O nagrajenki:
Od alpinizma do akvarela – ista raziskovalna pot
Riccarda se opiše kot “raziskovalka,” saj verjame, da je njena pot – od plezanja do slikanja – izraz iste notranje potrebe po raziskovanju. Alpinizem je aktivno prakticirala med 20. in 30. letom nato pa se je posvetila družini, delu in selitvi v ZDA. Šele po štiridesetem letu se je začela ukvarjati s slikarstvom, ki po njenem mnenju sintezira vse pretekle izkušnje.
Gora kot prostor identitete
Njena ljubezen do gora izhaja iz družinske dediščine – rojena je bila v Južni Tirolski, kjer je bila narava del vsakdana. Po selitvi v Furlanijo je pogrešala vizualni stik z gorami, kar je poglobilo njeno navezanost nanje. V mladosti je bila gora zanjo prostor dokazovanja svobode in identitete, pozneje pa je postala prostor kontemplacije in estetskega doživetja.
Ženska v alpinizmu
Kot alpinistka je začela v konservativnem okolju Vidma, a se je hitro povezala z bolj odprtimi skupnostmi v Trstu in širše. Sodelovala je v ženskih himalajskih odpravah na Anapurno III in Everest, plezala z znanimi alpinisti in nikoli ni občutila, da bi bila kot ženska omejena – nasprotno, pogosto je bila zaželena partnerka v navezi.
Rojstvo umetnosti iz radovednosti
Do slikanja je prišla po naključju – želela se je naučiti prepoznavati gorske rože za svojega radovednega nečaka, a jo je akvarel takoj očaral. Sprva je risala vse, da bi se naučila osnov, nato pa se je naravno usmerila k goram – združila je dva velika ljubezenska svetova.
Gora kot tiha narava
Riccarda ne vidi svojih del kot klasično “slikanje pokrajine,” temveč kot “tiho naravo” – gore so osrednji motiv brez klasične kompozicije ozadja srednjega in sprednjega plana. Zanjo je tema slikarstva sama gora pa je idealen objekt: volumni, svetloba, barvne spremembe. Dolomiti so njeno najljubše okolje – Pelmo in Civetta imata zanjo skoraj oseben pomen.
Umetniški proces in poslanstvo
Njeno slikanje je dnevna praksa, ki zahteva predanost. Čeprav večinoma dela v studiu, ji slikanje na terenu omogoča hitrejše, bolj intuitivne poteze, saj se svetloba hitro spreminja. Poleg umetnosti se ukvarja tudi z vprašanji žensk v alpinizmu, zlasti z odnosom do materinstva in tveganja – opozarja na dvojna merila, ki veljajo za ženske plezalke.
Danes Riccarda živi med Vidmom in Long Islandom v New Yorku, s seboj pa prinaša bogato prtljago izkušenj, ki prepletajo alpinizem in umetnost.
Pelmo d’Oro – 2025
Pokrajina Belluno vsako leto podeljuje priznanja in nagrade za posebne zasluge na področju alpinizma. Zadevo ponavljajo vsako leto, od leta 1998. Namenjena je posebnim zaslugam posameznikov, javnim in zasebnim organizacijam, združenjem in partnerstvom v okviru (širše pojmovanega) alpinizma in alpske solidarnosti, varstva in izboljšanja okolja in gorskih virov, poznavanja in promocije kulture ter zgodovine in tradicije skupnosti v Bellunskih Dolomitih. Letošnja prireditev je potekala 26. junija. Diego Dellai, Michal in Miroslav Coubal ter Giorgio Fontanive pa so letošnji dobitniki nagrade Pelmo d’oro 2025. Posebne nagrade pa so namenili: Riccardi de Eccher, Alfiu De Sandreju in Francescu Chiamuleri.
