Planinski vestnik, marec 1957
V oktobrski številki 1956 oficialnega glasila (organa) ÖAV »Der Bergsteiger und Berge und Heimat« je na 8. strani dodatka pod naslovom »Bergsteiger-Chronik« objavljen povzetek nekega članka iz »Salzburger Nachrichtiger« pod naslovom: »Visum wichtiger als Menschenleben. Abgestürztes Touristenehepaar zwei Tage und Nächte hilflos in der Wand. Jugoslawen Messen Bergrettung nicht tiber die Grenze.« K temu ponatisnjenemu članku pripominja uredništvo (die Schriftleitung): »Ein Komentar hierzu erübrigt sich!« s tem se uredništvo v celoti solidarizira in strinja s člankom, ne da bi se »Bergsteiger« kot solidna in renomirana revija prepričala o resničnosti vsebine, ki posega na področje mednarodnih odnosov in v odnose med planinskimi organizacijami sosednih držav.
Objavljeni članek ne vsebuje točnih in resničnih trditev. Napisan je izrazito politično tendenciozno in Jugoslaviji sovražno.
Zlasti je članek neobjektiven zaradi tega, ker je zamolčal naslednja važna dejstva:
1. Avstrijska alpinista Hans in Adela Sattek — mož in žena — sta v nedeljo 16. septembra šla plezat v severno steno Vevnice v neposredni bližini znanega vrha Julijskih Alp Mangrta. Teren, kjer sta vstopila in plezala, v celoti leži na italijanskem državnem ozemlju. Plezalne smeri so tu III., IV. in V. težavnostne stopnje in so za izvežbane alpiniste — pa tudi za primerno opremljene reševalce — vsak čas zmogljive bodisi v vzponu bodisi v sestopu.
Zakonca sta ca. 70 m pod vrhom stene doživela nesrečo, ker je Hans Sattek kot prvi plezalec zaradi krušljivega (brüchig) oprimka padel, vendar ga je njegova žena Adela obdržala s pomočjo vrvi in zabitih klinov (pri padcu so se štirje izruvali). Nesreča se je pripetila v nedeljo dne 16. seotembra ob 17. uri. Pri padcu si je Hans Sattek zlomil levo nogo nad gležnjem, ženi Adeli pa je vrv prežgala dlan desne roke.
Za nesrečo so prvi zvedeli italijanski gorski reševalci iz Trbiža in Rajblja, ki so šli še isto noč v akcijo. Še ponoči dne 17. septembra so začeli transportirati oba ponesrečenca iz stene na vrh Vevnice ter dalje po grebenu do pod V koncu špice, to se pravi po grebenu, po katerem poteka jugoslovansko-italijanska državna meja. Reševanje na italijansko stran bi bilo ponoči težje in nevarnejše, zato so se odločili za sestop na jugoslovansko ozemlje. Tu pa so prišli do strmih skalnatih skokov in prepadov ter niso mogli s ponesrečencema več naprej. Štirje reševalci (od sedmih) so zategadelj odhiteli v jugoslovansko dolino Planico po pomoč. Ker jim je bil ta teren nepoznan in tudi niso vedeli za pot v dolino Tamar, so se spuščali iz kotla pod Kotovo špico preko prepadnih sten v dolino, pri čemer so porabili več ur plezanja. Pri tem sestopu so klicali odn. hoteli opozoriti s klici nekega turista, ki se je vračal z Jalovca, da bi jim pokazal pravo smer sestopa. Ta jih ni razumel in je sodil, da gre za nesrečo. Odhitel je v Tamar, od koder je preko postaje milice obvestil GRS Jesenice, da se čujejo neki klici pod Kotovo špico in da gre verjetno za nezgodo. Jeseniški reševalci so bili takoj pripravljeni za odhod, do prihoda v Kranjsko goro niti niso vedeli, za kaj gre in so bili šele v Kranjski gori natančno obveščeni od enega izmed štirih italijanskih reševalcev. Jugoslovanski reševalci v Kranjski gori in na Jesenicah so bili torej obveščeni o nesreči preko postaje Ljudske milice (žandarmerija) v Ratečah v ponedeljek dne 17. septembra ob 16. uri. Odhiteli so (šest po številu) nemudoma skozi dolino Planice na Kotovo sedlo in naprej do ponesrečencev, do katerih so prispeli skupno z omenjenimi štirimi italijanskimi tovariši ob 21. uri. Odločili so se, da šele s svitom nadaljujejo z reševanjem, ker bi ponoči in zaradi goste megle ter nepreglednosti terena in preko za reševanje težavne police pod Kotovo špico v teh okoliščinah ne mogli varno reševati.
Ponesrečeni dr. Sattek je ležal na italijanski nosilnici zavit v tople odeje in ni bilo nevarnosti, da bi zmrznil. Takoj zjutraj, v torek dne 18. septembra, so nadaljevali transport do Kotovega sedla in v dolino Planico, do avtomobilske poti, kamor so prispeli v torek dne 18. septembra popoldne ob 15. uri, torej vsega niti 12 ur potem, ko so jugoslovanski reševalci dobili obvestilo o nesreči in poziv na pomoč! Pri težkem prenosu ponesrečenca Hansa Satteka je poleg gorskih reševalcev sodeloval tudi komandir postaje LM iz Rateč Kovačič Alojz.
Italijanski reševalci in oba ponesrečenca niso imeli nobenih potnih vizumov ali podobnih dokumentov, vendar jih zaradi tega ni nihče nadlegoval ali šikaniral. Nasprotno: naša GRS jih je brezplačno oskrbela z jedjo, pijačo in cigaretami.
Jugoslovanski reševalci — kar bi tudi »Bergsteigerju« moglo biti znano — so naj-moderneje opremljeni z vsemi gorskoreše-valnimi pripravami in rekviziti, med drugim tudi z več »Stahlseilgeräti«, kupljenimi v Innsbrucku v Avstriji. Reševalci so prvovrstno izurjeni za reševanje tudi v najtežjih stenskih in «plezalnih terenih. Vsi imajo pred zdravniško komisijo opravljene izpite iz »prve pomoči«.
Reševalcev je bilo — jugoslovanskih šest + italijanskih sedem = 13 — popolnoma zadosti in reševalna akcija je brez odlašanja takoj stekla. Nudena je bila tudi prva pomoč še visoko v gorah. Noben jugoslovanski obmejni organi ni oviral italijanskih reševalcev, da se ne bi vrnili po jugoslovanskem ozemlju iz doline Planice nazaj v reševalno akcijo in nato skupno z rešenima Avstrijcema spet prišli na jugoslovanski teritorij.
Reševalna akcija je glede na teren, velike razdalje in druge okolnosti potekala naglo in brez zadržkov, je pa vendarle trajala — kot je to ¡pač v odročnem plezalnem terenu običajno in normalno — še do torka do 15. ure.
Ponesrečenca nista bila v nevarnosti, da bi zmrznila, ker so jima italijanski reševalci nudili toplo obleko in drugo pomoč in so prvo noč trije od njih ostali z njima. Drugo noč je bilo z njima vseh 13 reševalcev.
Prav tako ni bila zamujena nobena minuta zaradi tega, ker avstrijski reševalci niso sodelovali. Tudi če bi avstrijskim reševalcem bil v isti minuti (ob 23. uri v ponedeljek dne 17. IX.), ko je nekdo na meji zaprosil, da bi nudili prvo pomoč (jugoslovanski reševalci so bili že 2 uri pred tem na mestu pri obeh ponesrečencih), dovoljen dostop na jugoslovansko ozemlje, ne bi bila zakonca Sattek niti sekundo prej rešena. To je dejstvo! Zaradi tega je razpihovanje mržnje s propagan-distiönimi in političnimi sovražno pobarvanimi frazami »Visum wichtiger ala zwei Menschenleben« — »Jugoslawen Hessen Bergrettung nicht über die Grenze« — »unmenschliche Haltung jugoslawischer Grenzorgane« — »das Visum ist im Jugoslawien von heute wichtiger als zwei Menschenleben« itd. zares slaba medvedja usluga pravemu in tovariškemu mednarodnemu sodelovanju.
2. v ponedeljek dne 17. septembra je ob 23. uri zvečer prišel v spremstvu brigadirja karabinjerjev in komandanta italij. obmejne finančne straže na jugoslovansko mejo v Ratečah neki član ÖAV — v civilni obleki brez gorske opreme — ki je prosil, da se mu dovoli iti brez vizuma čez mejo na jugoslovanski teritorij, da bi bil navzoč pri prvi pomoči ponesrečencema. Obmejni jugoslovanski organi temu civilistu prehoda res niso dovolili, ker ni imel vizuma in ker sploh ni bil gorsko opremljen za pohod na kraj nesreče, so mu pa pojasnili, da je ekipa italijanskih in jugoslovanskih reševalcev že okoli 17. ure odšla skozi dolino Planice (z jeepom GRS do planinske koče v Tamarju) na kraj nesreče in da je reševalna akcija že v teku, reševalcev pa dovolj na razpolago. Ta se je s tem zadovoljil in samo še prosil, da ga obveščajo o napredovanju in rezultatu reševanja, posebno ker se na italijanski strani nahaja tudi reševalni avto in avstrijski zdravnik, ki bo lahko nudil prvo pomoč. Na mejo pa ni bilo nobene avstrijske gorskoreševalne ekipe, opremljene in pripravljene za gorsko reševanje.
V torek, 18. septembra, je prišel na obmejni blok na Korenskem sedlu neki avstrijski orožnik z nekim članom ÖAV. Vprašala sta, če bosta ponesrečenca prepeljana v Avstrijo čez Koren. Ta gospod je prav tako prosil za prehod v Jugoslavijo brez vizuma. Skliceval se je na konzulat v Celovcu, na Ljubljano in Beograd. Tudi ta ni bil planinsko opremljen. Ta dan je bilo reševanje že opravljeno, saj sta bila zakonca Sattek malo po tem — 18. IX. ob 15. uri — že spravljena do avtomobila GRS v Planico in nato čez jugoslovansko-avstrijsko mejo na Korenskem sedlu, kjer ju je od jeepa GRS prevzel avstrijski avto in ju odpeljal v bolnišnico v Celovec.
3. Jugoslovanske oblasti sedmim gorsko opremljenim italijanskim reševalcem in avstrijskima ponesrečencema, čeprav so bili vsi brez vizumov, niso pri prehodu v Jugoslavijo in odhodu iz nje delali niti najmanjše težave. Nasprotno, vsi obmejni organi so se ob sodelovanju GRS močno potrudili in izkazali svojo uvidevnost. Glede tega je prejela GRS pri PZS — še preden je izšel ponatis v »Bergsteigerju« — od Cluba Alpino Italiano (CAI) z datumom 24. IX. 1956 tale dopis:
Club Alpino Italiano
Sezione »M. Lussari« Tarvisio
Cave di Predli (Udine) 24. IX. 1956 Prot. N. 415
Oggetto: Ringraziamento
La prego di voler porgere a tutti i componenti la Squadra di Socoorso, alle autorita militari e politiche, i migliori ringraziamenti per il generoso aiuto prestato alla nostra Squadra di Soccorso, in occasione dell’azione di salvataggio svolta a favore dei coniugi Sattek, nel Mangart Gradišča i migliori saluti alpinistici II Presidente dott. ing. Giovanni Nogara.«
Der Landesleiter des ÖAV Bergrettungsdienstes Land Kärnten Hawranek pa piše: »Gleichzeitig übermittle ich Ihnen und Ihren Männern den herzlichten Dank der Hauptaus-schusses des ÖAV für Ihre aufopferungsvolle Arbeit.«
Obstoji pa tudi zahvalno pismo obeh ponesrečencev.
4. Večletno priložnostno sodelovanje med jugoslovanskimi in avstrijskimi gorskimi reševalci je bilo doslej prav zadovoljivo. Dosedanja praksa ob nekaterih gorskih nesrečah v Karavankah je pokazala, da je to sodelovanje možno in zaželeno: In eni in drugi reševalci so ob podpori obmejnih organov ob raznih gorskih nesrečah prehajali v akcijo čez mejo brez formalnosti in obmejnih vizumov. Jugoslovanska gorska reševalna služba je bila vedno na razpolago za intervencijo v kakršni koli gorski nesreči ne glede na narodnost, državljanstvo in prepričanje ponesrečenca. Znano je morda tudi, da GRS kot edina v celotnem alpskem prostoru (delno tudi Avstrijci v Južnem Tirolu) ne samo v tem primeru, temveč sploh in vedno, rešuje vse ponesrečence brezplačno, tudi nečlane in inozemce. GRS je še vedno v svoji 44-letni organizirani reševalski praksi (smo namreč ena najstarejših organiziranih gorskoreševalnih služb v Alpah, ustanovljeni leta 1912 kot posebna oganizacija v okviru SPD) izpolnila svojo človečansko in planinsko dolžnost. Zaradi tega so naši gorski reševalci še tembolj ogorčeni in nejevoljni zaradi članka, ki ga s svojim pritrjevanjem in odobravanjem reproducirá »Bergsteiger« — članka, ki je Jugoslaviji in njeni znani gostoljubnosti sovražen. Članek razen tega podcenjuje tudi jugoslovansko GRS, ker jo sploh ignorira, kakor da ne bi bila sama sposobna za gorskoreševalne akcije in je zaradi tega potrebno, da na njenem teritoriju ob plezalnih nesrečah intervenira tuja — kajpak bolj sposobna, bolje opremljena in bolj civilizirana — gorska reševalna služba. Vkljub temu pa je vendarle res, da v jugoslovanskih gorah skrbi za popolno varnost in hitro ter učinkovito pomoč domača GRS!
Razumljivo je torej, da zelo neprijetno deluje dejstvo, da take zlonamerne propagandne produkte »Salzburger Nachrichten« “reproducirá in nekritično prepisuje prav »Bergstei-ger«, ki hoče v alpinističnih in planinskih krogih doma in po svetu uživati ugled in glas seriozne, objektivne in nepristranske planinske revije.
(Gornji podatki so povzeti iz pisma, ki ga je uredniku »Bergsteigerja« dr. Hankeju pisala konec l. 1956 Komisija za GRS pri PZS in PZS.)
PREVOD IZ »BERGSTEIGERJA«
». . . Docela smo mnenja, da bi bilo tesno sodelovanje planinskih zvez vseh alpskih dežel zaželeno, toda to sodelovanje ne sme biti enostransko in zahteva pozitivno stališče do skupnosti v Alpah na vseh straneh. Zal pa temu v enem delu Alp še nikakor ni tako. Šele v septembrskem zvezku našega časopisa smo morali opozoriti na negotove razmere v alpskem prostoru na koroško-jugoslovanski meji. Kot dopolnitev k temu imamo poročilo o novem nezaslišanem primeru, ki ga posnemamo iz »Salzburger Nachrihten«:
»VIZUM VAŽNEJŠI KOT ČLOVEŠKO ŽIVLJENJE«
Ponesrečeni zakonski par dva dni in dve noči brez pomoči v steni. — Jugoslovani niso pustili gorskih reševalcev čez mejo Klagenfurt (SN). Poškodovana in ogrožena od smrti zaradi zmrznjenja sta morala v nedeljo ponesrečena zakonca iz Celovca 2 dni in noči preživeti v morilski steni Mangarta, ker je nečloveško zadržanje jugoslovanskih obmejnih organov odreklo reševalskemu moštvu Gorske reševalne službe iz Celovca, da bi šlo v akcijo na jugoslovanskem ozemlju.
Rešitev se je zdela možna samo preko jugoslovanskega ozemlja, toda vsa posredovanja (intervencije) so ostala zaman. Zaman je intervenirala celo deželna žandarmerijska komanda preko jugoslovanskega konzula v Celovcu. Reševalci niso smeli prekoračiti meje pri Ratečah brez vizuma, morali so s svojimi najmodernejšimi reševalnimi pripravami (jeklene vrvi itd.) 2 dni čakati na meji nede-laviri, medtem ko se je slabo opremljeno italijansko reševalstvo zaman trudilo, da bi spravilo ponesrečenca iz stene. Sele v torek se je posrečilo (je uspelo) Italijanom in Jugoslovanom, da so rešili ponesrečena gornika. Prepeljali so jih v deželno bolnišnico v Celovec. Koroška gorska reševalna služba se je morala, ne da bi kaj opravila, na meji obrniti, čeprav so zanjo posredovali (intervenirali) celo v Beogradu. Vizum je v današnji Jugoslaviji važnejši kot dve človeški življenji.
Komentar k temu je odveč!
Čas bi že bil, da bi se planinske zveze določenih dežel prav energično zavzele za to. da bi v njihovih lastnih gorah vladalo nekaj več svobodnosti. To je namreč najvažnejši predpogoj (predpostavka) za alpinsko sodelovanje v evropskem smislu (merilu). Dokler pa ni takih praktičnih dokazov, vsi lepi govori nič ne pomagajo.«
Uredništvo (Dr. Hans Hanke)
»Der Bergsteiger«, München, Oktober 1956. 24. Jahrgang Heft 1, Ausgabe A.
Zadaj pod naslovom »Bergsteiger-Chronik« mit offiziellen Nachrichten des OAV — Oktober 1956.
