenski preobrat /”kar za naše kraje ni popolnoma nič neobičajnega, meša se mediteransko, kontinentalno in alpsko podnebje”/. Ali boš , če boš ostal živ, račun za helikopter odstopil ARSO-tu oziroma dr. Podobniku?

Hočem le reči, da so te polemike tragikomične, dokler ne dobiš računov, seveda. Najhujša pa je ta stigmatizacija “žrtev”, podobno kot v celotni družbi, saj ne more biti drugače! Take sodbe so običajno lansirane iz foteljev in izpred računalniških zaslonov, “praktikom” se dogaja marsikaj, spomnimo se “največjega strokovnjaka za plazove v Sloveniji”, ki ga pred dvema letoma zasul prvi zapadli sneg, “najboljšega slov. alpinista “pod plazom nad Vršičem ali še koga. Življenje ima pač druga pota kot neko “nakladanje”, to ve vsakdo, ki je življenja reševal in marsikdaj občutil, kako je nemočen.

Zdaj naj pa to urejamo s pravilniki, zakoni in odločitvami nekih šefov in referentov na MNZ, PZS, GRS in še kje? “Davkoplačevalci” se bodo seveda veselo smejali in jim pritrjevali! Red mora biti, saj smo vendar v Evropi!

Pavle

Igor Pavlič, 13. 04. 2006

Popolnoma se strinjam s pripombo g. Černivca. Po logiki, ki jo širijo nekateri “birokrati”, bo potrebno določen ORGAN pooblastiti, da bo vsak dan (npr. za naslednjih 24 ur ali ne vem za koliko) v eter poslal sporočilo z naslednjo vsebino: “Danes vas bomo reševali na državne stroške, jutri in pojutrišnjem pa predvidevamo, da bodo vremenski pogoji taki, da boste rešeni, če bo sreča, na lasten račun! Zdaj pa le veselo v gore, želimo vam lep dan, zvečer pa le domov!!”

Ali je to prihodnost reševanja?!

Res je, da je delo gorskih reševalcev brezplačno, zakaj se tema dvema prizadetima pošilja le račun za helikopter, zakaj ne tudi za stroške, ki so nastali z ostalimi reševalci (gorivo, dnevnice, uporabljen material itd.). Spet gre za tipično slovensko zmedo, kar nekaj bi računali, na temelju česa pa in komu, ne ve nihče, praktično gre za isto miselnost kot pri raznih parkirninah, trošarinah in zavarovanjih, popolnoma nedomišljeno in neintilegentno, “balkansko”!

Prizadeta alpinista pozivam, naj se pustita tožiti in zahtevata revizijo vseh reševalnih poletov teh proslulih helikopterjev, po kakšnih kriterijih in kdo odloča o izstavljanju računov. To niso heci in ne moremo več tolerirati te anarhije, da se zaračunava in vozi po načelu kakor se komu pač tisti dan ravno zdi! Tako to ne ne more iti! Smešimo se pred sosedi in drugimi! Kdo bo napravil red?

Pavle

Igor Pavlič, 14. 04. 2006

Seveda, vsi so že pripravljeni: zavarovalnice, odvetniki, helikopterji, sodišča, tožilstva, rubežniki, Slovenske novice, Direkt in še kdo, zdaj čakamo le še na vremensko napoved, toploto in podiranje v grapah in stenah. Prizadeti so tako ali tako v tretjem planu, čez čas nobenega več ne zanima, kaj se je zgodilo z njimi….

Pavle

Igor Pavlič, 19. 04. 2006

Joj, sar ravno ta mentaliteta je vendar sporna, nelegitimna, če je že vsaj legalna, namreč v stilu “na vsake toliko časa pa le komu zaračunajmo, v opomin drugim”.

Kam nas to pelje, se zavedam, ostali pa verjetno ne, pravzaprav je škoda besed o tem. Dajmo še v šolah tako (“sem pa tja koga pretepimo in izključimo, v bolnišnicah pa sem in tja (občasno) koga kar pustimo umreti, se bo vsaj vedelo, da se s temi rečmi ni za hecat!!” Red mora biti, se strinjam!

Ponižen pozdrav, Pavle

Igor Pavlič, 19. 04. 2006

Če se bo ta miselnost, namreč “da jetreba na vsake toliko časa koga poterjati” in da “butci kar hodijo po hribih” ali pa so slučajno plačali članstvo na D und A Alpenverein, razpasla, nam res ni pomoči, ne take ne drugačne, ostane le še odprt lov zavarovalnic in odvetnikov, ki bodo služili do onemoglosti, kot v ZDA, kjer so stroški odškodnin, zavarovalnih premij in podobnih “storitev” že zdavnaj presegli vsako razumno mejo in se po vrednosti približujejo medicinskim stroškom. Očitno je, da nas to čaka, po lastni neumnosti.

Kar se reešvanja s helikopterjem tiče, je stvar že dolgo jasna, kar sem omenil že pred dolgo časa, zavarovalnica krije stroške ghelikopterja le, če si bolan, poškodovan, ne smeš biti zdrav, tu ni preventive in profilakse, ki se forsira v dolinah, mora ti nekja biti, sicer propelerski prevoz ni zastonj, ostalo (reševalci, džipi, gorivo, material, dnevnice itd. pa je zaenkrat še vedno brezplačno), mogoče bi kdo predčagal, da bi na vsake toliko časa to komu vseeno zaračunali, za zgled in opomin drugim! Vs eskupaj me spominja na zgodovino nadzorovanja in kaznovanja (M. Foucault, Nadzorovanje in kaznovanje, Delavska enotnost, 1984), splača se prebrati tudi knjigico D. Petrovca Kult žrtve, GV, 2005.

Nič se ni spremenilo, pravzaprav pa veliko, vse smo že imeli, kot v “Severni Koreji in na Kubi”), zdaj so nam pa še to vzeli!

Lep pozdrav,

Pavle

Igor Pavlič, 20. 04. 2006

Očitno imamo zelo različne predstave o tem kaj je “normalna država”. Nekateri bi radi kar naprej nekaj plačevali, šew sami ne evdo zakaj in kako. Dobrodošli v Sloveniji!, pri nas je res tako.

Pavle

Igor Zlodej, 11. 04. 2006

Sam se sicer s svojimi računi, takimi in drugačnimi ne izpostavljam pred javnostjo, kar je treba plačati, pač ni težko. Ne vem sicer v kakšni povezavi je s primerom g. Tone Škarja, vem pa, da se je zapletel v svoje lastne izjave. Torej g. Škarji predlagam, da ponovno prebere svojo pripombo, ki jo je podal na poobjavo članka: “Tvegano podcenjevanje vremenske napovedi” dne 10.08.2005. Za tiste, ki tega niso brali naj napišem, da je g. Škarja takrat pisal o nedvoumni slabi vremenski napovedi, omenjal je celo dolgo črto za avioni tistega jutra, kar je res eden od znakov poslabšanja vremena (relativno visoka vlaga v višjih plasteh ozračja naredi dolgo sled – kratka sled, v višinah je zrak suh, obeta se lepo vreme op.), danes oz. v tem prispevku pa piše o nenadnem poslabšanju vremena!? Ker je očitno, da ima g. Škarja nekaj težav s spominom, naj še dodam, da je napisal pod P.S., da smo isti dan nekaj proslavljali na Kredarici… Res je, bila je 110. obletnica postavitve Aljaževega stolpa, kar pa ni “samo nekaj”. Seveda tudi ni res, da je bila tam vsa helikopterska flota, temveč le en helikopter tipa Cougar s posadko, ki pa v danih primerih klica na pomoč seveda ne bi mogel posredovati.

Če že ne vsi, pa vsaj večina na Kredarici je tega dne vedela, da bo že popoldan oz. proti večeru izrazito poslabšanje vremena, zaradi tega je bila slovesnost na vrhu še istega dne in ne neslednji dan, kot je bilo načrtovano.

Za vsak planinski izlet, kaj šele za zahteven dolg vzpon, se je treba ustrezno pripraviti. Med priprave pa vsekakor spada tudi izbira ustreznega vremena. Vremenska presenečenja so sicer možna, ampak za take primere pa je treba imeti s sabo ustrezno opremo, znanje, ustrezno psihofizično kondicijo in še kaj. Tega se učijo že malčki od mentoric mladinskih odsekov. Starejša alpinista bi to vsekakor morala vedeti in imeti s sabo. G. Škarja v nadaljevanju še navaja, da so ju zaradi podhladitve že zapuščale moči in, da so ju rešili gotove smrti. Pri tem naj navedem, da so istega dne v severni triglavski steni ostali trije plezalci, pa zaradi tega ni nihče umrl. Rešeni so bili klasično naslednji dan.

Povsem odveč je ob tem primeru navajati dolgotrajno bitko med PZS in GRS za oblast in denar, ker ne gre ne za eno, ne za drugo, temveč samo za transparentnost glede odgovornosti enega in drugega. Se pa popolnoma strinjam, da sedanje zavarovanje, ki ga ponuja PZS svojim članom preko zavarovalnice Tilia ni ustrezno. Prvič, ne mislim postati invalid, drugič, še manj umreti.V teh primerih zavarovalnica nekaj da. Bi pa mi v primeru nesreče koristilo zavarovanje za primer reševanja, takega kot ga imam kot A član v tujini in pa dnevna odškodnina-nadomestilo za čas zdravljenja. Seveda je iluzorno pričakovati, tudi, če bo kdaj to možno, da bodo zavarovalnice kar tako pokrivale vse heikopterske prevoze v dolino in druga posredovanja, kot jih sedaj pokriva zdravstvena zavarovalnica. Ko bo podan najmanjši sum, da je do nezgode prišlo iz malomarnosti (ta pa je kar pogost razlog v gorah) se bodo na vse načine upirali plačilu. In račun bo treba poravnati sicer bo prišel v veljavo tisti zadnji stavek na pogodbi “morebiten spor rešuje pristojno sodišče”.

Igor Zlodej, 12. 04. 2006

Spoštovani g. Igor PAVLIČ

Na taka pisanja sicer nerad odgovarjam, predvsem tudi iz razloga, ker Vas ne poznam, pa tudi take polemike ničemur ne služijo. Ker pa ste name osebno z vašo pripombo izlili ves svoj srd, nestrpnost, nevednost ali pa vsevednost sem vam dolžan odgovoriti.

Če ste pozorno prebrali, ste lahko ugotovili, da je vreme samo eden od dejavnikov, ki ga je treba upoštevati ob hoji v gore in pri plezanju (kmet ga mora pa skoraj za vsa opravila). Kot sem se v danem primeru lahko seznanil po meni dostopnih podatkih je bilo slabo vreme (nevihta s sodro in kasneje sneženje) samo eden od dejavnikov. Bil sem tega dne na Kredarici in naslednji dan v rahlem naletavanju snega po okoli 5 cm snega prečil Kugyjevo polico in preko Doliča sestopil v Trento. Plezalca so reševalci s helikopterjem rešili na drugem mestu kot sta navajala, da se naj bi nahajala. V enem od časopisov je celo pisalo, da sta bila v čisto drugi smeri, v zgornjem delu pa naj bi zašla preveč v desno. (Povzeto po časopisnem članku in poobjavi) Sta torej rabila pomoč, ker sta bila mokra, ali ker sta bila zaplezana? V zvezi navedenega reševanja se naj bi, jaz tega sicer ne trdim, po zgornjesavski dolini govorilo kako, da sta ……….la reševalce in pilote. Da so na MNZ izstavili račun, so za to verjetno imeli ustrezne argumente. Da pa zadeve niso urejene pa se strinjam in ravno zato bi bilo potrebno to urediti. Zakaj pa bi reševalci, zdravniki in piloti izpostavljali svoja življenja. Samo zavarovalnice tega ne bodo uredile in za neumnosti, kot sem že zapisal tudi ne bodo plačevale računov.

Se pa z vami popolnoma strinjam, da se ljudje (planinci in tudi vodniki, mogoče so alpinisti bolj drzni) vse preveč zanašajo na vremenske napovedi in ostajajo doma tudi takrat, ko je sicer kar solidno vreme. Kolikokrat sem bil v kakšni koči pa je bilo vse prazno, ker so slepo verjeli napovedi, niso pa znali pogledati v nebo.

Ko ste že omenili včerajšnjo vremensko napoved, pa Vam moram povedati, da ni res, da je snežilo le na 2000 m, snežilo je tudi v Krmi na okoli 1000 metrih, sem bil danes tam in tudi precej višje. Polemike iz foteljev in izpred računalniških zaslonov pa prihranite zase.

Želim Vam veliko gorniških doživetij.

Marko Kern, 11. 04. 2006

Vse skupaj je povsem nesmiselno!

PZS članarina krije stroške za podobno reševanje v tujih gorah. Naj članarina oziroma PZS poskrbi tudi za take (redke) domače primere, ko se (kot je cinično zapisal že Tomaž) “žal” vse srečno konča brez poškodbe in zdravstvena blagajna ne krije stroškov reševanja…

Boštjan Virc, 11. 04. 2006

Naj spomnim še na en detajl iz tistega nesrečnega dneva. Kljub temu, da je Aladin jasno kazal na poslabšanje, tega pri ARSO niso upoštevali, ko so tisti dan sestavljali “Napoved za Julijske Alpe”. V tej napovedi, ki jo večina gornikov pregleduje preko svojih mobilnikov, ni bilo nikakršnega govora o poslabšanju!

Vem, ker sva s punco večer prej prišla v Krmo, zjutraj sem pregledal napoved (ki je bila zelo obetajoča), napotila sva se v severna brezpotja Debele peči in seveda naju je na sestopu opralo do kože.

Ni problem v tem, da vremena ni možno 100% napovedati, problem je v napačni interpretaciji razpoložljivih podatkov s strani ARSO!

Matej Pivec, 18. 04. 2006

Na nek način se strinjam z ugotovitvijo Andreja Brvarja. Reševanje bo plačljivo seveda z možnostjo zavarovanja, GRS pa bo profesionalna (ne majhen korak, k temu je že naredila). Vprašanje je le, v kakšnem času se bo ta sprememba zgodila. V doglednem času bo reševanje urejeno tako, kot je urejeno v vseh evropskih alpskih državah.

Meni se zdi to povsem normalno in koristno.

Jani Bele, 11. 04. 2006

Kljub prepričanju, da je reševanje v naših gorah brezplačno, me je vedno strah, da bi kdo vzrok za moj eventuelni klic na pomoč v gorah opredelil kot neodgovorno dejanje in mi izstavil račun.

Vse se je začelo pred leti, ko smo bili s strani GRS večkrat obveščeni, da lahko za reševalno akcijo, ki je posledica našega neodgovornega ravnanja, dobimo izstavljen račun. Do danes še nihče ni obrazložil, kaj vse spada med neodgovorna dejanja in je ocena glede tega še vedno le subjektivna. In računi so se začeli izstavljati. Ni pomembno, da računov ni izstavila GRS, ampak nekdo drug – račun je račun in treba ga je plačati. Računi so se izstavljali raznim pijančkom, nezvestim možem in alpinistom. V res čudni družbi smo se znašli alpinisti. Dve zaračunani reševanji alpinistov sta bili posledici klica na pomoč v razmerah, kjer bi nadaljevanje z vzponom ali čakanje na izboljšanje razmer pomenilo resno grožnjo za življenja alpinistov. Ampak ker niso bili še poškodovani, so morali plačati akcijo oz. “panoramski let” s helikopterjem. Banalno.

Da postaneš gorski reševalec, moraš doseči prej status alpinista. In velika verjetnost je, da je kdo od teh z računom “kaznovanih” alpinistov tudi gorski reševalec. In nekaj dni po prejetju takega računa naj se ta alpinist – gorski reševalec odzove klicu na neko drugo reševalno akcijo!!??

Pred plačilom takih in podobnih računov ti ponavadi kdo ponudi kakšno možnost zavarovanja. Pri nas zaenkrat te možnosti še ni. In prav smešno se mi zdi propagiranje članstva v PZS z možnostjo zavarovanja reševanja v tujih gorah – v evropskih državah in Turčiji (kar je res izredno koristno za obiskovalce teh gora). Samo v Sloveniji na žalost to zavarovanje ne velja – kot da smo na Marsu in ne v Evropi. Ampak saj je pri nas reševanje v gorah brezplačno…

Druga možnost je, da se včlanimo v kakšen avstrijski ferajn – kar pa kot aktivni sodelavec PZS skoraj ne smem predlagati.

Da bi se pa vsako reševanje plačalo in bi potem stvari vzele v roke zavarovalnice – ponovno v razmislek.

Borut Črnivec, 12. 04. 2006

Dodajam še malo goriva na ogenj okoli rubeža …

Poobjava (Delo, 10.aprila – “Padalec si je poškodoval gleženj, smučar nogo”):

“… si je med smučanjem zunaj urejenih prog na Kaninu smučar pri padcu huje poškodoval stegnenico. Smučarja sta na terenu oskrbela dežurni zdravnik in gorski reševalec, s policijskim helikopterjem pa so ga odpeljali … “

Prepričan sem, da smučar (ki mu želim čim prejšnje okrevanje) ob smučanju izven proge, ni pričakoval padca, ki bi aktiviral GRS in helikopterski prevoz na moje (davkoplačevalske) stroške.

Podobno tudi verjamem, da alpinista ob vstopu v Špik nista špekulirala na helikopterski odvoz iz stene v primeru vremenskega obrata, saj v neurju heli težko pomaga.

Dokler v našem gorskem pragozdu ne bo jasno kdo je pooblaščen in strokovno usposobljen, da v navedenih in podobnih primerih odloča kdaj sivo postane belo ali črno in kakšni so pri tem kriteriji, se sama po sebi odpirata dva recepta:

a. Recept za udeležence

Rešitev je samo modifikacija ugotovitve g. Škarje (” …. kriva sta le toliko, da nista umrla. V tem primeru bi bilo reševanje trupel brezplačno”). V izogib težavam izruvaš skalo in ustrezno kresneš sebe ali soplezalca. Pokličeš 112, prijaviš nesrečo, vreme te pa nič ne moti. Morda zadostuje da imaš v nahrbtniku skisan jogurt in prijaviš nenadno slabost + drisko.

b. Recept za organe reševanja

V izogib nejasnostim in sporom naj se vsaki vremenski napovedi doda obvestilo, ali naslednjega dne reševanje v gorah časti država ali ne. Mehanizem se aplicira tudi na freeride smučanje (glede na vrsto snega), padalstvo & zmajarstvo (turbolence), kanjoning & kajak (vodostaj).

Morda bo tako čez čas heli flota razbremenjena, optimiranje pa bi moralo poceniti prevoze na pomembne 110-letnice, ki gredo prav tako na moje stroške 🙂

Borut

Andrej Brvar, 13. 04. 2006

Večkrat imajo tudi očitni nesmisli in neumnosti svoj cilj. Tudi tale primer ima svoje ozadje. Za rešitev tega in podobnih absurdov se bo predlagalo, da je najbolje, da bo reševanje za vse plačljivo. Zavarovalnice so na to pripravljene, saj je pred leti ustrezno študijo sofinanciral Urad za zaščito in reševanje. Naslednji korak pa bo profesionalizacija GRS. V to smer pa reševalci tudi že korakajo. Tomaž Ogrin, 11. 04. 2006 08:26

Kakorkoli, dokler so državni in sodni izvrševalci anonimni, se lahko režijo v brk. Naj branijo z imeni in priimki svoja stališča pred javnostjo ali pa izjavijo, da jim ni treba razlagat njihovih potez. So pa vsi na davkoplačevalskem denarju, kar pomeni, da le ima javnost pravico postavljati vprašanja in dobiti odgovore. Al pa naj grejo v drugo državo, takih tu ne potrebujemo na takih mestih.

Slavc Kolar, 12. 04. 2006

Pozdravljeni Gospodje,

Kaj pomeni malomarnost, neprvidnost, premalo izkušenj?! Kako bi se vi počutili, če bi vam zgorela hiša in vam bi poleg vsega, prostovoljni ali pa poklicni gasilci iztavili račun, ker ste pozabili olje na ognju?

Napiši komentar

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja